Faraon je odpustil Izraelce, a elohim jih ni peljal po poti Filistejcev, temveč proti Rdečem morju, da se ne bi premislili, ko bi videli vojsko, in se vrnili v Egipt. Mojzes je s seboj vzel Jožefove kosti. Elohim je hodil pred njimi v stebru oblaka.

Faraonu ni bilo všeč, da je odpustil Izraelce. Šel je na svoj voz in vzel vojsko ter se odpravil za njimi, saj se mu je otrdilo srce.

Ko so Egipčani dohiteli Izraelce, so se ti ustrašili. Rekli so Mojzesu, ali ni bilo v Egiptu dovolj grobov zanje, ali ne bi bilo bolje, da bi ostali služiti Egiptu.

Mojzes jim je dejal, naj se ne bojijo, da se bo elohim bojeval za njih in da ne bodo nikoli več videli Egipčanov.

Elohim reče Mojzesu, naj vzdigne palico in razdeli morje, da bodo šli Izraelci po suhem sredi morja. Mojzes je storil tako, naredilo se je kopno. Vode so služile kakor zid na levi in kakor zid na desni. 

Elohim je pognal Egipčane v vodo, ta pa se je zagrnila nanje. Niti eden ni ostal. Izraelci pa so šli po suhem sredi morja.

Elohim je rešil Izraelce, ti so se ga bali in zaupali njemu ter Mojzesu.

Izraelci pojejo hvalnico Elohimu.

Izraelci so odšli v puščavo Šur. Po treh dneh hoda niso našli vode. Prišli so v Maro, kjer je bila grenka voda. Elohim je Mojzesu pokazal kos lesa. Ta ga je vrgel v vodo, ki je postala sladka.

Elohim jim je tam določil zakon in pravo in jim rekel, da če ga bodo upoštevali, da nadnje ne bo spravil nadlog, kot jih je nad Egipčane, saj je on njihov zdravnik.

Izraelci so prišli v Sinajsko puščavo. Godrnali so zaradi lakote. Elohim je rekel Mojzesu, da jim bo pošiljal kruh z neba. Hodijo naj ga nabirat, da bo videl, če se ravnajo po njegovi postavi. Vsak dan, šesti dan pa dvojno.

Mojzes je rekel, da ko godrnjajo čez njega in Arona, godrnjajo čez Elohima. Elohim se jim je prikazal v oblaku.

Elohim je z nebes poslal mano, ki je bila kakor rosa. Izraelci niso vedeli, kaj je bilo to. Mojzes jim je rekel, da je to zanje kruh in naj si ga naberejo po jerbas. Naj ne puščajo do jutra. A nekateri niso poslušali in se je usmradilo in postalo črvivo. Mojzes se je razjezil nanje.

Šesti dan so nabirali dvakrat toliko kot sicer. Mojzes jim je rekel, da je naslednji dan sobota, dan počitka. Nekateri so šli nabirati tudi v soboto, a niso našli ničesar.

Izraelci so potovali po sinajski puščavi in ni bilo vode. Prepirali so se z Mojzesom in ga spraševali, zakaj jih je peljal iz Egipta, da bi jih pomoril z žejo.

Elohim je rekel Mojzesu, naj vzame palico in udari po skali na Horebu in da bo pritekla voda.

Prišel je Amalek in se bojeval z Izraelom. Mojzes je opazoval s hriba. Ko je dvigoval roke, je zmagoval Izrael, ko pa jih je spuščal, je zmagoval Amalek. Z njim sta bila Aron in Hur, ki sta mu podložila kamen in podprla njegove roke, vsak na eni strani. Tako je Jozue premagal Amaleka.

Če hočemo razumeti, zakaj najbližja pot do cilja, ki bi trajala en teden, ni primerna, moramo vedeti, kaj pomeni Obljubljena dežela. Gre seveda za neskončni užitek, ki pa nikakor ne sme biti podarjen, ampak zaslužen, izborjen. Kako poteka vhod v Obljubljeno deželo? Tako da združujemo svoj levi steber z desnim v srednjega. To pomeni, da sprejemanje samo zase združimo z nesebičnim dajanjem in tako dosežemo sprejemanje z namenom dajanja, kar je Obljubljena dežela. To se seveda odvija po stopnjah. Združevanje levega in desnega stebra je v bistvu spopad, vojna - za katero pa Izraelci še niso pripravljeni, saj še nimajo desnega stebra.

