Elohim spet pošlje Mojzesa k faraonu, kateremu je otrpnil srce, da bi lahko napravil znamenja, o katerih bo Mojzes pripovedoval svojim otrokom in otrokom svojih otrok.

Mojzes iztegne svojo palico in veter nanese kobilice, ki prekrijejo površje dežele. Požrejo vse rastlinje.

Elohim reče Mojzesu, naj iztegne roko proti nebu. In nastala je tema, gosta, da so jo kar tipali. Tri dni je bila tema po vsem Egiptu, drug drugega niso videli. Le Izraelci so imeli svetlobo v svojih prebivališčih.

A elohim je spet utrdil faraonovo srce. Faraon je rekel Mojzesu, naj gre izpred njegovega obličja, da ga nikoli več noče videti.

Reče mu še, naj ljudstvo od sosedov izprosi srebrnih in zlatih dragotin.

Mojzes reče faraonu, da bo elohim prešel čez deželo in pomoril vse prvorojene, od faraonovega sina, do prvorojenih sinov njegovih dekel in do prvorojenih živine. Le Izraelcem ne bo storil hudega. Faraonu se je zopet otrdilo srce.

Elohim reče Mojzesu, naj jim bo ta mesec prvi med meseci. Desetega v mesecu naj zakoljejo jagnje in naj ga hranijo do štirinajstega dne. S krvjo naj namažejo podboje in nadboje vrat. Meso naj jedo le pečeno, kar ostane do jutra, naj zažgejo.

Jedo naj pripravljeni, kot bi bežali. Elohim bo prešel čez deželo in udaril vse prvorojeno, razen v hišah, kjer je označeno s krvjo. Ta dan bo praznik v spomin na dogodke. Sedem dni naj jedo le nekvašen kruh.

Mojzes pokliče starešine in jim pove, naj zakoljejo pasho in jim da navodila, kako naj se pripravijo, ker bo elohim prešel.

Ko pridejo v obljubljeno deželo, naj praznujejo ta praznik. To naj jim bo postava.

Elohim je udaril vse prvorojeno v deželi in bilo je veliko vpitje, saj ni bilo hiše brez mrtveca. Mojzesu in Aronu pa je rekel, naj odpeljeta ljudstvo in tudi živino. Egipčani so ljudstvo silli, naj odidejo, saj so se bali, da bi bi umrli. Egipčani so jim dali tudi srebro, zlato in oblačila.

Elohim reče Mojzesu, naj mu posveti vse prvorojeno med Izraelom, od človeka do živali.

Znanje, ki ga išče kabalist, se praviloma razodene v okoliščinah, ki jih sicer opisujemo kot območje neudobja. Že pri oblikovanju kakršnegakoli vedenja imamo priložnost, da spremenimo način, s katerim sicer pridemo do vedenja. Tudi pri tej nalogi lahko najdemo neudobje in to nas bo vodilo do spiritualnega odkritja. Zakaj pravim, da nas neudobje vodi do spiritualnega znanja? Znanje je najmočnejši atribut ega in predstavlja nadzor nad situacijo. Neudobno območje pa je zares neudobno, kadar je nepoznano. Ni bolj neudobnega stanja, kot kadar ne vemo, pri čem smo.

Poleg splošnega 'kako veš' bi se sedaj želel osredotočiti na konkretno; 'kako vemo, da smo zapustili Egipt?'. Kadar se sprašujemo, ali smo na pravi poti spiritualne preobrazbe, ali delamo prav, je lahko zanesljiv pokazatelj, da smo na pravi poti. Prepričanje v nekaj brez zdravega dvoma je lahko alarm, da moramo storiti nekaj drugače. Nič narobe ni, če nas naš dvom v našo spiritualno pot ali dvom v razumevanje spiritualnega gradiva za hip odpelje na stransko pot - eksperimentiranje je nujni del popolnega spiritualnega razvoja. Dokler se sprašujemo, ali smo na pravi poti, smo na pravi poti! V kabali si sicer prizadevamo, da smo pravični (tzadikim), da delamo prav, vendar je v spiritualnem smislu veliko vrednješi, kdor zmore popraviti napake in se tako vrniti na pravo pot: mojster vrnitve (baal tešuva).

Kako bomo vedeli, ali smo zapustili Egipt? Pa je res tako pomembno vedeti? Da in ne. Vse se odvija po stopnjah; iz Egipta lahko izidemo na enem segmentu naših želja, ki jih preobražamo, druge pa se lahko nahajajo na neki drugi razvojni stopnji. Če bomo sledili študiju kabale skozi program parašot, potem je velika verjetnost, da bomo v tednih, ko se bereta Bo in Bešelah na določenem segmentu doživeli razodetje in nam bo popolnoma jasno, kako smo se preobrazili ter da se je zgodil proces, kakor ga opisuje Tora. Včasih bomo čez čas ugotovili, da smo se zmotili, da v resnici ni prišlo do slovesa od Egipta tam, kjer smo mi mislili, da se je zgodil izhod. Nekatera slovesa od egoizma se nam bodo dogajala v krajšem času, kot so vzorčni tedni ob branju parašot; lahko se zgodi, da bomo v enem samem dnevu zaznali preobrazbo na več nivojih. Drugič spet pa se bo na nekem večjem nivoju izhod iz Egipta vlekel nekaj mesecev, na največjih nivojih pa celo nekaj let. Kako potemtakem veš? Zares veš, ko je preobrazba povsem zaključena, ko lahko z distanco vidiš za nazaj! Ko dosežeš trajni notranji mir!

