Elohim reče Mojzesu, naj pred ljudstvo postavi odločbe. 

Sledi naštevanje zapovedi: o hebrejskih sužnjih oz. služabnikih, o kazni za smrt, o ravnanju ob telesnih poškodbah, o krajah in varovanju premoženja, moralna in verska določila, navodila o pravičnosti, o sobotnem letu in soboti ter o letnih praznikih.

Elohim pove Mojzesu, da bo Izraelce na poti v obljubljeno deželo spremljal njegov angel. Elohim pouči Mojzesa, kako morajo ravnati, ko vstopajo v obljubljeno deželo. Pove mu tudi, da bo njihove sovražnike odstranil postopoma, glede na številčno rast Izraelcev.

Mojzes pove ljudstvu, kar mu je povedal elohim. V en glas pravijo, da bodo storili, kakor narekuje elohim. Mojzes nato zapiše te odločbe.

Mojzes zgradi oltar, kjer Izraelci darujejo daritve. Nato prebere iz knjige, kar je zapisal, in ljudstvo pove, da "bodo tako storili in da bodo slišali."

Paraša se zaključi z Mojzesovim odhodom na goro h kreatorju, kjer bo ostal 40 dni in noči..

וְאֵ֙לֶּה֙ הַמִּשְׁפָּטִ֔ים אֲשֶׁ֥ר תָּשִׂ֖ים לִפְנֵיהֶֽם׃

Ex 21:1 "And these are the ordinances which thou shalt set before their faces."

Decisions are "mishpatim" in Hebrew. The root word is שפט, which means to judge, to punish. It is very important to distinguish them from "laws" and "commands" in content. Outwardly, of course, they work like all other laws or commands, because that is what they are at the basic (pshat) level. In the mysterious sense (sod), however, they are a real balm for our correction, which goes beyond material reality. These are decisions or judgments that arose as a result of our egoistic actions in personal or collective Egypt. They are archetypal and correspond to the archetypal mistakes that we made in the egoistic period of our lives. The fact is that egoism or evil was established by the creator, and he also gave the Torah, with which we can correct our egoism by using free will and thus achieve our place in the infinite spiritual dimension.

Despite the fact that there seems to be a sharp dividing line between the text of the previous parashah Yitro, which was distinctly spiritual, and the current one, which is at least seemingly very concrete – legal, Mishpatim must also be seen as having taken place on Mount Sinai. First of all, the very structure of the laws; some are logical, while others are completely illogical and allow for many different interpretations. This in itself means the possibility of intellectual deepening, which can also lead to “errors”, which of course are always opportunities for correction and spiritual growth.

The conjunction "and" with which the parasha begins is also crucial. It is completely unnecessary, as far as grammatical rules are concerned; even redundant, since it occurs at the beginning of a sentence before the demonstrative pronoun "tele", which is why it is omitted in most translations of the Torah. Its presence in the Hebrew original reminds us precisely of the connection between the decisions, "mishpatim" and "words". In both cases, it is a spiritual content that must be extracted from the seemingly completely material content.

"Putting decisions before people" is also not the same as "giving them decisions." It is actually read as if food were placed on a table in front of a person to taste and eat. What is important is that you put something in front of someone, and they will accept it according to their needs and choices.

Before their "faces" - also indicates the many interpretations that will follow from studying the Mishpatim. Namely; because they are placed before the people, it means studying! It could easily be written that he should place the decisions "before the people", which would indicate a uniform interpretation. However, since it is written "before their faces", it means that each person will encounter these decisions in their own way. This is also understandable, since in our lives we encounter situations that are described on a literal level by the Mishpatim, each in a different order, with different intensity and selectivity.

וַיִּקַּח֙ סֵ֣פֶר הַבְּרִ֔ת וַיִּקְרָ֖א בְּאְֶנֵ֣י הָעָ֑ם וַיֹ֣אמְר֔וּ כֹּ֛ל אֲשֶׁר־דִּבֶּ֥ר יְהו֖ה נַעֲשֶׂ֥ה וְנִשְׁמָֽע׃

Ex 24:7 And he took the book of the covenant, and read in the ears of the people: and they said, All that the LORD hath said will we do, and be obedient.

The people are still under the influence of the mass revelation that occurred on Mount Sinai, so it is not difficult to believe in a higher power that transmits laws to them. On the other hand, human nature is such that it wants and needs to know the laws of nature; now a new nature is revealed to man, which he does not understand very well, but has a reverent attitude towards it, so he acts humbly towards it.

