Abraham hesed
Parašot Berešit in Noe, s katerima smo začeli Torin bralni cikel, predstavljata »makrokozmos«, saj govorita o spiritualni strukturi spusta in vzpona.
Celotna Genesis nam predstavlja spiritualne arketipe, vendar jih z Abrahamom dalje lahko lažje in bolj zanesljivo primerjamo s situacijami našega »malega sveta«; tudi z vsakodnevnimi situacijami, v njih so namreč ti arketipi, le da jih mi na začetku še ne prepoznamo.
Levi steber
Vsak novi nivo se začenja z egom, željo po sprejemanju (samo zase), z omejenim sprejemanjem. Abraham je desni steber in je odgovor na babilonskega Nimroda, ki je nivo, ki je nastal po vesoljnem potopu; torej levi steber.
Nov nivo
Res je levi steber začetek novega nivoja, a novo znanje, pravila tega nivoja pa dobimo, šele ko začnemo dodajati desni steber. Pričakovati moramo nove zakone, nova razodetja. Bistveno je vprašanje percepcije, iz tega pa izhaja, kako smo povezani v enost in kako ter zakaj smo ločeni.
Najpogostejša napaka pri ocenjevanju procesa je, da je levi steber nekaj slabega, egoističnega v klasičnem pomenu besede in da je desni steber prijaznost. Desni steber je dobrohotnost. Lahko smo do drugega zahtevni, celo osorni, če je potrebno - a če se zavedamo, da je to potrebno, da bi drugega kaj naučili, potem je to hesed. V obstoječo limitirano strukturo, ki bi lahko bila celo rušilna, dodamo element ekspanzivnosti, ko namen usmerimo povsem v drugega.
Gre za to, da moramo situacijo vedno ponoviti, da levemu stebru dodamo desnega. Tudi če je nekaj sprva zelo prijazno, je to zelo pogosto levi steber, saj hočemo biti prijazni zaradi samih sebe, kar seveda ni nič narobe, a to ni hesed, zato se duhovni proces ne nadaljuje.
LEH LEHA
Pojdi zase!
Besedilo nam sporoča, kaj moramo narediti, če hočemo priti do svojega pravega jaza.
V praktičnem smislu imamo opravka z odpravljanjem omejenosti, ki nam jih določajo idoli, strukture levega stebra - to se kaže pri odpravljanju omejenosti v materialnem, čustvenem in intelektualnem pogledu; hkrati pa vsaka taka odprava pomeni tudi restrikcijo na restrikcijo svetlobe, zato lahko takoj vidimo kreatorjevo korespondenco. To je v bistvu princip od spodaj navzgor.
Abraham dobi navodilo, da mora zapustiti svoj dom in iti v deželo Kenaan. Z njim je tudi nečak Lot. Tamkajšnja lakota ga primora, da gre v Egipt, kjer faraonovi princi vzamejo njegovo ženo Saro.
Egipčane doletijo nadloge in bolezni, zato je faraon primoran vrniti Saro Abrahamu.
Ob Abrahamovem povratku v Kenaan izbruhne prepir med njegovimi pastirji in med Lotovimi, zato se razideta.
Beremo o vojni med štirimi babilonskimi kralji s petimi kralji Kenaana. Lot je vzet v ujetništvo. Abraham ga reši.
Kreator sklene zavezo z Abrahamom in njemu ter njegovemu nasledstvu obljubi deželo Kenaan.
Sara ne more imeti otrok, zato da Abrahamu svojo služkinjo Hagar, s katero imata sina Išmaela.
Abraham sklene zavezo obrezovanja spolnega uda in obreže sebe ter vse moške v svoji hiši.
Kreator obljubi, da bo Sara rodila sina Izaka.
Neudobje
Če smo v prejšnjih dveh parašot govorili o začetku in spremembi, potem je tokratna tema zapuščanje zone udobja. Brez tega ni ne osebnostne rasti ne spiritualne preobrazbe. Tega se moramo stalno zavedati. Naj bo ta teden v ospredju naše prizadevanje, da naredimo nekaj, kar je za nas neudobno. Nekaj, kar še nikoli nismo naredili, ali nekaj, kar smo stalno odlašali.
Prejšnje navodilo je recept za osebno rast, ki je tudi nujna, tako raste ego, a pri kabali ne gre za zapuščanje udobja, vendar za iskanje udobja v novih situacijah, ki so sprva neudobne.
Prav je, da razmišljamo, kaj je neudobje. To je vedno subjektivno. Vsako neudobje, ko ga enkrat obvladamo, postane udobje. Neudobja nikakor ne smemo definirati skozi kriterije korektnosti, moralne pravilnosti ali kakršnekoli druge preračunljivosti.
Nič ni napak z udobjem. A vedeti je potrebno, da mirne vode ne naredijo izkušenega mornarja.
Izziv neudobja je tesno povezan s problematiko nadzora, ki je glavna tema meseca hešvana, v katerem se bere paraša Leh leha. Bistvo je, da si dovolimo soočiti se s situacijami, kjer ne vemo, kako se bomo nanje odzvali. Rezultat neudobja je vedno neko novo spoznanje o nas samih – to je lahko pozitivno ali negativno, je pa novo, zato omogoča rast.
