KABBALAH - KABALA

Add the paragraph title here.

ALEF א

V NASTAJANJU

Título

א ima gematrično vrednost ena, pa tudi tisoč. To seveda govori o enotnosti, ki je sestavljena iz mnogoterosti. Oboje je enako pomembno: zavedanje, da smo vsi eno in da je nujno potrebna pestrost znotraj enosti, če naj obstaja svet in življenje.

Alef א se je razvil iz piktografa za bika. Abstraktno sporočilo je moč; bik je bil namreč najmočnejša žival v okolju, kjer so se razvile hebrejske črke. Beseda alef pomeni: bik, tisoč, plemenski vodja, kapitan, učitelj, mojster. Alef simbolizira kreatorja.

א je praktično kabala v malem. Vidimo, da je »sestavljen« iz dveh jodov י, ki se med sabo združujeta ali pa razdružujeta z vmesnim vavom ו, ki je nagnjen. Potrebno je seveda razumeti jod י in vav ו, ki sem ju predstavil v prejšnjih predavanjih. Zgornji jod predstavlja kreatorjevo svetlobo, 10 sefirot, spodnji obrnjeni jod pa smo mi, naša želja po svetlobi – torej sprejemnik z desetimi deli, ki hoče biti napolnjen. Vmesni nagnjeni vav, ki predstavlja povezovanje, je naše poslanstvo na tem svetu: povezovanje spodnjega z gornjim. Nagnjeni vav govori o ponižnosti. Ponižnost pomeni poznavanje spiritualnih zakonov in služiti naravi, svetu, kreatorju po teh zakonih.

Vav ima numerično vrednost šest, zato predstavlja šest dni kreacije, ki so nič drugega kot šest sefirot – upor med gornjim in spodnjim jodom. Vav v alefu predstavlja oboje; ločenost in hkrati povezanost - to je bistvo stvarstva. Alef predstavlja vseprisotno svetlobo, v katero je postavljen upor, kar omogoča obstoj stvarstva. Nagnjeni vav je torej ponižnost, skladnost s spiritualnimi zakoni, kar je potrebno, če hočemo nadzorovati dotok svetlobe in tako doseči neskončno polnjenje našega sprejemnika s svetlobo.

Še en nov izraz lahko uvedemo: kompozitivna gematrija. To je seštevek gematričnih vrednosti črk, ki grafično sestavljajo posamezno črko. Ker je alef sestavljen iz dveh jodov in vava, bo kompozitivna gematrija 2 x 10 ( jod je deset) + 6 (vav) = 26. To pa je tudi gematrija kreatorjevega imena tetragramaton יהוה, ki smo ga deloma že spoznali. Še ena potrditev, da je alef א kreator.

Alef א je tudi število 1. Ena se z besedo napiše /ehad/ אחד. Gematrija »ehad« je 13. Prejšnja kompozitivna gematrija 26 nam govori, da je alef potrebno videti kot dvakratno enost. Enost, samostojnost, posameznika in enost celote, ki jo sestavljajo mnogoteri posamezniki.

Alef se z besedo zapiše: אלף, א predstavlja kreatorja, ל učenje, kontemplacijo in ף usta, ki tisto, kar nam je posredoval kreator, po premisleku povedo dalje.

Alef א je soglasnik in ne vokal. Je nemi ali guturalni – njegov zvok pride iz grla. Samoglasnika, ki se mu najpogosteje dodata, pa sta a in e.

MEDITACIJA

Vse stvarstvo, vsako ustvarjanje je rezultat upora. Moja naloga je, da postanem enak kreatorju, da postanem njegov partner v ustvarjanju mojega osebnega in kolektivnega sveta.

Jaz sem kreator, ena in tudi tisoč.

Pravo ustvarjalno moč bom dosegel, ko se bom hkrati upiral enotnosti in dosegel mnogoterost – in ko se bom uspel upreti zmotni misli, da mnogoterost ni hkrati tudi enotnost.

Add the paragraph title here.

DALE

The image above shows the letter Dalet. Here we could say that one sika says more than a thousand words.

Dalet דלת means door. Developmentally, dalet came from a pictograph for hanging doors in tents. The Semitic root of the word is דלה /dal/, which means humility, lowliness, to be poor. It describes someone who “lowers himself,” who is humble, just as the doors of a tent are lowered. The verb to hang is /dall/ דלל. In the Kabbalistic sense, humility, devotion, and lowering oneself are precisely the conditions for the transition from one spiritual environment to another, from darkness to light.

In Kabbalah, we define humility as the awareness that you have nothing of your own. Doors also have these properties – they have nothing of their own, they only separate two spaces. In a theoretical sense, however, Dalet refers to the Sephiroth Malkuth, or our world, which has nothing of its own, as it receives everything from the other Sephiroth through Yesod. In other words: man has nothing of his own, he receives everything from the Creator. If we are aware of this and act accordingly, we are humble. Only in this way can we step through the doors that limit us from spirituality, or only in this way can we progress from one level to the next. At each new level, we get a new piece of ego, which we then have to "process" appropriately - transform if we want to progress.

Дл /dal/ also means poor – someone who has nothing of their own and is therefore humble.

Malkuth belongs to King David, who is written דוד. His name begins and ends with dalet ד. Although David was a king, he was humble, completely surrendered to the infinite creator. Such qualities of royal sovereignty must be achieved in Malkuth by every Kabbalist.

The concept of a door - dalet conveys the ideas: to move, to hang, to enter.

In the aleph-bet, the poor dalet ד is preceded by the rich gimel ג, who gives to dalet. The danger lurking in this concept of the “poor” is our laziness and our acceptance and even approval that the goods of the material world are not important. Let us be consistent in the Kabbalistic definition of the poor – this is not someone who has nothing, but someone who is aware that everything he has is not his, but comes from the Creator. In practice, this means that he will have to return what he has to the Creator. On the other hand, he will be able to receive even more (i.e., he will receive wisdom) only when he receives with the intention of giving, which is achieved only through transformation.

