Sara umre v starosti 127 let. Abraham kupi grob zanjo v jami Makpela v Hebronu. Odšteje 400 šeklov.

Abraham pošlje svojega služabnika Elizerja v svoj rodni kraj po ženo za sina Izaka. Ne želi, da bi bila Izakova žena iz Kenaana. Ravno tako ne želi, da bi šel Izak sam po ženo, ostati mora v Kenaanu.

Ko se Elizer približuje vodnjaku, sreča Rebeko. Prosi jo, da mu da vode, ta pa napoji tudi njegove kamele. Elizer verjame, da je Rebeka prava za Izaka, zato jo po srečanju z njenimi domačimi pelje v Kenaan.

Po Sarini smrti se Abraham poroči s Keturo, ki mu rodi šest otrok, katere Abraham pošlje proti vzhodu. Abraham umre v starosti 175 let. Po njem vse nasledi Izak.

Pa je res tako enostavno, smo kaj spregledali? S stališča kabale obstaja le dvoje; kreator in kreatura. Vmes je sicer še upor, ki ta dva dejavnika stvarstva deli na dva pola. Obstaja torej dajanje in sprejemanje in vmesna prepreka, ki regulira proces dajanja-sprejemanja, da ne bi prišlo do kratkega stika. Namreč, nočemo kratkega stika, nočemo kratkotrajnega zadovoljstva – ampak trajno zadovoljstvo, trajno svetlobo – tako kot pri žarnici, kjer wolframova nikta omogoča upor, zato lahko žarnica sveti. Če pa je ta nitka prešibka, pregori, kar imenujemo »kratki stik«!

Kaj moramo storiti? Najprej je seveda prav in povsem naravno, da letamo s cveta na cvet – tako kot kolibri. Seveda, če si to želimo! Tako kot je kreator večen in nespremenljiv, tako so stalne in nespremenljive naše želje. A mi tega ne vemo, zato poskušamo vedno nekaj novega, saj ne moremo brez užitka. Novosti pa so zagotovo največji garant za užitek. Pa ne za vedno! V življenju nastopi trenutek, ko se srečamo s kabalo in ko spoznamo, da ne moremo spremeniti svojih želja. Lahko le spremenimo namen za njihovo uresničevanje. Namesto samo zase, jih izponjujemo še za drugega.

Paraša nosi naslov Haje Sara – Sarino življenje, čeprav v besedilu v resnici beremo o njeni smrti in o Abrahamovem iskanju groba zanjo. V resnici gre za pokop našega egističnega namena pri sprejemanju užitka na naših željah.

Gre pa tudi za ponotranjenje znanja, kar se zgodi, ko smo proces že (skoraj) zaključili. Takrat se pojavi še en boleči košček ega, samo zato da ga uspešno premagamo in tako svetlobo, ki se ob tem sprosti, ponotranjimo. Bolečina oz. drugo čustvo, ki se sprosti, pa nas iz bine spusti v malkut, kar je ustvarjalni proces. Torej; primer, kako lahko bolečino preusmerimo v ustvarjalno čustvo.

Gre torej za spremembo namena! Ta naloga je zelo zahtevna; začela se je z Abrahamovim zapuščanjem območja udobja, vendar to ni zadosti. 

Abraham je najprej zaupistil Haran in razvil hesed, nato je razvil naslednji nivo gevuro - Itzak, sedaj pa se povezuje s svojim izhodiščnim nivojem Haran preko Rebeke. Zapustil je materilani nivo in razvil temeljni duhovni lastnosti: hesed in gevruro, sedaj pa to spet poveže z izhodiščinim materialnim nivojem.

Abraham hoče plačati za Sarin grob, noče ga brezplačno – saj ve, da si mora naslednjo spiritualno stopnjo zaslužiti z lastnim trudom, kar je ključno za popolni užitek, katerega ni brez svobodne volje, brez posameznikovega aktivnega sodelovanja v procesu.