Napisano je "ob odslovitvi". Lahko bi tudi brali: ko so šli iz Egipta, ko so pobegnili itd. Poudarek je na odslovitvi. Faraon, ki je sinonim za ego, odslovi Izraelce. Te pa sedaj še niso kar altriuisti, samo zato ker je jih je faraon odslovil. Ravno obratno; samo levi steber imajo, zato se še ne morejo spustiti v vojno (med levim in desnim stebrom), katera pa je pogoj za spiritualno napredovanje oz. za vstop v Obljubljeno deželo.

Puščava, skozi katero bodo potovali 40 let, pa bo omogočila izgradnjo desnega stebra - nesebičnega dajanja. Ob samem vstopu v Obljubljeno deželo pa se bodo potem še bojevali z lokalnim prebivalstvom, kar pomeni združevanje levega stebra z desnim in tako zaključek spiritualne evolucije.

Egiptu se v hebrejščini reče מצרים Mitzraim. Beseda ima končnico za samostalniško dvojino, kar mogoče nakazuje na zgodovinska Spodnji in Zgornji Egipt. V arabščini se Egiptu reče Misr; torej se zapiše z istimi soglasniki kot v hebrejščini. Etimološko in vsebinsko je prav, da Mitzraim povezujemo z besedo מיצר, ki pomeni morsko ožino. Izraz pa se uporablja tudi za: omejenost, mejnost, restrikcijo, ozko območje. מצר pa pomeni tudi tesnobnost, nestrpnost, stres.

V praktičnem smislu je torej ego vsakršna omejitev, ki nam preprečuje rast preko restrikcij, ki nas ločijo od kreatorja. Kreator pa je naše boljše stanje v prihodnosti, ki se od sedanjega stanja razlikuje po razmerju dajanje-sprejemanje.

Prav je, da se ob branju teh parašot z egom ukvarjamo na abstraktni ravni, saj je protagonist v tokratni zgodbi kreator, ki se nam pokaže v vsej svoji moči in nas odpelje iz Egipta. To se zgodi mimo naših vsakršnih sposobnosti in brez našega nadzora ali pravega sodelovanja.

Tokratna naloga je krepiti zaupanje v kreatorja in ne toliko naše konkretno delo na številnih manifestacijah ega. Živimo v času, ko ostalim ne bi smelo biti nepojmljivo, da mi verjamemo v neko silo, ki ureja tok življenskih dogodkov, a te sile sprva ne moremo prav razumeti. Ali povedano drugače: zaupati le v realnost-iluzijo, ki nam jo slika naš um na podlagi informacij, ki jih dobi z zaznavo preko petih čutov, bi bilo danes smiselno označiti za nazadnjaško, saj je v nasprotju z ugotovitvami klasične znanosti, ki opozarja na omejenost naše zaznave in na pogojenost naše zaznave s predhodnimi prepričanji. Pa vendar se najdejo ljudje, ki nas zbadajo: "A ti to verjameš?" Stvar ni tako nedolžna! Mi sami 'občasno' ne verjamemo v kreatorjev obstoj - to je ta zahrbtna moč našega ega, ki nas stalno prepričuje, da obstaja le ego in da je vse ostalo nevredno.

Opozoriti hočem na naš notranji konflikt, ko del nas ne verjame v kreatorja. Včasih se te paradoksalne situacije zavedamo kljub zelo močni kreatorjevi izkušnji na predhodnem segmentu naše spiritualne preobrazbe. Ta dvom v kreatorja ima svojo vlogo, kreator nas izvleče iz Egipta brezpogojno, kljub našemu dvomu vanj. Vendar pa bomo v nadaljevanju procesa morali ta dvom premagati. Dvom v kreatorja ni isto kot ne verjeti v kreatorja. Na eni strani moramo povečevati zaupanje, a hkrati se moramo soočiti z dvomom. Kadar smo zmožni zoperstaviti se napetosti, ki jo povzročata ti nasprotji, se lahko zgodijo pravi čudeži. Ko beremo to paraša, se moramo postaviti v vlogo ljudstva, ki dvomi. Tako tudi sami izkušamo to napetost, saj v sebi nosimo tako Mojzesa in Arona kot ljudstvo.

Če bi na kratko opisal Mitzraim, potem je to omejenost naše klasične čutne zaznave. Mitzraim je torej iluzija, ki jo tvori čas in prostorske dimenzije, ki izhajajo iz časa.