Cilj je, da s stopanjem v neudobne situacije pridemo do samega sebe ali do svojega spiritualnega jaza. Povedano drugače: preko neudobja bomo prišli do neskončnega udobja. Naš pravi jaz bomo dosegli takrat, ko bo prenehalo neudobje.
Abraham
Abraham predstavja spiritualni arketip dajanja oz. desni steber na drevesu življenja. Če naj mu izberemo sefiro, potem je to hesed. Abraham predstavlja tudi vodjo in človeka, ki popolnma zaupa kreatorju. Ti dve lastnosti, vodenje in zaupanje, pomenita lastnost dajanja.
Vsakdo od nas mora prepoznati, kako voditi samega sebe, kako se nadzirati, in v katerem segmentu kolektivnega življenja lahko in moramo voditi ostale. To zagotovo velja za kabalista. Vodenje je gotovo lastnost dajanja. Abraham vodi tako, da uporablja znanje, ki ga dobiva na svojih "zunanjih" in "notranjih" potovanjih. Ko zapušča svoj stari kraj ali svoj prejšnjii spiritualni nivo, se uči. To znanje pa takoj predaja naprej. Tako mora početi vsakdo od nas na tistem področju življenja, kjer je za nas določena unikatna vloga.
Če hočemo pravilno razumeti Abrahama, moramo vedeti, da je on odgovor, korekcija Nimroda, idolatra.
Abraham je tudi prvi, ki je imenovan Hebrejec. Beseda ha-ivri izvira iz glagola "prečkal je". Abraham je prečkal na drugo stran. Kaj natančno to pomeni? Abraham je edini na tej drugi strani. Na eni strani si Abraham s potovanji in življenskimi izkušnjami materialnega sveta kopiči znanje, po drugi strani pa verjame, zaupa kreatorju, ki je na drugi strani, o kateri Abraham še nima znanja, a je tam zaradi zaupanja. Zato pravimo, da je tam edini, ker ni nikogar, od kogar bi se lahko učil. Vsakdo se mora do nekaterih stvari dokopati sam! Zato tudi pravimo, da je zaupanje dajanje. Vendar to velja samo za zaupanje, ki ga postavimo nad vedenje. Če samo zaupamo, preden smo osvojili vse potrebno in razpoložljivo znanje na dolčenem nivoju, je to zaupaje v funkciji sprejemanja in tako seveda ne moremo napredovati.
Napredovanje, spiritualni dvig, je vedno v odnosu do naših zmožnsti dajanja. Te dosežemo z vodenjem, da znanje predajemo drugim, in z zaupanjem, ki ga postavjamo nad lastno znanje.
Abrahama zelo dobro opisujeta kar besedi leh-leha (pojdi zase!), to sta sploh prvi besedi, ki mu jih je spregovoril kreator.
Come again. Go go
Besedi se zapišeta enako, izgovorita pa različno. Že to nakazuje na neudobje, ki je glavna tema paraša; nekaj lahko pomeni eno stvar, lahko pa tudi drugo. V življenju se zelo pogosto opredelimo do informacij - iz njih črpamo znanje - in ni je bolj neudbne stvari, kot ko moramo s časom priznati, da dane informacije lahko pomenijo tudi nekaj povsem drugega. Abraham se že v zažetku zaveda, da bo kopičil znanje in razumevaje, hkrati pa verjame, da se bo temu moral sčasoma odpovedati; to je postavljanje zaupanja nad vedenje.
Gematrija leh-leha je sto, kar nakazuje na popolnost. Grafika črk pa tudi zelo nazorno opredeljuje Abrahama. Prvi לך leh govori o prepoznanju kreatorja, ki vodi in uči človeka - ל. Ta pa potem prejeto znanje predaja naprej - ך. Drugi לך leha pa ponazarja naše zaupanje v kreatorja - ל, ko se proti temu, kar govri razum, spuščamo ך nazaj v svoj egoizem, zato da bomo lahko opravili korekcijo.
V učnem smislu je naša naloga ugotoviti, kaj vse so tiste Abrahamove lastnosti, ki ga opredeljujejo kot hesed - brezpogojno ljubezen.
In Egypt, screenings upon entry
Ko smo na ekspanzivni poti, ko zajemamo svoj ego, na svoje bližnje projiciramo svojo dušo - zato je Sara Abrahamova "sestra". V takem stanju seveda ne more priti do kopulacije. Ta se lahko zgodi, šele ko je hesed popolnoma razvit. Pri vstopu v Egipt pride do projekcij - to se zgodi tako, da sorodne izzive prepoznamo pri različnih ljudeh našega intimnega, bližnjega okolja, lahko tudi pri širši skupnosti.
Dogodki v Egiptu so seme za eksodos.