That someone is "poor" in a spiritual sense also means that someone cannot decide for themselves how much of the material world they will dispose of, manage - but will leave this decision to the creator. In practice, this means that we must develop our potential in a material sense as well!

We are "poor" because we do not own the right to not develop our own potential.

With this definition, we can already get a taste of what the language of Kabbalah means. The concept of a poor person in the material world has a completely different meaning in spiritual contexts. It does not mean that a poor person has nothing, but that you have to be poor – to realize that everything comes from the Creator – if you want to get everything.

Of course, the choice of the word poor for such a spiritual state is much more appropriate in Hebrew, since the words poor and door have the same origin. Door/poor = passage into spirituality.

DALET - BITUL

If we compare this picture with the first one, where there is a door, we will recognize the identical shape - ד. What does this little addition do - we call it a tag, protruding from the horizontal line of the Dalet? The Dalet represents humility, which is achieved through the process of bitul, which means the annihilation of the ego. However! We cannot, nor should we, completely annihilate the ego. The little dot represents a small amount of ego, which everyone must be aware of and “feed” this particle. If we do not feed it, if the ego does not get its little piece, it will take everything. Calculating the ego is a Kabbalist virtue!

From the theory we know that to enter spirituality (altruism) it is first necessary to reach the state of giving with the intention of giving, and the final stage of altruism is receiving with the intention of giving. Giving with the intention of giving is therefore a transitional stage, it is "unnatural", because man is a desire to receive, so giving with the intention of giving takes place only in one segment of our desires. That is why I say that there must be a small piece of ego that keeps us in our essence: receiving. Because of this, spiritual transformation is a gradual and complex and relatively complicated process!

Bitul is a spiritual state associated with the continuous flow of Chokmah (the Sephirah of Wisdom). This state is achieved when we annihilate the awareness of ourselves as an independent being capable of self-sustenance. Bitul is the experience of nothingness (AIN) within the omnipresent infinity.

We mainly recognize two stages of bitul:

Bitul b'metziut (existential annihilation) - this is the absolute form of bitul, where the individual loses the sense of independent existence. Here we have direct and constant contact with the sephirah chokma, we feel the creator's omnipresence. This bitul is connected to the spiritual world of asilut.

Bitul hayesh (annihilation of something) – this is a lower form of bitul, where the individual is constantly involved in the annihilation of the outer layer of his own being – the annihilation of the ego. This is achieved by a focused effort to constantly re-create reality, including re-creating himself according to the principle of yesh min ain – something from nothing. The individual begins to realize that there is no independent reality that would be tied to the individual’s being “something” – everything is an illusion within the person. The individual considers himself to be an independent being, but in direct dependence on the creator; which is the difference with existential bitul. Bitul hayesh is the annihilation of something, the ego in the three lower worlds: beria, yetzira and asia.

The "danger" lurking in the concept of bits is the imagination, which is a product of the ego, that convinces us that we are already selfless, that we have annihilated our ego and that we perceive the creator's omnipresence and oneness and that we understand the rules that govern these levels. In reality, this only increases our ego.

Bitul, the negation of the ego, is an entry into spirituality that does not happen with some "imaginary" weekend workshops on the topic of (pseudo)spirituality. Such imagination can cause doubt, suffering, distrust in Kabbalah - this happens more often with teachers who promise quick results and who are (probably) themselves in an imaginary state of selflessness, i.e. they have not experienced real bitul.

Extreme forms of imaginative bitul lead to fanatical, religious sects.

Less ego, more wisdom, more light!

The two types of bitul arise from two levels of perception of the creator. In the higher perception, “above” is something (jesh), and “below” is nothing (ain), or is nothing. In the lower perception of the creator, “above” is nothing, or is nothing above, and “below” is something.

It often happens that an individual first experiences an imaginary higher bitul (existential), which only inflates their ego, and then, if they are lucky, they decide on Kabbalah and start with the lower bitul, and then gradually reach the true higher bitul.

One example of bitul was also the counting of the omer. Even if in some cases it was an imaginary bitul, there was a creator behind it, who allowed us to realize what the creator's power is. The task of a student of Kabbalah is to believe the teacher who tells him that learning Kabbalah is a gradual and relatively long process. If we participate in a carefully designed learning system, we will avoid side paths on which our imaginary-spiritual-ego would grow too long. What would it mean if the ego grew too long? The answer is very simple: such a strengthened ego would resist transformation with all the more force, which would mean more suffering or even stagnation on the path of spiritual transformation.

MEANING OF THE NUMBER 4

Dalet is the fourth in line in the alef-bet, so its gematria is four.

4 directions in space; east, west, north, south.

4 seasons.

4 types of creation; minerals, plants, animals, humans.

4 forces: gravity, electro-magnetic force, strong and weak nuclear force.

4 fire, earth, water and air.

4 tetragrammaton יהוה.

4 levels of understanding Torah: pshat, remes, drash, etc.

4 spiritual worlds: Azilut, Beriah, Yetzira, Asia.

Versión para imprimir Versión para imprimir | Map of the site | Recommend this page Recommend this page

KABALA INSTITUTE, www.institutkabala.eu, info@institutkabala.eu WhatsApp 34 692 720 543

Opinion

Help

Cancel

Watch

hej

Črke so seveda simboli. Simbol je nek preprost, skoncentriran element, ki prenaša določeno sporočilo. Kabalisti so v preprostih grafičnih oblikah videli priložnost za sporočanje svojih spoznanj, zato so črke grafično razvili tako, da lahko sporočajo kompleksna sporočila. Na eni strani hočem povedati, da so črke plod človekovega ustvarjanja, a ta definicija ne bo povsem točna, če pogledamo, kako natančno so črke, besede in zgodbe, ki so z njimi opisane, razporejene v Tori. Nemogoče se zdi, da bi običajna človekova zavest zmogla tako perfektno stvaritev, kot so hebrejske črke in Tora.

