Abraham dobi navodilo, da mora zapustiti svoj dom in iti v deželo Kenaan. Z njim je tudi nečak Lot. Tamkajšnja lakota ga primora, da gre v Egipt, kjer faraonovi princi vzamejo njegovo ženo Saro.

Egipčane doletijo nadloge in bolezni, zato je faraon primoran vrniti Saro Abrahamu.

Ob Abrahamovem povratku v Kenaan izbruhne prepir med njegovimi pastirji in med Lotovimi, zato se razideta.

Beremo o vojni med štirimi babilonskimi kralji s petimi kralji Kenaana. Lot je vzet v ujetništvo. Abraham ga reši.

Kreator sklene zavezo z Abrahamom in njemu ter njegovemu nasledstvu obljubi deželo Kenaan.

Sara ne more imeti otrok, zato da Abrahamu svojo služkinjo Hagar, s katero imata sina Išmaela.

Abraham sklene zavezo obrezovanja spolnega uda in obreže sebe ter vse moške v svoji hiši.

Kreator obljubi, da bo Sara rodila sina Izaka.

Prav je, da razmišljamo, kaj je neudobje. To je vedno subjektivno. Vsako neudobje, ko ga enkrat obvladamo, postane udobje. Neudobja nikakor ne smemo definirati skozi kriterije korektnosti, moralne pravilnosti ali kakršnekoli druge preračunljivosti.

Nič ni napak z udobjem. A vedeti je potrebno, da mirne vode ne naredijo izkušenega mornarja.

Izziv neudobja je tesno povezan s problematiko nadzora, ki je glavna tema meseca hešvana, v katerem se bere paraša Leh leha. Bistvo je, da si dovolimo soočiti se s situacijami, kjer ne vemo, kako se bomo nanje odzvali. Rezultat neudobja je vedno neko novo spoznanje o nas samih – to je lahko pozitivno ali negativno, je pa novo, zato omogoča rast.

Cilj je, da s stopanjem v neudobne situacije pridemo do samega sebe ali do svojega spiritualnega jaza. Povedano drugače: preko neudobja bomo prišli do neskončnega udobja. Naš pravi jaz bomo dosegli takrat, ko bo prenehalo neudobje.

Abraham je tudi prvi, ki je imenovan Hebrejec. Beseda ha-ivri izvira iz glagola "prečkal je". Abraham je prečkal na drugo stran. Kaj natančno to pomeni? Abraham je edini na tej drugi strani. Na eni strani si Abraham s potovanji in življenskimi izkušnjami materialnega sveta kopiči znanje, po drugi strani pa verjame, zaupa kreatorju, ki je na drugi strani, o kateri Abraham še nima znanja, a je tam zaradi zaupanja. Zato pravimo, da je tam edini, ker ni nikogar, od kogar bi se lahko učil. Vsakdo se mora do nekaterih stvari dokopati sam! Zato tudi pravimo, da je zaupanje dajanje. Vendar to velja samo za zaupanje, ki ga postavimo nad vedenje. Če samo zaupamo, preden smo osvojili vse potrebno in razpoložljivo znanje na dolčenem nivoju, je to zaupaje v funkciji sprejemanja in tako seveda ne moremo napredovati.

Napredovanje, spiritualni dvig, je vedno v odnosu do naših zmožnsti dajanja. Te dosežemo z vodenjem, da znanje predajemo drugim, in z zaupanjem, ki ga postavjamo nad lastno znanje.

Abrahama zelo dobro opisujeta kar besedi leh-leha (pojdi zase!), to sta sploh prvi besedi, ki mu jih je spregovoril kreator.

Besedi se zapišeta enako, izgovorita pa različno. Že to nakazuje na neudobje, ki je glavna tema paraša; nekaj lahko pomeni eno stvar, lahko pa tudi drugo. V življenju se zelo pogosto opredelimo do informacij - iz njih črpamo znanje - in ni je bolj neudbne stvari, kot ko moramo s časom priznati, da dane informacije lahko pomenijo tudi nekaj povsem drugega. Abraham se že v zažetku zaveda, da bo kopičil znanje in razumevaje, hkrati pa verjame, da se bo temu moral sčasoma odpovedati; to je postavljanje zaupanja nad vedenje.