Ko beremo parašot Šovavim, akumuliramo svetlobo, katera nas potem vodi skozi naše osebne izhode iz Egipta na malih in velikih nivojih. Najboljši pokazatelj, da smo na enem segmentu že iz Egipta, je srečanje z novim paketom egoizma - vrnemo se v Egipt; tokrat z več spiritualne kondicije, čaka nas nov izhod.

Sedaj pa bi se rad vrnil na splošno vprašanje 'kako vem'. V praktičnem smislu smo lahko zelo uspešni v naši borbi z egom, ko se zmoremo disciplinirano vprašati, kako smo prišli do določenega znanja. Res je, da tovrstno spraševanje kmalu pripelje do spoznanja, da v resnici ne vemo, kar smo mislili, da vemo. Če zmoremo nadaljevati z isto kritično metodo: 'kako vem, da ne vem', bomo svoj ego izzvali do te mere, da nas bo spustil iz Egipta.

Maybe I should focus on the very first verse in the parashah:

Ex 10:1 And the LORD said unto Moses, Go in unto Pharaoh: for I have hardened his heart, and the heart of his servants, that I might shew these my signs among them.

It is not written “Go to Pharaoh!”, but “Come!”. This of course means that the creator is with Pharaoh, or in other words: the creator appointed Pharaoh, precisely so that in egoism the creator could show himself with his signs. If we know that our task is to take on the creator’s qualities, then these signs are a guide for us on a certain spiritual level.

This parsha is also important because of the commandment that the Israelites tell their descendants how they were saved from slavery in Egypt. In Kabbalah, this commandment means that each individual must find the most appropriate way to present Kabbalah and the problem of the ego to others. At the same time, this commandment means that everyone must remind themselves of their own exodus from Egypt. I use the plural because we are talking about spiritual levels. At each subsequent level, we must recall for help how we freed ourselves from the yoke of the previous level.

The Hebrews are told to “borrow” silver and gold vessels from the Egyptians. First of all, it is a trick, because they will never be able to pay them back. Of course, it is a metaphor: our ego must give us the desire to receive, which will carry us into spirituality. It is important to understand why we went to Egypt: we had to increase our desire to receive - we just have to change the purpose of receiving from egoistic to altruistic. Leaving Egypt empty-handed is not leaving Egypt! One of the indicators that we have left Egypt correctly is new desires. These are such that we will also be able to receive on them because the other person will want to give, so the appropriate metaphor is when the Israelites “borrowed” vessels from the Egyptians.

הַחֹ֧דֶשׁ הַזֶּ֛ה לָכֶ֖ם רֹ֣אשׁ חֳדָשִׁ֑ים רִאשֹׁ֥ון הוּא֙ לָכֶ֔ם לְחָדְשֵׁ֖י הַשָּׁנָֽה׃

Ex 12:2 Ta mesec je za vas prvi mesecev. Prvak je on za vas za mesece leta.

Tora vsebuje 613 zapovedi. Zapoved o prvem koledarskem mesecu je prva zapoved, ki jo dobijo Izraelci kot kolektiv. Pred tem smo v knjigi Berešeti srečali samo tri individualne zapovedi: plodovitost in mnogoterost, obrezovanje spolnega uda in neuživanje živčnega vlakna.

V širšem smislu ne gre le za določitev, kateri mesec bo prvi v letu, ampak za vpeljavo koledarja v kolektivno življenje. Še več kot le za to gre. Mitzva (zapoved) nas opozarja na pomembnost obvladanja časa, če se hočemo spiritualno preobraziti. Le kdor obvlada čas, se lahko osvobodi ega. Pravailoma se bomo poslovili od zadnjega koščka ega, šele ko bomo zares obvladali čas.

Kabalist bo čas opazoval in razumel na tri načine:

1) linearni čas, ki je najosnovnejša percepcija časa,

2) ciklični čas, kjer se stvari ponavljajo kot v krogih,

3) spiralni čas, ta percepcija je že bolj zanesljiv znak, da smo na spiritualni poti; ponovijo se krogi, vendar se ne vrnemo na isto situacijo, temveč čutimo, da smo na njo, tako dobimo občutek spirale,

4) transcendenca časa pa je, ko presežemo klasično zaznavanje časa in zmoremo preteklost, sedanjost in prihodnost doživljati hkrati - to pa je seveda vrlina izkušenega kabalista.

Če hočemo razumeti pomen te zapovedi, potem je potrebno vedeti, da hebrejska beseda za mesec pomeni isto kot beseda "novo". Mesec je torej "novost". To je ta preporod, obnova, o kateri sem govoril. 

Čas je lastnost materialnega sveta. Izhod iz Egipta je "začetek časa" - to pomeni, da začnemo znova. Ali; ko začnemo znova, izidemo iz Egipta.

Gre za osvobajanje iz omejenosti materialnosti, ki jo določata prostor-čas. Prostor je zaznamovan tu z disperzijo, vso prisotnostjo kreatorja - ki ima različne vloge v tej osvoboditveni drami.

Ko presežemo čas-prostor, presežemo tudi razmerja kreator-ego, zato lahko napredujemo na naslednji nivo, kjer smo bolj identificirani s kreatorjem kot pa egom.

Ključna pri izhodu iz Egipta je vendarle identiteta. Odstraniti moramo lupine, klipot, ki nas omejujejo od naših potencialov: če so ujeti potenciali (keter), se tudi ne morejo manifestirati v materialnosti (malkut).