TAZRIA - SEJATI

Rojstvo novega spiritualnega nivoja pospremi cela vrsta negativnosti, ki jih moramo ločiti, saj na vsakem nivoju zmoremo preobrazimo le en mali del ega.

Tudi ta paraša je združena z naseldnjo Matzora, kadar imamo običajno leto z 12-imi meseci. Kadar je mesecev 13, se bereta samostojno. Parašot nadaljujeta z zakoni ritualne čistosti in nečistosti. 


Začne se z nečistostostjo po rojstvu otroka in z obrezovanjem kožice na spolnem udu pri moških dojenčkih osmi dan po rojstvu.


Govora je o gobavosti, ki doleti človeka, njegova oblačila in domove. Duhovniki so zadolženi za zdravljenje gobavosti.


SEME


דַּבֵּ֞ר אֶל־בְּנֵ֤י יִשְׂרָאֵל֙ לֵאמֹ֔ר אִשָּׁה֙ כִּ֣י תַזְרִ֔יעַ וְיָלְדָ֖ה זָכָ֑ר וְטָֽמְאָה֙ שִׁבְעַ֣ת יָמִ֔ים כִּימֵ֛י נִדַּ֥ת דְּוֹתָ֖הּ תִּטְמָֽא׃

 

Lv 12:2 Reci sinovom Izraela, povedujoč: “Ženska, ki je storila dati seme, bo rodila moškega in bo nečista sedem dni, kakor v dnevih svoje menstrualne ločenosti bo nečista.

 

תַזְרִ֔יעַ – Tazria. Beseda izvira iz glagola sejati זרע oz. samostalnika seme זרע. Običajno se paraša imenuje po prvi besedi, s katero se začenja, ali po prvi pomenski besedi; da ni ravno »rekel je, povedal je« – s temi se namreč začenja veliko verzov. Tokrat pa imamo izjemo. Šele 13. beseda po vrsti da ime za paraša. 13 je gematrija besede »ahad« - ki pomeni ena – in tudi besede »ahava« - ki pomeni ljubezen. Enost in ljubezen! To je cilj in smisel spiritualne preobrazbe.

 

Ženska, ki daje seme, je malkut, kreatura, ki sproži proces približevanja k enosti in ljubezni. Temu postopku rečemo še: »od spodaj navzgor«, zato se rodi moški, ki je ZA-tiferet, kar je prva stopnja, kadar gremo iz malkuta navzgor. Drugi princip pa je »od zgoraj navzdol«, ki predstavlja kreatorjevo intervencijo.

 

Če se rodi deček, bo mati nečista še 33 dni, pri deklici pa 66 dni. V primeru dečka, ki je "od spodaj navzgor", 33 predstavlja 3 zgornje sefirot (bina, hokma, keter) in vsaka od njih je prepletena z desetimi sefirot. Ko pa imamo deklico, kar je "od zgoraj navzdol", pa dosežemo le šest sefirot ZA.

 

Pomembo se je zavedati, da je proces obojesmeren, vendar se bo novi spiritualni nivo popolnoma razvil, le kadar bomo "sejali" spodaj! Konkretno to pomeni, da se mora egoizem v malkutu najprej razviti, potem pa moramo prevzeti odgovornost za situacijo in načrtovati, sejati, spremembe.


VZVIŠENOST


אָדָ֗ם כִּֽי־יִהְיֶ֤ה בְעֹור־בְּשָׂרֹו֙ שְׂאֵ֤ת אֹֽו־סַפַּ֙חַת֙ אֹ֣ו בַהֶ֔רֶת וְהָיָ֥ה בְעֹור־בְּשָׂרֹ֖ו לְנֶ֣גַע צָרָ֑עַת וְהוּבָא֙ אֶל־אַהֲרֹ֣ן הַכֹּהֵ֔ן אֹ֛ו אֶל־אַחַ֥ד מִבָּנָ֖יו הַכֹּהֲנִֽים׃

 

Lv 13:2 Človek, kadar bo imel v koži svojega mesa oteklino ali izpuščaj ali pego, in bo v koži njegovega mesa postala bolezen gobavosti, naj bo pripeljan k Aronu, duhovniku, ali k enemu od njegovih sinov, duhovnikov.

 

Tako kot vsa besedila v Tori je tudi to metafora. Vse, kar sporoča Tora, služi korekciji našega ega. V tej paraša beremo, da se trije kožni pojavi: oteklina, izpuščaj ali pega, lahko razvijejo v gobavost. Opravka imamo z vzvišenostjo, ki lahko naš ego napihne do te mere, da nas popolnoma loči od sočloveka in kolektiva (to je gobavost).