Gematrija leh-leha je sto, kar nakazuje na popolnost. Grafika črk pa tudi zelo nazorno opredeljuje Abrahama. Prvi לך leh govori o prepoznanju kreatorja, ki vodi in uči človeka - ל. Ta pa potem prejeto znanje predaja naprej - ך. Drugi לך leha pa ponazarja naše zaupanje v kreatorja - ל, ko se proti temu, kar govri razum, spuščamo ך nazaj v svoj egoizem, zato da bomo lahko opravili korekcijo.

V učnem smislu je naša naloga ugotoviti, kaj vse so tiste Abrahamove lastnosti, ki ga opredeljujejo kot hesed - brezpogojno ljubezen.

Ko smo na ekspanzivni poti, ko zajemamo svoj ego, na svoje bližnje projiciramo svojo dušo - zato je Sara Abrahamova "sestra". V takem stanju seveda ne more priti do kopulacije. Ta se lahko zgodi, šele ko je hesed popolnoma razvit. Pri vstopu v Egipt pride do projekcij - to se zgodi tako, da sorodne izzive prepoznamo pri različnih ljudeh našega intimnega, bližnjega okolja, lahko tudi pri širši skupnosti.

Dogodki v Egiptu so seme za eksodos.

Štirje kralji predstavljajo "zaupanje pod znanjem" - to je slepo verjeti, kar je sprejemanje zaradi sprejemanja. Pet kraljev pomeni "zaupanje v okviru znanja", kar je dajanje zaradi sprejemanja. Abraham pa je "zaupanje nad znanjem" - v takem stanju si sam na eni strani, ves ostali svet pa je na drugi strani. To stanje je čisto dajanje; dajanje zaradi dajanja, popolna ekspanzivnost.

Da štirje kralji podjarmijo in premagajo pet kraljev, pomeni, da v situaciji tuzemne pravičnosti "moje je moje in tvoje je tvoje" - ki ga predstavlja pet kraljev, lahko vnesejo svojo ideologijo (znanje), ki ne dovoljuje dvoma, zato tudi do pravega zaupanja ne pride. Praktično to pomeni, da gre situacija "dajanje zaradi sprejemanja", ki je identična zaupanju v okviru znanja, lahko v nazadnjaško "sprejemanje zaradi sprejemanja". To se zgodi, kadar hočemo ohraniti status "zaupanje v okviru znanja" ali "moje je moje, tvoje je tvoje" - misleč, da je to konec evolucije.

Abraham pa rešuje Lota, torej rešuje stanje, ko je zaupanje v okviru znanja, z namenom, da bo to dosegel, a bo šel takoj naprej; postavil bo zaupanje nad vedenje, zato od Sodomskega kralja ne sprejme poplačila za rešitev njegovega ljudstva; noče (takojšnjega) poplačila zase.

To je prva bitka v Tori. V njej zmaga Abraham, hesed, brezpogojna ljubezen, dobrohotnost, ekspanzivnost. Tudi v zadnji bitki bo zmagal tisti, ki bo "šel preko".

Sodoma z Lotom je stanje sedanjega demokratičnega Zahoda, razvite, poštene družbe (vsaj normativno). Taka družba je tuzemsko pravična, a ne v duhovnem smislu, saj onemogoča doseganje "enosti", saj deluje po principu "moje je moje, tvoje pa je tvoje".