"To do and to hear" actually means that they will carry out the laws as they are written, as they understand them, and at the same time, they will realize (hear) what their spiritual value is. As I said before, everyone will have unique situations regarding their tikun. They will share their experiences with their loved ones, who will "hear" and apply that understanding the next time they "do" what they are commanded.

It is written, "He called out in the ears of the people." We usually read, "He said to the people," or at most, "He said in the ears of the people." Calling out in the ears of the people means that it will arouse attention, and everyone will interpret - hear, as their personal situation dictates.

Each of us has a unique role in life, but this role is subordinate to the collective, to our fellow human beings, so our neighbor must "hear" about our life experience and take this into account when choosing what to "do" in their own situations.

Če se vrnemo v pripovedni kontekst Tore in smo dovolj kritični, potem se zdi, kot da so Izraelci prišli iz popolnoma neciviliziranega okolja, kjer ni bilo nikakršnih zakonov, sedaj pa poslušajo pravila, ki se mnogim zdijo logična in bi jih morali poznati že prej. Po drugi strani pa beremo o zakonih, ki jih nikakor ne moremo razumeti ali pa se nam zdijo popolnoma izven glavnega, razumnega naštevanja zakonov. Tu je naša naloga najti ustrezen kontekst! To velja za vse Torine zakone in za vsa sporočila.

Na splošno bi zakone lahko razdelili na tiste, ki se tičejo človeka in kreatorja in na tiste, ki se tičejo odnosa človeka do sočloveka oziroma do kolektiva. V končni fazi se vsak zakon, ki se tiče odnosa do človeka, prej ali slej naveže tudi na človekov odnos do kreatorja in obratno. Spiritualne preobrazbe ne moremo opraviti v kopalnici, ampak le s skrbno interakcijo s sočlovekom in kolektivom.

Ko beremo te zakone, jih seveda avtomatično primerjamo z našim civilnim in kazenskim pravom. Nekatere stvari so iste, podobne, druge pa opazno različne. V tej paraša beremo tudi o znamenitem »oko za oko, zob za zob«.

Ko se nam razodeva spiritualna dimenzija, se nam kaže skozi nove zakone, nova pravila. To običajno izkusimo v vsakodnevnem življenju, ko se znajdemo v novih situacijah, kjer veljajo pravila, katera so bila za nas prej irelevantna.

V praksi to deluje tako: vsakemu najmanjšemu izhodu iz našega osebnega Egipta bo sledila naša zavest, ki nas bo vodila do nepoznanih in poznanih pravil v situacijah, ki so sedaj za nas relevantne. Naša naloga je, da se s temi novimi pravili, ki so "postavljena pred nas", soočimo na način, kot je opisano v Mišpatim. Ob tem si pomagamo s svetlobo, ki jo črpamo iz Mišpatim.

Po drugi strani pa je vsako naše angažiranje v situacijah, kjer veljajo drugačna pravila od nam poznanih, samo po sebi izhod iz Egipta, saj to pomeni zapuščanje območja udobja, zapuščanje omejitev, ki nam jih postavlja naš ego.

Mišpatim lahko beremo in ob njej meditiramo vsakič, ko želimo obogatiti naše razumevanje spiritualne realnosti, ki se skriva za iluzijo materialnosti. Kadar ne najdemo vzrokov za svoje situacije ali pa če želimo preveriti, ali pravilno razumemo proces vzrok-posledica, si vzamemo v roke Mišpatim!

Ključno vprašanje v življenju je, kaj smo sprožili in na katera vrata moramo potrkati, če hočemo kaj spremeniti! 

Spiritualni pomen Mišpatim je kompenzacija za naša egostična dejanja, katerih spiritualnih razsežnosti ne poznamo v času egoističnega obnašanja.

Kompenzacija, poplačilo pomeni korekcijo, pomeni doseganje pravilnega razmerja med sprejemanjem in dajanjem. Beseda, ki se v Mišpatim uporablja za poplačilo je שלם, je istega izvora kot beseda za mir, zdravje "šalom" שלום. 

Kompenzacije, izravnave, pomiritve - ki jih dosežemo ob razumevanju teh odločb, ki so "postavljene pred nas" - nas dejansko pripeljejo do notranjega miru, do telesnega in duševnega zdravja. Seveda to ni proces, ki bi se odvil le v tednu, ko beremo Mišpatim, ampak poteka ves čas spiritualne preobrazbe, zato sem prej izpostavil, da se mi osebno zdi ta paraša najpomembnejša, saj govori o naši vlogi v procesu preobrazbe, ki se je začel, ko nas je kreator izvlekel iz Egipta.