Zgodba o črkah, ne sme postati neko avtomatično sprejemanje podatkov. Prav je, da razmišljamo tudi, kako je ta zgodba nastala in kako mi sami ustvarjamo svoje lastne zgodbe ob preprostih informacijah, ki pritečejo v naše življenje. Seveda pa se bo kabalistu, ki bo prišel do popolnega razkritja o svetu, razkrilo, zakaj so hebrejske črke tako sporočilno polne in popolne.

Črka hei ה je peta v alefbetu, njena gematrija je pet. Izvira iz piktografa, ki pomeni “hej, tukaj sem”. Človek opozori nase. To nas pripelje tudi do njenega kabalističnega pomena; gre za željo po sprejemanju, s katero se kabalist identificira .

V kabali hei ה simbolizira govor, ta pa človeka oziroma sefiro malkut, ki predstavlja sprejemanje užitka. V smislu sefirot tako hei ה predstavlja zaključek kreacije – popoln razvoj, polarizacijo stvarstva da dajanje in sprejemanje.

Še eno zgodbo pripovedujejo črke okoli heja ה. Gimel ג predstavlja dajanje, dalet ד pa reveža. Hei ה je grafično tak, kot bi daletu dodali nogo od gimela (jod); če upoštevamo tipografijo črk. Iz reveža dobimo nekoga, ki sprejema. Sprejemanje pomeni povezavo s kreatorjem, kar simbolizira naslednja črka, vav ו , ki jo že poznamo.

vav

hei

dalet

gimel

Poglejmo, kaj se zgodi, če gimel da svoj jod (svetlobo) daletu:

vav

hei

vav

Vidimo, da je rezultat dajanja in sprejemanja harmonija in povezanost.

Tri grafične komponente, ki sestavljajo hei ה, so: vodoravna črta = misel, navpična črta = govor, dodana samostojna črta = akcija. Če upoštevamo, da je gematrija hei ה pet, potem vodoravna črta predstavlja dve vrsti mišljenja: meditativno in domišljijsko, navpičnica govori o dveh vrstah govora: govor srca in govor jezika. Akcija pa je ena; ali narediš ali pa ne narediš.

Grafična ločenost akcije od govora in misli nakazuje na realnost, ko z govorom (tudi sami sebi) ugotovimo naše misli in jih ob pravem (ločenem) trenutku spravimo v akcijo.

Add the paragraph title here.

Hebrejske črke mnogi opisujejo kot nosilce nekih »kozmičnih« inteligenc. Saj je vse to lahko res, a vendar se meni zdi, da se da pomen teh črk pojasnit brez pretiranega sklicevanja na kozmos. So sredstvo komunikacije, saj služijo kot simboli, ob katerih učitelj kabale učencem posreduje ideje. Jaz ne vidim tukaj neke posebne kozmične inteligence, ampak človeško inteligenco, ki vključuje akumulirano znanje, analizo in domišljijo. Povedano drugače; koliko »kozmične inteligence« bomo dobili preko hebrejskih črk, je odvisno, če se bomo zmogli do njih opredeliti inteligentno; to pa vedno pomeni s pravo mero na pravem mestu.

Je pa seveda res, da se da okoli črk naplesti veliko zgodb, kar pa da občutek, kot da se cel svet vrti okoli njih. No, stare kabalistične knjige, denimo Zohar, pravijo, da je kreator ustvaril svet s črkami. Glavno orodje v kabali je jezik – poglabljanje v podrobnosti, raziskovanje besedila. Ko so stari kabalisti meditirali nad verzi v Tori, so jim v nekem transu črke zaplesale pred očmi. Roko na srce; tudi če cel dan gledaš v belo steno, bo ta z veliko verjetnostjo zaplesala.

Meni se zdi pomembno, da se držimo neke tradicije – tako na nek način komuniciramo s preteklostjo ali bolje rečeno z nadčasovnostjo, to pa hkrati pomeni, da lahko malo čaramo tudi z našo prihodnostjo. Vendar je potrebno te tradicionalne koncepte vpeti tudi v sedanjost; nujno je biti inovativen. V končni fazi to pomeni, da bo črkam vsak dajal svojo težo in pomen.

Vav izvira iz piktografa za žebelj, kavelj, sponko. S polno besedo se vav zapiše וו – to je sicer ime črke vav, pa tudi samostojna beseda za žebelj, kavelj, sponko. To je praktično edina beseda v Tori, ki se začenja z vav ו . Mi vav srečamo še neštetokrat, vendar kot veznik »in«, ki se ga pripne pred samostalnik. Gematrična vrednost vava je 6, ker je šesti po vrsti v alefbetu.

בְּרֵאשִׁ֖ית בָּרָ֣א אֱלֹהִ֑ים אֵ֥ת הַשָּׁמַ֖יִם וְאֵ֥ת הָאָֽרֶץ׃

Gn 1:1 Sprva je ustvaril elohim nebo in zemljo.