Dvom je prisoten skozi celotno paraša Bešalah, na koncu pa je še posebej poosebljen z Amalekom, ki je kabalistov glavni sovražnik. Dvom torej! A ne pozabomo, da je za vsem kreator - tudi dvoj je nujni sestavni del procesa.

PRITOŽEVANJE

Zakaj se Izraelci pritožujejo Mojzesu in Aronu in ne direktno kreatorju?

SMRT EGA

Čeprav smo rekli, da Izraelci zapuščajo Egipt le z levim stebrom, pa so vendarle v stanju, ki mu pravimo "anulacija ega". No, čisto brez ega ne gre, a je ta sedaj tako neznaten, da se še v vojno s Filistejci ne bi upali. 

V pripovedi je zelo jasno napisano, da so Izraelci videli mrtve Egipčane. Ko je človek osvobojen od ega, šele vidi, kaj vse ga je oviralo, utesnjevalo, pa se tega niti ni v celoti zavedal ali pa si nikoli ni mislil, da bi se lahko določnega jarma osvobodil. Tu potem vidimo veličino kreatorjevega posredovanja, kar seveda sporoži straho-spoštovanje.

Smrt ega, ki je po eni strani osvoboditev, pa je vendarle kot dejanska smrt, saj naenkat za nami ostane, kar nas je leta in leta zaznamovalo in identificiralo. No, če proces izhoda iz Egipta ne bi bil postopen dogodek, ga ne bi mogli izpeljati, ker bi to bila prehuda bolečina.

Konflikt med smrtjo ega (ki je bil še do nedavnega naš del) in osbodobitvijo, ki smo ji priča, se kaže v grenkobi, ki jo občutimo, ko se soočamo s tema dvema občutkoma: osvoboditev in slovo prejšnje identitete.

V pripovedi beremo, da so Izraelci prišli do grenke vode v Mari, ki pa je niso mogli piti. Kreator je Mojzesu pokazal drevo, ta ga je vrgel v vodo in ta se je spremenila v sladko, v pitno. Drevo je seveda sinonim za drevo življenja, za Toro oz. za kreatorjeve zakone, ki jih Izraelci vzorčno izkušajo takoj po odhodu iz Egipta. Osrednje izročanje Tore pa bo šele sedem tednov kasneje, ko bodo prispeli do gore Sinaj.

וַיִּסַּ֞ע מַלְאַ֣ךְ הָאֱלֹהִ֗ים הַהֹלֵךְ֙ לִפְנֵי֙ מַחֲנֵ֣ה יִשְׂרָאֵ֔ל וַיֵּ֖לֶךְ מֵאַחֲרֵיהֶ֑ם וַיִּסַּ֞ע עַמּ֤וּד הֶֽעָנָן֙ מִפְּנֵיהֶ֔ם וַיַּֽעֲמֹ֖ד מֵאַחֲרֵיהֶֽם׃ 

וַיָּבֹ֞א בֵּ֣ין ׀ מַחֲנֵ֣ה מִצְרַ֗יִם וּבֵין֙ מַחֲנֵ֣ה יִשְׂרָאֵ֔ל וַיְהִ֤י הֶֽעָנָן֙ וְהַחֹ֔שֶׁךְ וַיָּ֖אֶר אֶת־הַלָּ֑יְלָה וְלֹא־קָרַ֥ב זֶ֛ה אֶל־זֶ֖ה כָּל־הַלָּֽיְלָה׃

וַיֵּ֨ט מֹשֶׁ֣ה אֶת־יָדֹו֮ עַל־הַיָּם֒ וַיֹּ֣ולֶךְ יְהוָ֣ה ׀ אֶת־הַ֠יָּם בְּר֨וּחַ קָדִ֤ים עַזָּה֙ כָּל־הַלַּ֔יְלָה וַיָּ֥שֶׂם אֶת־הַיָּ֖ם לֶחָרָבָ֑ה וַיִּבָּקְע֖וּ הַמָּֽיִם׃

14: 19 Tedaj se je premaknil Božji angel, ki je hodil pred Izraelovo vojsko, in se postavil za njimi. In premaknil se je oblačni steber, ki je bil pred njimi, in se postavil za njimi. 

20 Tako je prišel med egiptovsko in izraelsko vojsko. Bil je oblak in tema, vendar se je svetlikalo v noči, in vso noč se niso približali drug drugemu. 

21 Tedaj je Mojzes iztegnil roko nad morje in GOSPOD je gnal morje z močnim vzhodnim vetrom vso noč nazaj. Iz morja je naredil suho zemljo. In vode so se razdelile.