אִם־חָבֹ֥ל תַּחְבֹּ֖ל שַׂלְמַ֣ת רֵעֶ֑ךָ עַד־בֹּ֥א הַשֶּׁ֖מֶשׁ תְּשִׁיבֶ֥נּוּ לֹֽו׃

Ex 22:26 Če že zares vzameš v zastavo ogrinjalo svojega bližnjega, do sončnega zahoda mu ga boš vrnil! 

Tukaj je pomembna beseda ogrinjalo, ki je שלמה, torej spet iz istega izvora kot poplačilo שלם in mir שלום. Naslednji verz pravi, da je to ogrinjalo edino pokrivalo, ki ga ima človek za svojo kožo. Iz tega lahko razumemo, kakšen pomen ima kompenzacija za našo identiteto oz. za naše poslanstvo v življenju.

כִּ֤י תִקְנֶה֙ עֶ֣בֶד עִבְרִ֔י שֵׁ֥שׁ שָׁנִ֖ים יַעֲבֹ֑ד וּבַ֨שְּׁבִעִ֔ת יֵצֵ֥א לַֽחָפְשִׁ֖י חִנָּֽם

Ex 21:1 Ko boš kupil hebrejskega služabnika, šest let bo služil in v sedmem bo izšel prost, zastonj! 

Ko uspemo izluščiti idejo teh odločb, postane razumljiva tudi prva odločba, ki govori o hebrejskih sužnjih, posledično potem lahko poglobimo tudi razumevanje celotne paraša in podrobnosti in tako sprožimo cikel poglabljanja v vsebino. Vsaka zadeva v Tori mora biti relevantna v makro in mikro situaciji. Kaj pomeni hebrejski služabnik na osebnem nivoju? Katera situacija v človekovi osebni spiritualni preobrazbi se opiše s hebrejskih služabnikom?

Kot vedno, moramo biti pozorni na vsako jezikovno podrobnost. Če upoštevamo običajni pripovedni slog, potem bi v tem verzu pričakovali: "Kadar si kupiš hebrejskega služabnika, šest let ti bo služil..." Sporočilo je jasno; hebrejskega služabnika si ne kupiš zase, ne za svoj ego, ampak je to dejanje za tvojo dušo, za tvojo spiritualno dimenzijo, ki je sedaj potrebna korekcije - kompenzacije. Da gre za nabavo nečesa, kar presega materialnost, je tudi razvidno iz zveze hebrejski služabnik. Hebrejec עברי je namreč nekdo, ki je "šel preko", ki je "prečkal" - gre seveda za prečkanje iz materialne zaznave sveta v spiritualno.

Pomembno je vedeti, da je v hebrejščini ista beseda za delavca, služabnika, podanika in sužnja - עבד. V bistvu je razlika, le komu boš služil, za koga boš delal: za ego (suženj) ali za dušo (služabnik). V grafičnem smislu sta si besedi "prečkati" עבר in "delo" עבד zelo podobni. Razlika je le v zadnjih črkah ר in ד. Tudi v tej podrobnosti je moč najti sporočilo!

Če naj zaključim. Nakup hebrejskega služabnika je naša odločitev, da bomo sprejeli obveznosti naše duše, ki mora opraviti kompenzacije, pomiritve - o tem pa govori paraša v nadaljevanju. Šest let in sedmo leto pa potrebno razumeti v okviru sistema sefirot.Tudi ob zaključku paraša imamo še enkrat opozorilo na sedmo leto.

Naša naloga je, da si najdemo (spiritualno) službo, kjer bomo lahko opravili kompenzacijo in tako dosegli popoln, zaslužen sprejem znanja, užitka.

OKO ZA OKO

Kot sem že prej napisal, je bistvo naše naloge izravnava, pomiritev. Grešimo, ker hočemo več svetlobe, kot nam v trenutku pripada, ali pa se otepamo svetlobe, ki bi jo v danem trenutku lahko sprejeli. Vsaka dejavnost ima lahko egoističen ali pa altruističen namen. Z istim dejanjem bomo lahko v drugih okoliščinag dosegli izravnavo.

To seveda deluje, kadar se človek postavi v vlogo vzroka in ne v vlogo žrtve.