To je seveda prvi verz v Bibliji. Vidimo samo en vav ו, ki je pripet pred drugi samostalniški člen »eth« את, ki ga seveda ne prevajamo. Zanimivo je, da vav ו nastopa v šesti besedi po vrsti, šest je tudi njegova gematrična vrednost. Druga zanimivost pa je, da v tem verzu vav nastopi kot 22. črka v verzu. Vemo, da je vseh črk 22. Poglejmo pobliže, kako se pojavi vav: ואת. Črki, ki mu sledita v tej besedi (samostalniškemu členu) sta alef א, ki je prva črka alefbeta, in tau ת, ki je zadnja. Stari kabalisti pravijo, da beseda, v kateri se določena črka pojavi prvič v Tori, pove veliko o tej črki. Torej, vav ו se je prvič pojavil pripet na samostalniški členek, tega pa sestavljata prva in zadnja črka alefbeta. To lahko interpretiramo, da je vav ו praktično vključen v vsaki črki. Kako bom to razložil? Vav ו je nastal iz joda י. Jod je edina črka, ki je samo zgoraj, ne doseže spodnje poravnalne vrstice. Ko se jod י »podaljša« v vav ו, poveže spiritualnost (zgoraj) z materialnostjo (spodnja poravnalna linija črk). Vse ostale črke se dotikajo tako zgornje kot spodnje linije. Črke imajo poleg oblike tudi funkcijo. Funkcija vava je povezovanje zgornje in spodnje poravnalne linije. Ker vse črke izpolnjujejo »funkcijo« povezovanja zgornje in spodnje poravnalne linije, lahko rečemo, da je vav tudi v vsaki črki, tako kot nam to potrdi njegovo prvo pojavljanje v Tori: ואת. Kaj pa jod י, ki je samo zgoraj? Ali lahko trdimo, da je vav tudi v jodu? Ko smo obravnavali jod, smo rekli, da je jod v vsaki črki, saj vsako črko napišemo tako, da najprej, ko damo pero na papir, napišemo jod. Torej, ker je jod v vsaki črki – jod predstavlja neskončno svetlobo – lahko rečemo tudi, da je tudi vav v jodu, saj smo že prej povedali, da je vav v vseh črkah, ki se dotikajo zgornje in spodnje poravnalne linije; jod pa je tudi v vsaki črki.

No, tole pisanje je lahko lep primer »filozofiranja«, če to tako jemljemo. Pomembno je, kaj si naš um dovoli. Ni se potrebno spraševati: kako mi ti podatki koristijo, kaj naj z njimi počnem. Bolj pomembno je, ali si znam dovoliti, da skozi lepoto kompleksnega komuniciranja hebrejskih črk uživam in omogočam, da sporočila name delujejo v smislu spiritualne preobrazbe.

Če bi moral z enim stavkom opisati črko vav, potem je treba reči, da predstavlja povezovanje. Povezovanje človeka s človekom in povezovanje človeka s kreatorjem. Ali, če hočete, povezovanje materialnega s spiritualnim, kar je naloga kabalista.

waiting

Zain ז je sedma črka po vrsti v alefbefu in sedem je seveda tudi njena gematrija. Zain je zelo podoben vavu ו, ki stoji pred njim kot šesta črka v alefbetu. Za zain bi lahko rekli, da je okronani vav. Tak opis nam ne opravičuje le grafična podoba, ampak tudi vsebinski pomen zaina, ki izvira iz piktografa za meč ali za vladarsko žezlo. Oboje povezujemo z malkutom in seveda s številko sedem, ki predstavlja malkut, kadar štejemo samo sedem spodnjih sefir. Sedmi dan kreacije - sobota je tudi malkut. Vav ו predstavlja vez - dajanje in sprejemanje, zato je dodeljen sefiri ZA-tiferet, ki v sebi združuje šest sefirot (hesed, gevura, tifret, netzah, hod, jesod). Zain pa predstavlja sprejemanje v malkutu, to pa je možno le takrat, kadar malkut najprej zavrne svetlobo, čeprav si je želi, potem pa jo začne postopoma sprejemati, ker kreator tako hoče. Tu imamo dva pojma: direktna svetloba (or jašar), ki pride od kreatorja do malkuta, ta jo zavrne in tako dobimo odbito svetlobo (or hozer). Na račun odbite svetlobe (or jašar) lahko malkut v sebi sprejme notranjo svetlobo (or pnimi). Sprejemanje v malkutu je grafično prikazano s krono, ki je na vrhu zaina.

Zain je zato ženski princip sprejemanja, vav pa moški princip dajanja.

Zain kot meč predstavlja naš svet, kjer vlada naravna selekcija, preživetje najmočnejših. Hkrati pa zain predstavlja tudi kraljevsko žezlo, s katerim valda moder in preudaren kralj.

O zainu smo govorili tudi v okviru meseca sivan, saj je zain določen dvojčkom. Tudi tu bi lahko razložili, da je kraljevsko žezlo-meč tisto, ki modro razdeli stvari, ki sicer sodijo skupaj. Ločenost fizičnega sveta od spiritualnega je nujna, zato da obstaja hrepenenje po združitvi in to je gonilna sila našega obstoja.

Tu vidimo sedem različnih črk, čeprav so zapisane z osmimi znaki, saj sta zadnji dve tzade in tzade-sofit. Zaporedje teh črk se imenuje "šatnezgetz", kar nima nikakršenega pomena, služi le za pomnenje teh sedmih črk, ki se od ostalih razlikujejo po "kroni" - okrasku na vrhu. Če pogledamo podrobneje, vidimo, da je v vsaki od teh črk zain in da je v bistvu to krona nad zainom. Tu lahko omenimo še eno zanimivost: Psalm 91, ki sicer govori o vojni - kar lahko povežemo z zainom, ki je meč. A v tem psalmu ni črke zain, so pa vse ostale "šatnezgetz". Seveda ni naključje, da je zain skrit tako v tzade kot v tzade-sofit. Tzade pomeni pravičnež; meč (zain) moramo uporabljati pravično oziroma v imenu pravice.

Število sedem je v kabali zelo pomembno. Poleg sedemdnevne kreacijske zgodbe in sobote (sedmega dne) kot dneva počitka imamo še sedmo leto počitka od dela na polju in ljubilejno leto, ki je vsako petdeseto leto (7x7 + 1), ki je tudi počitek od dela na polju. Vse to je počitek, ker "okronani" zain (malkut) sprejema, ker kreator tako hoče.

Kar se števila sedem tiče, je potrebno povedati, da so vsi prazniki, ki so zapovedani v Tori, razporejeni v prvih sedmih mesecih; od nisana do tišreja. Pesah, ki se praznuje v nisanu, traja sedem dni, ravno tako sukot, ki se praznuje v sedmem mesecu tišrej, traja sedem dni.

