Elohim reče Mojzesu, naj pred ljudstvo postavi odločbe. 

Sledi naštevanje zapovedi: o hebrejskih sužnjih oz. služabnikih, o kazni za smrt, o ravnanju ob telesnih poškodbah, o krajah in varovanju premoženja, moralna in verska določila, navodila o pravičnosti, o sobotnem letu in soboti ter o letnih praznikih.

Elohim pove Mojzesu, da bo Izraelce na poti v obljubljeno deželo spremljal njegov angel. Elohim pouči Mojzesa, kako morajo ravnati, ko vstopajo v obljubljeno deželo. Pove mu tudi, da bo njihove sovražnike odstranil postopoma, glede na številčno rast Izraelcev.

Mojzes pove ljudstvu, kar mu je povedal elohim. V en glas pravijo, da bodo storili, kakor narekuje elohim. Mojzes nato zapiše te odločbe.

Mojzes zgradi oltar, kjer Izraelci darujejo daritve. Nato prebere iz knjige, kar je zapisal, in ljudstvo pove, da "bodo tako storili in da bodo slišali."

Paraša se zaključi z Mojzesovim odhodom na goro h kreatorju, kjer bo ostal 40 dni in noči..

וְאֵ֙לֶּה֙ הַמִּשְׁפָּטִ֔ים אֲשֶׁ֥ר תָּשִׂ֖ים לִפְנֵיהֶֽם׃

Ex 21:1 "In tele so odločbe, katere boš postavil pred njihova obličja!"

Odločbe so "mišpatim" v hebrejščini. Besedni koren je שפט, ki pomeni soditi, kaznovati. Zelo pomembno je, da jih vsebinsko ločimo od "zakonov" in "ukazov". Navzven seveda delujejo kot vsi ostali zakoni oz. ukazi, saj to tudi so na osnovni (pšat) ravni. V skrivnostnem pomenu (sod) pa so pravi balzam za našo korekcijo, ki presega materialno realnost. Gre za odločbe oz. razsodbe, ki so nastale kot posledica naših egoističnih dejanj v osebnem ali kolektivnem Egiptu. So arketipske in ustrezajo arketipskim napakam, ki smo jih storili v egoističnem obdobju naših življenj. Dejstvo je, da je egoizem oz. zlo postavil kreator, dal pa je tudi Toro, s katero lahko ob uporabi svobodne volje svoj egoizem korigiramo in tako dosežemo svoje mesto v neskončni spiritualni dimenziji.

Kljub temu, da se zdi, da je ostra ločnica med besedilom prejšnje paraša Jitro, ki je bila izrazito spiritualna, in med sedanjo, ki je vsaj navidezno zelo konkretna – pravna, pa je tudi Mišpatim potrebno videti, kot da se je zgodila na gori Sinaj. Najprej že sama struktura zakonov; nekateri so logični, drugi pa so povsem nelogični in omogočajo veliko različnih interpretacij. To samo po sebi pomeni možnost intelektualnega poglabljanja, kar pa lahko pripelje tudi do »zmot«, ki pa so seveda vedno priložnosti za popravke in spiritualno rast.

Ključen je tudi veznik "in", s katerim se paraša začne. Povsem nepotreben je, kar se slovničnih pravil tiče; celo odvečen, saj nastopa na začetku stavka pred kazalnim zaimkom "tele", zato ga v večini prevodov Tore izpuščajo. Njegova prisotnost v hebrejskem originalu pa nas opozarja ravno na povezanost odločb, "mišpatim" z "rečmi". Pri obojem gre za spiritualno vsebino, ki jo je potrebno izluščiti iz navidezno popolnoma materialne vsebine.

"Postaviti odločbe pred ljudi" tudi ni isto kot "dati jim odločbe". Bere se dejansko tako, kot bi bila hrana postavljena na mizo pred človeka, ki bi jo okušal in zaužil. Pomembno je, da nekaj postaviš pred nekoga, ta pa bo to sprejel skladno s svojimi potrebami in izborom.

Pred njihova "obličja" - tudi nakazuje na številne interpretacije, ki bodo sledile iz proučevanja mišpatim. Namreč; ker so postavljene pred ljudi, pomeni proučevanje! Zlahka bi bilo zapisano, naj postavi odločbe "pred ljudstvo", kar bi nakazovalo enotno interpretacijo. Ker pa je napisano "pred njihova obličja", pa pomeni, da se bo vsakdo posebej srečeval s temi odločbami na svoj način. To je tudi razumljivo, saj se nam v življenju nizajo situacije, ki jih na dobesedni ravni opisuje Mišpatim, vsakemu v različnemu vrstnem redu, različno intenzivno in selektivno.

וַיִּקַּח֙ סֵ֣פֶר הַבְּרִ֔ית וַיִּקְרָ֖א בְּאָזְנֵ֣י הָעָ֑ם וַיֹּ֣אמְר֔וּ כֹּ֛ל אֲשֶׁר־דִּבֶּ֥ר יְהוָ֖ה נַעֲשֶׂ֥ה וְנִשְׁמָֽע׃

Ex 24:7 In vzel je knjigo zaveze in poklical je na ušesa ljudstva. In povedali so: "Vse, kar je rekel יהוה, bomo storili in bomo slišali!"