Iskanje Izakove žene v krajih, od koder je doma njegov oče Abraham, je lep prikaz, kako v praksi deluje spiritualna preobrazba. Izak predstavlja negativnosti, egoizem, sprejemanje le zase – levi steber na drevesu življenja. Abraham pa je v osnovi desni steber. Seveda se vse skupaj dogaja v vsakem kabalistu, ki mora svoj novi nivo (Izak) oplemenititi s tistim izvorno dobrim, kar nosi v sebi (Abraham).

Kot beremo, je zelo pomembno, kdo pride h komu. Izak se nikakor ne sme vrniti, od koder izvira Abraham; njegova žena mora priti, če seveda sama hoče, k njemu. Pomen tega je, da mora človek živeti svoj ego in egoizem – vendar pa si mora dopustiti, da ga tista inertna klica altruizma, ki je v vsakem od nas, preobrazi, ko je pravi čas za to.

Če bi se Izak odpravil v Abrahamovo rodno deželo, bi pomenilo, da je potlačil svoj ego, svojo željo po sprejemanju – brez katere pa nikakor ni napredovanja.

Rebeka v nas pa je tisti naš intuitivni del, ki stalno služi kreatorju in ve, kako mora združevati posamezne želje, da lahko steče korekcija.

Kot rečeno: velikost želje po užitku mora ostati nespremenjeno velika, le namen sprejemanje je potrebno spremeniti.

ויהיו חיי שרה מאה שנה ועשרים שנה ושבע שנים שני חיי שרה

Gn 23:1 In bilo je življenja Sare sto let in dvajset let in sedem let. Let življenja Sare!

Ta verz nam zopet pokaže lepoto Torinega jezika. Začne se z besedo in bilo je ויהיו, ki se prebere enako tudi, če jo beremo nazaj. To nam govori o dvojnosti. Ravno tako najdemo simetrijo na koncu verza, ko se brez potrebe ponovi let življenja Sare. Tu je ključna beseda let שני, ki je konstrukt samostalnika leta, hkrati pa lahko pomeni tudi števnik dve. Vemo, da beseda leto izvira iz dve, sprememba.

בקרית ארבע הוא חברון

Sara je umrla v Mestu Arba, ki je Hebron. Arba ארבע pomeni štiri. Hebron חברון pa izvira iz besede חבר, ki pomeni stičnost, povezljivost in tudi prijatelj, kolega.

מכפלה

Sara je pokopana v jami Makpela. Beseda izvira iz glagola כפל, ki pomeni prepogniti, podvojiti. V Tori beremo, da so tu pokopani Abraham in Sara, Izak in Rebeka, Jakob in Lea; legenda pa pravi, da tudi Adam in Eva.

Sedaj moramo razumeti, kako lahko pomnožitev vodi do stičnosti. Predstavljate si, da bi natisnili tisoč majic z identičnim motivom. Nekatere bi bile povsem enake, druge pa bi bile sorodne le po vzorcu, ki smo ga želeli multiplicirati. Gre za nov vzorec, ki je še nepoznan v našem okolju. Nato pa bi te majice razdelili med ljudi v mestu, ki ima, denimo, petdeset tisoč prebivalcev. Tisti, ki so dobili majice, bi stalno hodili oblečene v njih. Prej ali slej bi v mestu začeli prepoznavati ljudi, s katerimi nas bi družil identičen vzorec na oblačilih. Na nek način bi se z njimi povezali. Čutili bi neko pripadnost po prepoznavnem ključu - vzorec na oblačilih. 

Podobno je v spiritualnosti. Spomnimo se da knjiga Berešit obravnava osnove arketipe, ki prepletajo celotno stvarstvo in so multiplicirani okrog in naokrog. Iz jame Makpela izvirajo spiritualni vzorci dajanja (Abraham), sprejemanja (Izak) in sprejamnja z namenom dajanja (Jakob). Mi se po zakonu ekvivalence forme s temi arketipi povezujemo, kakor bi se povezovali z ljudmi, ki imajo oblačila istega vzorca kot mi.