Kabala govori o šest tisočletjih preobrazbe človeštva in o sedmem tisočletju, ko bo človeštvo preobraženo. Sedaj smo proti koncu šestega tisočletja, 5775.

het

Het, ח the eighth letter of the aleph-beta, has a very special construction. It is composed of the two preceding letters of the aleph-beta (vav ו = 6 and zain ז = 7). Vav represents the masculine quality of giving, and zain the feminine quality of receiving. The two letters are connected by a triangle called hatatoret, which acts as a wedding canopy. This triangle represents the third partner in the marriage – the creator.

The creator, the unity, is also indicated by the composite gematria heta, 6 7 = 13, which is also the gematria of the word /ehad/ אחד, which means one.

Het looks like “entrance.” The letter itself comes from the pictograph for fence. Het is a fence that divides, yet unites.

A very important word begins with het: חי /hai/, which means life. Everything we have said so far says that het is connected with the life force. Het is the door through the fence that separates us from life. Of course, we have in mind spiritual life, because the material part of our existence cannot even be called life when compared to the dimension of pleasure-life in the spiritual dimension.

Het = 8. The eighth day is when newborn boys are circumcised. In the religious understanding of the Torah, it is about establishing a permanent covenant between man and the creator. In Kabbalah, circumcision is the removal of negativity that occurs with the development of our desires. The seven days are the seven lower sefirot, which can also be negative, and the eighth day is the attainment of the creator.

Hanukkah – the festival of light – is an eight-day festival, while the other three great holidays: Passover, Shavuot, and Sukkot are seven days long. Eight is always a symbol of the infinite light of the Creator.

We have associated the concept of fence with limitation, safety, and orientation.

Our material world is limited, separated from spirituality. This is for our own safety, because unwarranted acceptance of pleasure would be disastrous for us. There would be a short circuit and an end. The fence guides us so that we transform ourselves and find in the fence the door to the other side, to spirituality.

It is necessary to follow the fence.

What exactly is a fence? What separates us from spirituality? The answer is simple, but it is both frightening and encouraging. The fence that limits us from the spiritual world is knowledge. Knowledge, behavior, familiarity, understanding – in short, the image we have of a situation and which we consider to be perfect or which we behave towards as if it were perfect. Of course, I have in mind classical knowledge, which is the pinnacle of egoism. With knowledge we create control-power, with power we create possession, and with possession we ensure the fulfillment of our needs. This is a completely natural and “correct” structure of our egoism.

Knowledge is a fence. But if we follow it, we can find a “hole” in it. When we establish a critical attitude towards reality (knowledge), when we look at situations from different angles. When we are able to put an antithesis to every thesis and then combine them, we can find a door through the fence of knowledge. What is on the other side of knowledge? Wisdom. And this is infinite. Wisdom is achieved by placing trust before knowledge! We achieve this by disciplinedly doubting current knowledge!

The paradox is that doubt separates us from the creator. At the same time, we can transcend doubt, doubt = fence, only when we follow doubt. In practice, this means that we will slowly begin to doubt doubt and thus achieve certainty.

A fence is, of course, any obstacle that separates us from satisfaction. Fence. Fence. Fence. Here we have a nice example where the word fence is actually a fence, if we followed the word and "fenced" the letters, we found the door to paradise. Criticism is the door to paradise!

Asilut

emanation, closeness, intimacy

Beria

creation

Yetzira

formation

The

Asia

realization

……………………………

Our world

In the graph we see that our world is the lowest level of the spiritual world of asi. If we want to bring spirituality into our world, we must step through the fence, het, that separates us from spirituality.

In asiya, as in atzilut, we see three elements of reality. This time they are: giving = ו, receiving = ז, receiving for the sake of giving = ח.

Add the paragraph title here.

Črke predstavljajo delčke materialnosti, hkrati pa nas vodijo tudi do spiritualne realnosti. Uporabljamo jih za opis poznanega in tudi za povezovanje z nepoznanim.

Jod י je najmanjša od 22-ih črk alefbeta. Je deseta po vrsti, njena gematrična vrednost je 10. Je edina, ki se nahaja samo na zgornji poravnalni vrstici in ne sega do spodnje, kar lahko vidimo v dveh primerih, ki sem ju izbral: »berešit« (sprva) בראשית in »Izrael« ישראל. Jod se izgovarja kot naš j, lahko pa tudi drugače, če mu je dodan vokal, najpogosteje i.

Jod je tudi prva črka v kreatorjevem imenu tetragramaton יהוה - ki simbolizira celotno spiritualno strukturo. Torej; jod dejansko predstavlja začetek stvarstva.

Jod je najpogostejša črka v Tori, zaradi svoje pomembne vloge v slovnici. Nastopa v besednih jedrih, pa tudi kot predpona, medpona in pripona. Če besedi dodamo jod, se spremeni slovnični pomen; sklanjanje, spreganje, slovnično število itd.

Ker je njegova gematrija deset, predstavlja deset sefirot ali spiritualno svetlobo, kreatorja skrčenega v malo. Tako kot slovnični jod preobraža besede, tako tudi svetloba, ki jo ta črka predstavlja, preobraža človeka.

Jod je grafično prisoten v vsaki črki, saj ko damo pero na papir, vedno najprej naredimo jod, potem pa iz njega razvijemo črko, ki smo jo nameravali zapisati. Tako je jod prisoten v vsaki črki, v vsaki besedi, to pa pomeni, da je prisoten povsod; namreč za vsako stvar lahko najdemo vsaj eno besedo. Tudi če ne najdemo ničesar, imamo za to ustrezne besede!

Jod predstavlja koncentriranje, skrčenje. Tudi prvotno skrčenje svetlobe ali tzimtzum, ko se je neskončno skrčilo, da je lahko nastalo končno stvarstvo, lahko navežemo na jod. Skrčenje, koncentracija, omejitev, upor - so sinonimi za pojav, ko obstoječe omejimo in tako naredimo prostor za nekaj novega. Mi, človeštvo, smo ta novost, ki je nastala s kreacijo, mi smo želja po sprejemanju užitka, ki je napolnila novonastali prostor, kateri se je pojavil ob kreatorjevem skrčenju. Ni praznine, saj želja, ki je nastala, meji na svetlobo, iz katere je nastala. Problem je, ker je želja - človeštvo razbito na številne posameznike, ki se morajo združiti, če želijo dobiti svetlobo, ki nas obdaja.

