Sara umre v starosti 127 let. Abraham kupi grob zanjo v jami Makpela v Hebronu. Odšteje 400 šeklov.

Abraham pošlje svojega služabnika Elizerja v svoj rodni kraj po ženo za sina Izaka. Ne želi, da bi bila Izakova žena iz Kenaana. Ravno tako ne želi, da bi šel Izak sam po ženo, ostati mora v Kenaanu.

Ko se Elizer približuje vodnjaku, sreča Rebeko. Prosi jo, da mu da vode, ta pa napoji tudi njegove kamele. Elizer verjame, da je Rebeka prava za Izaka, zato jo po srečanju z njenimi domačimi pelje v Kenaan.

Po Sarini smrti se Abraham poroči s Keturo, ki mu rodi šest otrok, katere Abraham pošlje proti vzhodu. Abraham umre v starosti 175 let. Po njem vse nasledi Izak.

Pa je res tako enostavno, smo kaj spregledali? S stališča kabale obstaja le dvoje; kreator in kreatura. Vmes je sicer še upor, ki ta dva dejavnika stvarstva deli na dva pola. Obstaja torej dajanje in sprejemanje in vmesna prepreka, ki regulira proces dajanja-sprejemanja, da ne bi prišlo do kratkega stika. Namreč, nočemo kratkega stika, nočemo kratkotrajnega zadovoljstva – ampak trajno zadovoljstvo, trajno svetlobo – tako kot pri žarnici, kjer wolframova nikta omogoča upor, zato lahko žarnica sveti. Če pa je ta nitka prešibka, pregori, kar imenujemo »kratki stik«!

Kaj moramo storiti? Najprej je seveda prav in povsem naravno, da letamo s cveta na cvet – tako kot kolibri. Seveda, če si to želimo! Tako kot je kreator večen in nespremenljiv, tako so stalne in nespremenljive naše želje. A mi tega ne vemo, zato poskušamo vedno nekaj novega, saj ne moremo brez užitka. Novosti pa so zagotovo največji garant za užitek. Pa ne za vedno! V življenju nastopi trenutek, ko se srečamo s kabalo in ko spoznamo, da ne moremo spremeniti svojih želja. Lahko le spremenimo namen za njihovo uresničevanje. Namesto samo zase, jih izponjujemo še za drugega.

Paraša nosi naslov Haje Sara – Sarino življenje, čeprav v besedilu v resnici beremo o njeni smrti in o Abrahamovem iskanju groba zanjo. V resnici gre za pokop našega egističnega namena pri sprejemanju užitka na naših željah.

Gre pa tudi za ponotranjenje znanja, kar se zgodi, ko smo proces že (skoraj) zaključili. Takrat se pojavi še en boleči košček ega, samo zato da ga uspešno premagamo in tako svetlobo, ki se ob tem sprosti, ponotranjimo. Bolečina oz. drugo čustvo, ki se sprosti, pa nas iz bine spusti v malkut, kar je ustvarjalni proces. Torej; primer, kako lahko bolečino preusmerimo v ustvarjalno čustvo.

Gre torej za spremembo namena! Ta naloga je zelo zahtevna; začela se je z Abrahamovim zapuščanjem območja udobja, vendar to ni zadosti. 

Abraham je najprej zaupistil Haran in razvil hesed, nato je razvil naslednji nivo gevuro - Itzak, sedaj pa se povezuje s svojim izhodiščnim nivojem Haran preko Rebeke. Zapustil je materilani nivo in razvil temeljni duhovni lastnosti: hesed in gevruro, sedaj pa to spet poveže z izhodiščinim materialnim nivojem.

Abraham wants to pay for Sarah's grave, he doesn't want it for free - because he knows that he must earn the next spiritual level through his own effort, which is key to complete pleasure, which does not exist without free will, without the individual's active participation in the process.

The search for Isaac's wife in the places where his father Abraham came from is a beautiful illustration of how spiritual transformation works in practice. Isaac represents negativity, egoism, acceptance only for oneself - the left pillar on the tree of life. Abraham is basically the right pillar. Of course, all of this happens in every Kabbalist, who must enrich his new level (Isaac) with the original good that he carries within himself (Abraham).

As we read, it is very important who comes to whom. Isaac must not return to where Abraham came from; his wife must come, if she wants to, to him. The meaning of this is that a person must live his ego and egoism - but he must allow himself to be transformed by that inert call of altruism that is in each of us, when the time is right.

If Isaac had gone to Abraham's homeland, it would have meant that he had suppressed his ego, his desire for acceptance - without which there is no progress.

The Rebeka within us is the intuitive part of us that constantly serves the creator and knows how to combine individual desires so that correction can occur.

As mentioned: the magnitude of the desire for pleasure must remain unchanged, only the purpose of receiving it must change.

ויהיו חיי שרה מאה שנה ועשריש שנה ושבע שנה שני חיי שרה

Gen 23:1 And the life of Sarah was an hundred and twenty years and seven years. The years of Sarah's life!

This verse shows us again the beauty of the Torah’s language. It begins with the word and it was ויהייו, which is read the same even if we read it backwards. This tells us about duality. We also find symmetry at the end of the verse, when the year of Sarah’s life is repeated unnecessarily. The key word here is let שני, which is a construction of the noun year, but can also mean the numeral two. We know that the word year comes from two, change.

בקרית ארבה הוא הברון

Sarah died in the City of Arba, which is Hebron. Arba ארבע means four. Hebron חברון comes from the word חבר, which means connection, connectivity, and also friend, colleague.