Abrahamova obljubljena dežela je vezana in personificirana na njegovo kopulacijo s Saro. Dokler hesed ni popolnoma in pravilno razvit, do kopulacije ne pride, saj bi to bila kratkostična vez. A želja pa vendarle obstaja - zato da Sara svojo služkinjo Abrahamu. Kako se to kaže v praktičnem primeru v paru med dvema, ki se še nista razvila na določenem duhovnem nivoju, ki še nista razvila popolne vere, brezpogojnosti in ekspanzivnosti? V odnos vstopi tretji, lahko na obeh straneh, saj sta tako Abraham kot Sara v vsakem od nas, a projiciramo na drugega. Zgodilo se bo celo tako, da bo prijatelj našega partnerja (naše Sare) sedaj postal naš prijatelj, ki v ničemer ne bo ogrožal našega odnosa s partnerjem, a bo naš partner kljub vsemu postal neracionalno ljubosumen.

Hagar torej pride vmes, rodi se Išmael. Abraham pa ga obreže na isti dan kot sebe - to je odstranitev klipa (negativnosti). Obrezovanje se imenuje "brit mila", kar pomeni "pakt obrezovanja", a beseda "mila" pomeni tudi "beseda". Torej gre za pakt besede.

Bistvo je, da se bodo pri duhovnih parih pojavljali tretji. To je potrebno dopustiti, seveda pa imajo Hagar-ce samo funkcijo služkinj. Torej; v še-ne-kopulativni vezi bodo vmes prihajale številne "Hagar", ki pa bodo Sarine služkinje. Njihova naloga je, da Abrahama nekaj naučijo; to potrebno znanje je v Išmaelu. Gre pa seveda za še dodaten element ekspanzivnosti.

Pojav Hagar je v številnih oblikah. Lahko je oseba fizično ista, a je ne smeš videti kot svojega partnerja (Saro), saj še nista pripravljena za kopulacijo. Če je kopulacija v paru izrazito seksulane narave, potem se to lahko razreši s "trojčki" ali pa z "rolle play", tako da igraš Hagar; neko vlogo, ki jo sicer dirigira Sara.

Hagar je torej neka zaščitna maska, ki se pojavlja v odnosu - služi pa kot obrambni mehanizem. Omogoča, da par ostaja skupaj in da izkuša dinamiko približevanja, kopulacije, oddaljevanja, hrepenenja, približevanja, kopulacije ...

Po drugi strani pa Hagar tudi poskrbi, da ko par ni fizično skupaj, da se "telepatsko" poveže.

Zakaj je Sara ljubosumna na Hagar oz. na Išmaela - gre za strah pred novim znanjem, ki ga je dobil Abraham. V paru to izkušamo kot nenadno intelektualno napredovanje našega partnerja, ki pa je sprva negativno, saj ga še ne znamo uporabiti altruistično. Po obrezovanju pa. V bistvu pa gre za proces (tudi) v nas samih, ki smo primarno (že) altruisti, a se znova in znova srečujemo z mamljivostjo (samo) intelektualne uporabe svetlobe (kar bi bila omejenost).

Intervencijo Hagar se da pojasniti tudi z delovanjem naših možganov. Desna, domišljijska stran, nastopi kot obrambni mehanizem, kot restrikcija, pa tudi (verjetno) kot restrikcija restrikcije, ko pridemo do konca preobrazbe (gmar tikun). Seveda pa bo Hagar pri vsakem prišla na drugačen način, glede na njegovo siceršnje funkcioniranje možganov in drugih mentalnih sposobnosti oz. posebnosti.

Hagar se ne moremo izogniti, saj je njena intervencija nujna, ker je tudi protiutež analitični levi strani, omejenosti logike, idolatrije iz katere ves čas izhajamo. Spomnimo se! Abraham je šel v Egipt, sedaj ga je zapustil, s seboj je vzel znanje (leva stran), ki pa ji mora dodati desno. To je seveda analogno eksodusu.

Kakor vidimo, Hagar dela prave čudeže in Išmael dodaja nove pakete specifičnih znanj. Vse to je seveda mogoče, če smo stalno v stanju "leh leja", če nenehno zapuščamo idolatrijo.

Kadar se zavedamo, da je kabala v bistvu ustvarjanje novih realnosti, na vseh nivojih duhovnih svetov, takrat razumemo vse te procese.

Gre za celo serijo kopulacij, ki dosežejo popolnost med Davidom in Jonatanom.