Kadar jod zapišemo z besedo, so to črke יוד. Tako pokažemo, kako se iz skrčenega joda י najprej razvije nova dimenzija, črka vav ו je dolžina, in potem še črka dalet ד , ki je širina. Nekakšen kreacijski model iz izhodiščne točke je ta grafični zapis. Takšna interpretacija je smiselna, ker je v jod skrčena svetloba desetih sefirot, kar v spiritualnosti velja za celotno realnost.

Vsaka od hebrejskih črk se je razvila iz piktografa, ti so služili za komunikacijo, preden se je razvil črkovni sistem. Jod predstavlja roko, črka se je razvila iz piktografa za roko. »Jad« je roka יד. Predstavlja kreatorjevo posredovanje, pa tudi pomen akcije v spiritualnosti. Akcija, materialnost je del spiritualnosti. Gematrija besede jad יד je 14; toliko kot je sklepov na prstih ene roke. Obe roki skupaj imata 28 sklepov. 28 pa je tudi gematrija besede moč – »koh« כח . Moč akcije!

Svetloba je prisotna povsod. Odkrije se nam, če aktivno posežemo v življenje; kadar se lotimo stvari! Jod je torej malo, ki vsebuje vse! Svetloba nam bo pritekala, ko bomo razumeli in prakticirali pomen skrčenja oz. restrikcije v medčloveških odnosih.

Add the paragraph title here.

Título

¡Texto! Puede insertar contenido, moverlo, copiarlo o eliminarlo.

Črka kaf כ izvira iz joda. No, iz joda, najmanjše črke, izvirajo vse ostale črke. Izvor kafa iz joda lahko pojasnimo še drugače, saj jod pomeni roka, kaf pa dlan. Grafično je kaf upognjena dlan. Če pa jo zasukamo, dobimo krono. V hebrejščini je izraz za krono – keter (to je tudi prva od sefirot). Keter se zapiše s kafom - כתר. Zanimivo je, da beseda keter pomeni tudi: čakati, potrpežljivost, zaokrožati.

Kaf predstavlja potencial nadzavesti. To je tudi funkcija krone, ki je nad glavo, nad intelektom. Potencial ali moč /koah/ כח. Glede na to, da je kaf dlan, kaf predstavlja sprejemanje. Spomnimo se še na kaf-sofit ך: sprjemanje z namenom dajanja.

Kadar kaf כ zapišemo z besedo כף, lahko izpeljemo dve besedi. Iz prve črke, kaf: /koah/ כח, kar pomeni potencial, moč in iz druge črke, pe: /poal/ פעל, kar pomeni aktualno, trenutno.

Kreator ustvarja svet vsakič znova, kar pomeni, da svoj spiritualni potencial realizira v materialni aktualnosti. Tak opis je seveda toliko bolj primeren za človeka, ki se preobraža v kreatorjeve lastnosti.

Dodatni pomen kafa je podrediti, potlačiti. To je na nek način paradoks, ki pa ga seveda lahko takoj razrešimo. Če želimo uresničiti svoje potenciale, moramo velikokrat potlačiti sile oz. ovire, ki nam onemogočajo realizacijo potencialov. Velikokrat imamo okoli sebe sile, ki nam jemljejo energijo in nas oddaljujejo od našega cilja. Tu moramo uporabiti princip koncentracije in potlačiti vse, kar ne sodi zraven. Seveda se bomo včasih »zmotili« in potlačili napačne stvari – nujno je eksperimentirati; kaf-dlan je odlična metafora za naše svobodno delovanje in izbiro.

Bistveno, kar moramo potlačiti, je naše nagnjenje k zlu – to je egoizem. To storimo postopoma, izgradimo si altruističen namen za našimi dejanji. Namen je tisto, kar šteje v kabali. Hebrejska beseda za »namen« je /kavana/ כונה, ki se tudi začenja s kafom. Tudi, kadar damo eno dlan na drugo – v smislu prošnje ali molitve, pomeni, da smo se podredili. Potlačiti moramo tudi naš občutek, da smo oddaljeni od kreatorja. Potlačiti moramo prepričanje, da smo le človeška bitja, oddaljena od izvora, od kreatorja – in verjeti moramo, da se kreatorju lahko zelo približamo. To je še toliko bolj pomembno v obdobjih spiritualnega spusta, ko pridemo na nov spiritualni nivo, kjer na začetku kreatorja ne čutimo.

Kaf je 20. Kar govori o 2 x 10 sefirot. Deset sefirot svetosti in deset sefirot sitra ahra – slabe strani. Tudi ko napredujemo spiritualno, imamo opravka z egoizmom, še posebej takrat. Zato je potrebno vedeti, da se pri našem spiritualnem napredovanju vedno pojavlja še slaba stran - /sitra ahra/ סטרא אחרא, kar dobesedno iz aramejščine pomeni »druga stran«.

Črka kaf כ se povezuje s praznikom sukot. Na suki, utici, je na vrhu kot streha zelenjava in zelenje, ki simbolizira obkrožujočo svetlobo (ohr makif). סכך /skah/ je ime za tovrstno dekoracijo strehe. Zanimiva je tudi grafična podoba te besede, ki se začne s samehom ס, potem pa imamo dva kafa; običajni kaf כ in končni kaf ך. Sameh ס s svojo okroglo grafiko ponazarja obkrožujočo svetlobo. Kaf pa sprejemanje in dajanje naprej, kar se lepo vidi s kaf-sofit. 20 amezov je določene višina suke, סוכה.

V slovnici je črka kaf kot prislov kakor, ki nastopa kot predpona.