Ljudstvo je še vedno pod vplivom masovnega razodetja, ki se je zgodilo na gori Sinaj, zato ni težko verjeti višji sili, ki jim posreduje zakone. Po drugi strani pa je človekova narava takšna, da hoče in mora spoznati zakone narave; sedaj se človeku kaže nova narava, katero ne razume najbolje, a ima do nje strahospoštljiv odnos, zato do nje nastopa ponižno.

"Storiti in slišati" dejansko pomeni, da bodo zakone izvedli tako, kot je zapisano, tako kot jih razumejo, ob tem pa bodo spoznali (slišali), kakšna je njihova spiritualna vrednost. Kot sem že prej povedal, bo vsakdo imel unikatne situacije glede na svoj tikun. O izkušnjah bo govoril s svojimi bližnjimi, ki bodo "slišali" in to razumevanje uporabili, ko bodo naslednjič "storili", kar jim je zapovedano.

Napisano je "poklical na ušesa ljudstva". Običajno beremo: "rekel je ljudstvu" ali kvečjemu "rekel je na ušesa ljudstva". Poklicati na ušesa ljudstva pomeni, da bo vzbudil pozornost, vsakdo pa bo interpretiral - slišal, kakor veleva njegova osebna situacija.

Vsakdo od nas ima unikatno vlogo v življenju, vendar je ta vloga podrejena kolektivu, našemu sočloveku, zato mora naš bližnji "slišati" o naši življenjski izkušnji in to upoštevati, ko bo izbiral kaj "storiti" v svojih lastnih situacijah.

Če se vrnemo v pripovedni kontekst Tore in smo dovolj kritični, potem se zdi, kot da so Izraelci prišli iz popolnoma neciviliziranega okolja, kjer ni bilo nikakršnih zakonov, sedaj pa poslušajo pravila, ki se mnogim zdijo logična in bi jih morali poznati že prej. Po drugi strani pa beremo o zakonih, ki jih nikakor ne moremo razumeti ali pa se nam zdijo popolnoma izven glavnega, razumnega naštevanja zakonov. Tu je naša naloga najti ustrezen kontekst! To velja za vse Torine zakone in za vsa sporočila.

Na splošno bi zakone lahko razdelili na tiste, ki se tičejo človeka in kreatorja in na tiste, ki se tičejo odnosa človeka do sočloveka oziroma do kolektiva. V končni fazi se vsak zakon, ki se tiče odnosa do človeka, prej ali slej naveže tudi na človekov odnos do kreatorja in obratno. Spiritualne preobrazbe ne moremo opraviti v kopalnici, ampak le s skrbno interakcijo s sočlovekom in kolektivom.

Ko beremo te zakone, jih seveda avtomatično primerjamo z našim civilnim in kazenskim pravom. Nekatere stvari so iste, podobne, druge pa opazno različne. V tej paraša beremo tudi o znamenitem »oko za oko, zob za zob«.

Ko se nam razodeva spiritualna dimenzija, se nam kaže skozi nove zakone, nova pravila. To običajno izkusimo v vsakodnevnem življenju, ko se znajdemo v novih situacijah, kjer veljajo pravila, katera so bila za nas prej irelevantna.

V praksi to deluje tako: vsakemu najmanjšemu izhodu iz našega osebnega Egipta bo sledila naša zavest, ki nas bo vodila do nepoznanih in poznanih pravil v situacijah, ki so sedaj za nas relevantne. Naša naloga je, da se s temi novimi pravili, ki so "postavljena pred nas", soočimo na način, kot je opisano v Mišpatim. Ob tem si pomagamo s svetlobo, ki jo črpamo iz Mišpatim.

Po drugi strani pa je vsako naše angažiranje v situacijah, kjer veljajo drugačna pravila od nam poznanih, samo po sebi izhod iz Egipta, saj to pomeni zapuščanje območja udobja, zapuščanje omejitev, ki nam jih postavlja naš ego.

Mišpatim lahko beremo in ob njej meditiramo vsakič, ko želimo obogatiti naše razumevanje spiritualne realnosti, ki se skriva za iluzijo materialnosti. Kadar ne najdemo vzrokov za svoje situacije ali pa če želimo preveriti, ali pravilno razumemo proces vzrok-posledica, si vzamemo v roke Mišpatim!

Ključno vprašanje v življenju je, kaj smo sprožili in na katera vrata moramo potrkati, če hočemo kaj spremeniti! 

Spiritualni pomen Mišpatim je kompenzacija za naša egostična dejanja, katerih spiritualnih razsežnosti ne poznamo v času egoističnega obnašanja.