 

OTEKLINA - שְׂאֵ֤ת

 

To je tip vzvišenosti nad ostalimi, ki jo čutimo v srcu, vendar je ne kažemo navzven.

 

IZPUŠČAJ – סַפַּ֙חַת֙

 

V tem primeru se postavljamo vzvišene nad ljudi, ki so na našem nivoju, vzvišeni pa nismo nad tistimi, ki so nad nami, kar se znanja in modrosti tiče.

 

PEGA – בַהֶ֔רֶת

 

To je najhujši tip vzvišenosti, saj smo vzvišeni tudi nad tistimi, ki so po modrosti nad nami.

 

Torej; opravka imamo s tremi različnimi manifestacijami vzvišenosti, ki so seveda najbolj elementarne manifestacije ega. Lahko se razvijejo do maksimuma, do popolne telesne neprepoznavnosti, do gobavosti. Neprepoznavnost pomeni, da ne prepoznamo več svoje duše, ker nas je prevzel ego. Vzvišenost je torej prvi simptom, da na prizorišče prihaja ego.

 

V paraša beremo, da se oteklina, izpuščaj ali pega ne razvijejo vedno v gobavost. To seveda pomeni, da znamo ego brzdati. Ključnega pomena je, da opravimo duhovniško vlogo sami s sabo in ugotovimo, ali so naše reakcije do sveta zunaj nas morda začetek razpihovanja ega. Seveda je prav, da se odzovemo na svet, a to ne sme prerasti v gobavost (naša ločenost od duše).

 

Seveda je smiselno, da se prvi simptomi ega pokažejo na koži. Koža je v hebrejščini עור "or", tako kot svetloba אור, le prva črka v besedi je drugačna, v obeh primerih nema. ע predstavlja oči, א pa kreatorja. Koža je torej sinonim za čutno-zaznavno realnost, ki ne zaznava kreatorja, zato se ego napihne. Beremo o "koži mesa", kar pomeni, da je koža naš najbolj zunanji del, zato se spremembe pojavijo ravno na koži.

 

Čeprav se zdi, da ta uvod v poglavje o gobavosti ni povezan s prejšnjimi verzi, kjer smo brali o rojstvu in čiščenju, pa je v bistvu še kako povezan. Vedno, ko pridemo na nov spiritualni nivo, pridemo z egom, ki ga moramo korigirati - to je bistvo. Ne napredujemo na naslednji nivo, ker naj bi to bila nagrada za opravljeno korekcijo na prejšnjem nivoju, ampak preprosto zato, ker smo tam svojo nalogo že opravili, sedaj pa nas čaka nova, bolj zahtevna.

 

Prepoznavanje ega in prevzemanje nadzora nad njim je naša naloga - to je bistvo kabale!


KOMENTAR

 

Kadar govorimo o čistoči טהרה (tahara) n nečistoči טמאה (tuma), imamo v mislih dva koncepta oziroma dva nivoja človekovega obstoja. Čistost predstavlja naš idealni spiritualni nivo, nečistost pa naše materialno življenje, kjer si moramo zaslužiti spiritualno čistočo.

 

Nečistost je kadar naše želje izpolnjujemo po principu ”kratkega stika”. Hitro se potešimo in potem pademo v nezadovoljstvo ali celo depresijo, ker naš užitek mine. Čistost pa je nadzorovani užitek, ki je večen, kot posledica naše spiritualne preobrazbe. Vsak del Tore nas približa bližje k nesmrtnosti ali vsaj k življenju, ki ni več pod vladavino drevesa spoznanja dobrega in zla, ampak v okviru drevesa življenja.


Tora ne govori o nobeni drugi bolezni kot o gobavosti. V kabalističnem smislu gre za spiritualne nečistoče, ki so vir vseh ostalih bolezni in človekove nesreče nasploh. Konkretno se v tem primeru kot vzrok navaja naša hudobija, predvsem zlobno opravljanje; s katerim naredimo veliko škode drugemu in sebi.

 

Razne vrste ptic, ki jih je potrebno žrtvovati, so metafora za "čivkanje" - opravljanje. Cedrov les pa predstavlja vzvišenost, aroganco, ki je tudi ovira za spiritualno čistočo.


Vse skupaj je postavljeno v seksualni kontekst; kar nakazuje, da mora človek točno ločiti lastnosti dajanja in sprejemanja ter doseči sprejemanje z namenom dajanja in se tako izogniti pogubnemu "kratkemu stiku".