Título

Od petih črk, ki imajo tudi sofit obliko, nam je ostala le še kaf/haf. Njena običajna oblika je כ, kadar pa je kaf/haf sofit je ך. Izvira iz piktografa za dlan, roko. Tudi beseda kaf pomeni dlan, to se vidi tudi iz njene grafične oblike – upognjena dlan, ki hoče sprejeti. Pri sofit varianti pa je dlan, ki spušča, kar je prej držala.

Če hočemo črko kaf zapisati z besedo, tako kot zveni njeno ime, potem zapišemo כף. To je seveda tudi zapis za dlan. Beseda pa pomeni še oblak, kot glagol pa podreditev. כף je zapisana z dvema soglasnikoma; kaf in fe-sofit, ki ga tudi že poznamo.

כ je 11. po vrsti v alef-betu, kar seveda logično pomeni, da je njegova gematrična vrednost 20, saj je prvih deset črk za števila od 1-10, potem sledijo desetice od 20 dalje. Kadar pa imamo kaf-sofit ך, pa je gematrija 500. Tu pa ni nikakršne logične razlage.

Zanimivo je tudi, da je deseta črka v alef-betu jod י - ta pa pomeni »roka«. Torej roka, potem pa dlan. Še to; kaf poleg tega, da pomeni dlan, pomeni tudi podplat. V hebrejščini se podplati reče kar »dlan noge«.

Ko smo začeli spoznavati črke tipa sofit, smo rekli, da vsaka od njih nastopa v eni izmed zelo posebnih in zelo pomenskih besed. Kaf sofit je zadnja v besedi blagoslov - "baruh" ברוך.

Título

Jaz sem kaf. Upognjen kakor dlan. Upognjen, da lahko potlačim vse, kar me ovira na poti popolnega spiritualnega razvoja. Jaz sem kaf – dlan. Vse, kar počnejo moje dlani, vsaka moja poteza je kavana – namen, ki hoče enako dobro zame in za moje bližnje. Jaz sem dlan, pa tudi krona, ki potrpežljivo sprejema natančna navodila, kako je prav ljubiti drugega kot sebe!

¡Texto! Puede insertar contenido, moverlo, copiarlo o eliminarlo.

Lorem ipsum dolor sit amet, consetetur sadipscing elitr, sed diam nonumy eirmod tempor invidunt ut labore et dolore magna aliquyam.

Versión para imprimir Versión para imprimir | Mapa del sitio | Recomendar esta página Recomendar esta página

INŠTITUT KABALA, www.institutkabala.eu, info@institutkabala.eu WhatsApp +34 692 720 543

Opinión

Ayuda

Cancelar

Guardar

Add the paragraph title here.

Črka lamed ל je 12. po vrsti. Njena numerična vrednost pa je 30. ל se nahaja na sredini alefbeta. Natančneje; začenja drugo polovico alefbeta.

12 lahko povežemo z zodiakalnimi znamenji in z učenjem o našem značaju pa tudi z 12-imi plemeni Izraela. 30 pa so leta, ko človek postane odrasel, zato se lamed ל povezuje z zrelostjo - s sefiro malkut. 30 je tudi dni v mesecu, kar pomeni zaključek enega cikla. Lamed ל ve, kaj hoče! Hoče se učiti in hoče učiti ostale, ker ve, da je to njegova naloga!

mem

lamed

kaf

jod

Če vzamemo štiri centralne črke alefbeta in jih zapišemo v obratnem vrstnem redu, dobimo: מלכי, kar pomeni "moj kralj".

Lamed ל izvira iz piktografa za pastirsko palico. Prvotno je znak verjetno pomenil: zbosti, provocirati, začeti, spodbuditi. Pastir je svojo čredo s palico "zbadal" in usmerjal k določenim dejanjem. Sicer pa lamed למד v hebrejščini pomeni: poučevati pa tudi učiti se in učenec. Sporočilo je, da se največ naučiš, kadar poučuješ ostale. To je za kabalista zelo pomembno sporočilo; prej ali slej bo učenec kabale moral svoje znanje posredovati naprej in tako bo dobil še več spiritualne luči. Zato je pomembno delo v skupini, kjer omogočamo pretok znanja in izmenjavo izkušenj.

Kompozitivna gematrija lameda je 26, saj je sestavljen in kafa כ (20) in iz vava ו (6) , ki je nad kafom. Lamed je edina črka, ki sega nad zgornjo poravnalno linijo - tako je najvišja. 26 je tudi gematrija tetragramatona יהוה. Tudi alef א ima kompozitivno gematrijo 26, saj je sestavljen iz dveh jodov י in iz vava ו.

Lamed ל je nekoliko drugačen učitelj od alefa א, saj se nanaša na materialno učenje, skozi katerega se povezujemo s spiritualnim. Alef א pa je izključno spiritualni učitelj. Za lamed ל velja: če hočeš razumeti kreatorja, se uči od sveta okoli sebe, raziskuj svoj svet. Tako kot pastir zbode svoje ovčice, tako lamed zbode z učenjem in nas tako popelje k odkrivanju spiritualnosti.

וְעַתָּ֣ה יִשְׂרָאֵ֗ל שְׁמַ֤ע אֶל־הַֽחֻקִּים֙ וְאֶל־הַמִּשְׁפָּטִ֔ים אֲשֶׁ֧ר אָֽנֹכִ֛י מְלַמֵּ֥ד אֶתְכֶ֖ם לַעֲשֹׂ֑ות לְמַ֣עַן תִּֽחְי֗וּ וּבָאתֶם֙ וִֽירִשְׁתֶּ֣ם אֶת־הָאָ֔רֶץ אֲשֶׁ֧ר יְהוָ֛ה אֱלֹהֵ֥י אֲבֹתֵיכֶ֖ם נֹתֵ֥ן לָכֶֽם׃

V Tori se izraz učiti prvič pojavi v De 4:1: In zdaj, Izrael, poslušaj zakone in sodbe, katere jaz učim vas narediti, zato, da boste živeli! In da boste vstopili in posedovali deželo, katero יהוה, elohim vaših očetov, daje vam!