ELIEZER - PRILAGODLJIVOST

Pozornost zbudi Elizerjevo pripovedovanje celotne zgodbe Rebekini družini. Vse to smo že brali, ko je Abraham dajal navodila Elizerju. V pripovednem smislu bi bilo sedaj dovolj, če bi bilo preprosto napisano, da je Elizer ponovil vse, kar mu je rekel Abraham, ne pa da zgodbo poslušamo še enkrat. Ponavljanje se seveda zdi odvečno, a ga je potrebno razumeti v duhu podvojevanja in mnogoštevilnosti, kar je tema, ki smo jo začutili že na začetku paraša. Nekaj razlik pa vendarle najdemo med obema pripovedima in te štejejo! V prvi pripovedi beremo o dobroti (hesed); o vsem, s čimer je bil blagoslovljen Abraham in o njegovem rojstnem kraju, kamor naj gre Elizer. Ko pa se Elizer pogovarja z Rebekino družino, pa slišimo o dobroti in resnici; blagoslovljenost Abrahama je konkretizirana z govedjo, drobnico, srebrom, zlatom, služabniki, služabnicami; namesto rojstnega kraja pa slišimo o Abrahamovi družini. 

Jasno je, da je Elizer prilagodil svojo pripoved za Rebekino družino, saj je prepoznal vrednote, za katere je verjel, da mu bodo dali svojo hčer: resnica, konkretno premoženje, družina. Preden je začel jesti, je Elizar hotel povedati celotno zgodbo. Kaj ga je na pripovedni ravni motiviralo, da stori tako?

וַיָּבֹ֤א הָאִישׁ֙ הַבַּ֔יְתָה וַיְפַתַּ֖ח הַגְּמַלִּ֑ים וַיִּתֵּ֨ן תֶּ֤בֶן וּמִסְפֹּוא֙ לַגְּמַלִּ֔ים וּמַ֙יִם֙ לִרְחֹ֣ץ רַגְלָ֔יו וְרַגְלֵ֥י הָאֲנָשִׁ֖ים אֲשֶׁ֥ר אִתֹּֽו׃

Gn 24:32 In prišel je mož v hišo in razsedlal je kamele. In dal je slame in krme kamelam. In vode za umivanje svojih nog in nog mož, kateri so z njim.

Tukaj bi bilo logično razumeti, da je v hišo stopil Elizer, Laban pa mu je razsedlal kamele... Poglejmo, kako je ta verz napačno preveden v slovenskem standardnem prevodu: Mož je stopil v hišo, Labán pa je razsedlal kamele, jim dal slame in krme, njemu in možem, ki so bili z njim, pa vode, da bi si umili noge.

Če prevedemo pravilno, brez dodatkov, ki so rezultat naše interpretacije, potem pustimo možnost še za drugačno interpretacijo. Zdi se, kot da je Elizer sam razsedlal kamele in si sam umil noge in noge svojih mož. Povedano drugače: Labanova gostoljubnost ni bila popolna. No, to je zaznal le Elizer, ki ga je poslal Abraham. Elizer je natančno vedel, kaj pomeni nesebična, nepreračunljiva gostoljubnost, hesed. Po drugi strani pa je Elizer lahko razumno pričakoval, da bo Abrahamovo rojstno okolje preračunljivo prijazno, saj je vendarle Abraham zapustil to okolje, zato da bi lahko razvil popolno nesebičnost - hesed. Da je Labanova gostoljubnost preračunljiva, se pokaže, ko ga motivirajo zapestnice na Rebekinih rokah; zato sploh povabi Elizerja v svojo hišo. Rebeka pa je devica, predstavlja še ne preračunljivo gostoljubnost oz. tisti hesed, ki ga vsakdo od nas nosi globoko v sebi, a ga obdaja z negativnostmi. 

Lahko bi rekli, da je Elizar prilagodil zgodbo za Rebekino družino in tako našel stični interes med egom in med dušo. To je ena izmed ključnih nalog v posredovanju kabalistične modrosti, pa tudi na nivoju posameznika je to model, ki ga moramo vključiti v sistem preobrazbe, napredovanja.

Gre za naš notranji duhovni proces, ki se lahko pokaže zelo eksplicitno v našem realnem svetu ali pa je ta prikaz minimalen in ostane le na nivoju abstraktne želje.