Kompenzacija, poplačilo pomeni korekcijo, pomeni doseganje pravilnega razmerja med sprejemanjem in dajanjem. Beseda, ki se v Mišpatim uporablja za poplačilo je שלם, je istega izvora kot beseda za mir, zdravje "šalom" שלום. 

Kompenzacije, izravnave, pomiritve - ki jih dosežemo ob razumevanju teh odločb, ki so "postavljene pred nas" - nas dejansko pripeljejo do notranjega miru, do telesnega in duševnega zdravja. Seveda to ni proces, ki bi se odvil le v tednu, ko beremo Mišpatim, ampak poteka ves čas spiritualne preobrazbe, zato sem prej izpostavil, da se mi osebno zdi ta paraša najpomembnejša, saj govori o naši vlogi v procesu preobrazbe, ki se je začel, ko nas je kreator izvlekel iz Egipta.

אִם־חָבֹ֥ל תַּחְבֹּ֖ל שַׂלְמַ֣ת רֵעֶ֑ךָ עַד־בֹּ֥א הַשֶּׁ֖מֶשׁ תְּשִׁיבֶ֥נּוּ לֹֽו׃

Ex 22:26 Če že zares vzameš v zastavo ogrinjalo svojega bližnjega, do sončnega zahoda mu ga boš vrnil! 

Tukaj je pomembna beseda ogrinjalo, ki je שלמה, torej spet iz istega izvora kot poplačilo שלם in mir שלום. Naslednji verz pravi, da je to ogrinjalo edino pokrivalo, ki ga ima človek za svojo kožo. Iz tega lahko razumemo, kakšen pomen ima kompenzacija za našo identiteto oz. za naše poslanstvo v življenju.

כִּ֤י תִקְנֶה֙ עֶ֣בֶד עִבְרִ֔י שֵׁ֥שׁ שָׁנִ֖ים יַעֲבֹ֑ד וּבַ֨שְּׁבִעִ֔ת יֵצֵ֥א לַֽחָפְשִׁ֖י חִנָּֽם

Ex 21:1 Ko boš kupil hebrejskega služabnika, šest let bo služil in v sedmem bo izšel prost, zastonj! 

Ko uspemo izluščiti idejo teh odločb, postane razumljiva tudi prva odločba, ki govori o hebrejskih sužnjih, posledično potem lahko poglobimo tudi razumevanje celotne paraša in podrobnosti in tako sprožimo cikel poglabljanja v vsebino. Vsaka zadeva v Tori mora biti relevantna v makro in mikro situaciji. Kaj pomeni hebrejski služabnik na osebnem nivoju? Katera situacija v človekovi osebni spiritualni preobrazbi se opiše s hebrejskih služabnikom?

Kot vedno, moramo biti pozorni na vsako jezikovno podrobnost. Če upoštevamo običajni pripovedni slog, potem bi v tem verzu pričakovali: "Kadar si kupiš hebrejskega služabnika, šest let ti bo služil..." Sporočilo je jasno; hebrejskega služabnika si ne kupiš zase, ne za svoj ego, ampak je to dejanje za tvojo dušo, za tvojo spiritualno dimenzijo, ki je sedaj potrebna korekcije - kompenzacije. Da gre za nabavo nečesa, kar presega materialnost, je tudi razvidno iz zveze hebrejski služabnik. Hebrejec עברי je namreč nekdo, ki je "šel preko", ki je "prečkal" - gre seveda za prečkanje iz materialne zaznave sveta v spiritualno.

Pomembno je vedeti, da je v hebrejščini ista beseda za delavca, služabnika, podanika in sužnja - עבד. V bistvu je razlika, le komu boš služil, za koga boš delal: za ego (suženj) ali za dušo (služabnik). V grafičnem smislu sta si besedi "prečkati" עבר in "delo" עבד zelo podobni. Razlika je le v zadnjih črkah ר in ד. Tudi v tej podrobnosti je moč najti sporočilo!

Če naj zaključim. Nakup hebrejskega služabnika je naša odločitev, da bomo sprejeli obveznosti naše duše, ki mora opraviti kompenzacije, pomiritve - o tem pa govori paraša v nadaljevanju. Šest let in sedmo leto pa potrebno razumeti v okviru sistema sefirot.Tudi ob zaključku paraša imamo še enkrat opozorilo na sedmo leto.

Naša naloga je, da si najdemo (spiritualno) službo, kjer bomo lahko opravili kompenzacijo in tako dosegli popoln, zaslužen sprejem znanja, užitka.

OKO ZA OKO

Kot sem že prej napisal, je bistvo naše naloge izravnava, pomiritev. Grešimo, ker hočemo več svetlobe, kot nam v trenutku pripada, ali pa se otepamo svetlobe, ki bi jo v danem trenutku lahko sprejeli. Vsaka dejavnost ima lahko egoističen ali pa altruističen namen. Z istim dejanjem bomo lahko v drugih okoliščinag dosegli izravnavo.

To seveda deluje, kadar se človek postavi v vlogo vzroka in ne v vlogo žrtve.