Four kings against five
Štirje kralji predstavljajo "zaupanje pod znanjem" - to je slepo verjeti, kar je sprejemanje zaradi sprejemanja. Pet kraljev pomeni "zaupanje v okviru znanja", kar je dajanje zaradi sprejemanja. Abraham pa je "zaupanje nad znanjem" - v takem stanju si sam na eni strani, ves ostali svet pa je na drugi strani. To stanje je čisto dajanje; dajanje zaradi dajanja, popolna ekspanzivnost.
Da štirje kralji podjarmijo in premagajo pet kraljev, pomeni, da v situaciji tuzemne pravičnosti "moje je moje in tvoje je tvoje" - ki ga predstavlja pet kraljev, lahko vnesejo svojo ideologijo (znanje), ki ne dovoljuje dvoma, zato tudi do pravega zaupanja ne pride. Praktično to pomeni, da gre situacija "dajanje zaradi sprejemanja", ki je identična zaupanju v okviru znanja, lahko v nazadnjaško "sprejemanje zaradi sprejemanja". To se zgodi, kadar hočemo ohraniti status "zaupanje v okviru znanja" ali "moje je moje, tvoje je tvoje" - misleč, da je to konec evolucije.
Abraham pa rešuje Lota, torej rešuje stanje, ko je zaupanje v okviru znanja, z namenom, da bo to dosegel, a bo šel takoj naprej; postavil bo zaupanje nad vedenje, zato od Sodomskega kralja ne sprejme poplačila za rešitev njegovega ljudstva; noče (takojšnjega) poplačila zase.
To je prva bitka v Tori. V njej zmaga Abraham, hesed, brezpogojna ljubezen, dobrohotnost, ekspanzivnost. Tudi v zadnji bitki bo zmagal tisti, ki bo "šel preko".
Sodoma z Lotom je stanje sedanjega demokratičnega Zahoda, razvite, poštene družbe (vsaj normativno). Taka družba je tuzemsko pravična, a ne v duhovnem smislu, saj onemogoča doseganje "enosti", saj deluje po principu "moje je moje, tvoje pa je tvoje".
Išmael, klipa z desne
Abraham's promised land is tied to and personified by his copulation with Sarah. Until hesed is fully and properly developed, copulation does not occur, as it would be a short-circuit. But the desire nevertheless exists - so that Sarah can give her maid to Abraham. How does this manifest itself in a practical example in a couple between two people who have not yet developed to a certain spiritual level, who have not yet developed complete faith, unconditionality and expansiveness? A third party enters the relationship, possibly on both sides, since both Abraham and Sarah are in each of us, but we project onto the other. It will even happen that the friend of our partner (our Sarah) will now become our friend, who will not threaten our relationship with our partner in any way, but our partner will nevertheless become irrationally jealous.
So Hagar comes in between, Ishmael is born. And Abraham circumcises him on the same day as himself - that is, the removal of the foreskin (negativity). Circumcision is called "brit mila", which means "covenant of circumcision", but the word "mila" also means "word". So it is a covenant of the word.
The point is that third parties will appear in spiritual couples. This must be allowed, but of course the Hagars only have the function of maids. So; in the not-yet-copulative relationship, numerous "Hagars" will come in between, who will be Sarah's maids. Their task is to teach Abraham something; this necessary knowledge is in Ishmael. But of course, it is an additional element of expansiveness.
The Hagar phenomenon comes in many forms. The person may be physically the same, but you must not see them as your partner (Sara), as they are not yet ready for copulation. If the copulation in a couple is of a distinctly sexual nature, then this can be resolved with "threesomes" or with "role play", where you play Hagar; a role that is otherwise directed by Sara.
Hagar is a protective mask that appears in a relationship - it serves as a defense mechanism. It allows the couple to stay together and experience the dynamics of approaching, copulating, distancing, longing, approaching, copulating...
On the other hand, Hagar also ensures that when the couple is not physically together, they connect "telepathically".
Why is Sarah jealous of Hagar or Ishmael - it is a fear of the new knowledge that Abraham received. In a couple, we experience this as a sudden intellectual advancement of our partner, which is initially negative, because we do not yet know how to use it altruistically. After circumcision, however. In essence, it is a process (also) within ourselves, who are primarily (already) altruists, but we are again and again faced with the temptation of (only) intellectual use of light (which would be a limitation).
The intervention of Hagar can also be explained by the functioning of our brain. The right, imaginative side, acts as a defense mechanism, as a restriction, and also (probably) as a restriction of restrictions when we reach the end of the transformation (gmar tikkun). Of course, Hagar will come to everyone in a different way, depending on their normal brain functioning and other mental abilities or peculiarities.
We cannot avoid Hagar, because her intervention is necessary, because she is also a counterbalance to the analytical left side, the limitations of logic, the idolatry from which we constantly proceed. Let us remember! Abraham went to Egypt, now he has left it, he took with him knowledge (the left side), to which he must add the right. This is of course analogous to the exodus.
As we see, Hagar works real miracles and Ishmael adds new packages of specific knowledge. All of this is possible, of course, if we are constantly in a state of "leh lei", if we constantly abandon idolatry.
When we realize that Kabbalah is essentially the creation of new realities, at all levels of the spiritual worlds, then we understand all these processes.
It is a whole series of copulations that reach perfection between David and Jonathan.