מכפלה

Sarah is buried in the cave of Machpelah. The word comes from the verb כפל, which means to fold, to double. In the Torah we read that Abraham and Sarah, Isaac and Rebekah, Jacob and Leah are buried here; and legend says that Adam and Eve are also buried here.

Now we need to understand how multiplication can lead to connection. Imagine printing a thousand T-shirts with an identical motif. Some would be exactly the same, while others would be related only by the pattern that we wanted to multiply. It is a new pattern that is not yet known in our environment. Then we would distribute these T-shirts among the people in a city with, say, fifty thousand inhabitants. Those who received the T-shirts would constantly walk around wearing them. Sooner or later, we would begin to recognize people in the city with whom we share an identical pattern on our clothes. We would connect with them in some way. We would feel a sense of belonging through a recognizable key - the pattern on the clothes.

It is similar in spirituality. Let us recall that the book of Genesis deals with the basic archetypes that intertwine the entire creation and are multiplied around and around. From the cave of Machpelah originate the spiritual patterns of giving (Abraham), receiving (Isaac), and receiving with the intention of giving (Jacob). We, by the law of equivalence of form, relate to these archetypes as we would relate to people who wear clothes of the same pattern as us.



ELIEZER - PRILAGODLJIVOST

Pozornost zbudi Elizerjevo pripovedovanje celotne zgodbe Rebekini družini. Vse to smo že brali, ko je Abraham dajal navodila Elizerju. V pripovednem smislu bi bilo sedaj dovolj, če bi bilo preprosto napisano, da je Elizer ponovil vse, kar mu je rekel Abraham, ne pa da zgodbo poslušamo še enkrat. Ponavljanje se seveda zdi odvečno, a ga je potrebno razumeti v duhu podvojevanja in mnogoštevilnosti, kar je tema, ki smo jo začutili že na začetku paraša. Nekaj razlik pa vendarle najdemo med obema pripovedima in te štejejo! V prvi pripovedi beremo o dobroti (hesed); o vsem, s čimer je bil blagoslovljen Abraham in o njegovem rojstnem kraju, kamor naj gre Elizer. Ko pa se Elizer pogovarja z Rebekino družino, pa slišimo o dobroti in resnici; blagoslovljenost Abrahama je konkretizirana z govedjo, drobnico, srebrom, zlatom, služabniki, služabnicami; namesto rojstnega kraja pa slišimo o Abrahamovi družini. 

Jasno je, da je Elizer prilagodil svojo pripoved za Rebekino družino, saj je prepoznal vrednote, za katere je verjel, da mu bodo dali svojo hčer: resnica, konkretno premoženje, družina. Preden je začel jesti, je Elizar hotel povedati celotno zgodbo. Kaj ga je na pripovedni ravni motiviralo, da stori tako?

וַיָּבֹ֤א הָאִישׁ֙ הַבַּ֔יְתָה וַיְפַתַּ֖ח הַגְּמַלִּ֑ים וַיִּתֵּ֨ן תֶּ֤בֶן וּמִסְפֹּוא֙ לַגְּמַלִּ֔ים וּמַ֙יִם֙ לִרְחֹ֣ץ רַגְלָ֔יו וְרַגְלֵ֥י הָאֲנָשִׁ֖ים אֲשֶׁ֥ר אִתֹּֽו׃

Gn 24:32 In prišel je mož v hišo in razsedlal je kamele. In dal je slame in krme kamelam. In vode za umivanje svojih nog in nog mož, kateri so z njim.

Tukaj bi bilo logično razumeti, da je v hišo stopil Elizer, Laban pa mu je razsedlal kamele... Poglejmo, kako je ta verz napačno preveden v slovenskem standardnem prevodu: Mož je stopil v hišo, Labán pa je razsedlal kamele, jim dal slame in krme, njemu in možem, ki so bili z njim, pa vode, da bi si umili noge.

Če prevedemo pravilno, brez dodatkov, ki so rezultat naše interpretacije, potem pustimo možnost še za drugačno interpretacijo. Zdi se, kot da je Elizer sam razsedlal kamele in si sam umil noge in noge svojih mož. Povedano drugače: Labanova gostoljubnost ni bila popolna. No, to je zaznal le Elizer, ki ga je poslal Abraham. Elizer je natančno vedel, kaj pomeni nesebična, nepreračunljiva gostoljubnost, hesed. Po drugi strani pa je Elizer lahko razumno pričakoval, da bo Abrahamovo rojstno okolje preračunljivo prijazno, saj je vendarle Abraham zapustil to okolje, zato da bi lahko razvil popolno nesebičnost - hesed. Da je Labanova gostoljubnost preračunljiva, se pokaže, ko ga motivirajo zapestnice na Rebekinih rokah; zato sploh povabi Elizerja v svojo hišo. Rebeka pa je devica, predstavlja še ne preračunljivo gostoljubnost oz. tisti hesed, ki ga vsakdo od nas nosi globoko v sebi, a ga obdaja z negativnostmi. 

Lahko bi rekli, da je Elizar prilagodil zgodbo za Rebekino družino in tako našel stični interes med egom in med dušo. To je ena izmed ključnih nalog v posredovanju kabalistične modrosti, pa tudi na nivoju posameznika je to model, ki ga moramo vključiti v sistem preobrazbe, napredovanja.

Gre za naš notranji duhovni proces, ki se lahko pokaže zelo eksplicitno v našem realnem svetu ali pa je ta prikaz minimalen in ostane le na nivoju abstraktne želje.