Učenje, ki ga predstavlja lamed, je učenje iz Tore! Tako pridemo do višjega znanja, po katerem hrepeni srce.

V hebrejski slovnici je lamed ל tudi predlog za, do. Nakazuje na smer glagolskega dejanja. To nam tudi pove, da učenje, kar sicer pomeni lamed, ne sme biti samo sebi namen, ampak mora sprožiti, zbosti določeno dejanje.

Srce se zapiše לב /lev/. Tora je srce, saj je začetna črka v Tori bet ב in končna lamed ל, ki sta črki, s katerima se zapiše srce.

Tri črke למד, s katerimi se zapiše lamed z besedo, so akronim za izraz /lev me-bin daat/, kar pomeni: srce, razumevajoče znanje - srce, ki razume znanje. Naš svet kaže veliko razdvojenost med srcem in intelektom. Pomembno je, da oboje združimo - tako da srce, čustva, dvignemo v intelekt. Oziroma se povežemo z intelektom, svetlobo, ki je na vrhu lameda ל, saj je lamed sestavljen iz kafa in vava, na vrhu vava pa je jod, ki predstavlja svetlobo.

Lamedu ל pravijo tudi "stolp, ki se vzpenja v zrak". Predstavlja človekovo zavzemanje, da bi razumel svet in vesolje. Predstavlja pa tudi preboj preko omejitev, ki nam jih postavlja običajni razum.

Znanje, ki ga dobimo z lamedom ל, uporabimo za nadzor (pastir s palico) naših animalističnih instinktov - tako povežemo srce in um.

Add the paragraph title here.

Črka mem מ izvira iz feničanskega piktograma za vodo, ki se ji v hebrejščini reče maim. Mem je 13. črka v alefbetu. Njena gematrična vrednost je 40, kadar pa je mem sofit ם, pa je gematrija 600. Vsa tri števila: 13, 40 in 600 imajo v kabali velik pomen. Ne spreglejmo, da mem sofit nastopa v besedi drevo življenja - etz haim, o katerem smo govorili v prejšnjem članku.

13 velja za ‘srečno’ število. Najprej zato, ker se število ena z besedo zapiše: אחד; izgovori se ehad. Gematrija te besede אחד je 13. Beseda ena je ena najpomembnejših v kabali, saj nakazuje na enost, skupnost, povezanost vsega. Naslednja beseda, ki ima genatrijo 13, pa je ljubezen אהבה - ahava. Tako smo mem povezali z ljubeznijo. V povezavi s 13-ico nas zanima še ena zelo pomembna beseda, eno od kreatorjevih imen, poznano kot tetragramaton - יהוה. V tem primeru je gematrija 26, kar je 2 x 13. Lahko bi upravičili in rekli: ker sta na 13. mestu v alefbetu dva mema; običajni mem in mem sofit.

Enako pomembno je število 40, ki ga v Bibliji vedno najdemo v povezavi s preobrazbo. Že pri Noetu, ki je sinonim za preobrazbo, je deževalo 40 dni in 40 noči. Pri Mojzesu, ki pa udejanja preobrazbo celotnega naroda, zasledimo 40 let potovanja skozi puščavo, 40 dni Mojzesovega posta na gori.

Tudi 600 je pomembno število. Vse, kar izhaja iz števila 6, je pomembno. 600 let je bil star Noe, ko so prišle vode potopa na zemljo. Šesterokraka Davidova zvezda bo eden od simbolov, ki se navezujejo na šest.

Voda, mem, kot metafora, je vedno svetloba, spiritualna svetloba. Torej tisto, kar nas obdaja, kar je vedno na razpolago, in kar nas korigira. Moč vode v fizičnem svetu je dejstvo. Če z vodo lahko pogasimo ogenj, za vodo ni nikakršega pravega orožja. Od vode smo odvisni tako ali drugače, če je ni ali če jo je preveč.

Če pogledamo običajni mem מ, bi lahko rekli, da imamo »odprto vodo, odprto svetlobo«, pri mem sofit ם, pa lahko govorimo o »zaprtosti«. Običajni mem se večkrat primerja tudi z »zgornjimi vodami«, kar je metafora za nadzavest, mem sofit pa predstavlja »spodnje vode«, ki so naše nečistosti, podzavest, instinkti.

Črka mem מ pozna še inačico mem sofit - končni mem ם. Mem izvira iz piktografa za vodo. V hebrejščini je voda /maim/ מים, ki se zapiše z mem-jod-mem sofit. To najbolje grafično simbolizira, kaj pomeni voda. Voda je spiritualna svetloba, nekaj, kar nas stalno obdaja. Osrednji jod v besedi מים pokaže na to. Odprti mem מ govori o odkriti svetlobi, zaprti mem ם pa o zakriti. Lastnost svetlobe mora biti odkritje/zakritje, sicer je ne bi mogli zaznati, razumeti. Svetloba je seveda kreator oz. kreatorjev odnos z nami. Tudi mi smo svetloba, njen receptivni del. Odkrivanje in zakrivanje, ki je igra svetlobe z nami, nam omogoča, da imamo občutek svobodne volje!

Mem מ je navidezno sestavljen iz dveh črk: iz kaf כ in zraven prislonjenega vava ו. Kaf ima gematrijo 20, vav pa 6. Skupaj 26, ki pa je tudi gematrija kreatorjevega imena tetragramaton יהוה. Kar se kompozitivne gematrije tiče, je mem izenačen z alefom א, ki smo ga obravnavali na prejšnjem predavanju.

Zanimivo je pomisliti, koliko je tu slučajnosti, koliko pa je človek zavestno oblikoval mem na način, da se ga lahko vidi sestavljenega iz vava in kafa. Namreč, vsaka črka je šla skozi razvoj. Neko osnovno predispozijijo gotovo nosi, nekaj pa lahko pripišemo grafičnemu preoblikovanju skozi čas.

V vsakem primeru pa je popolnost in sinhronost Torinih sporočil tako »načrtovana«, da je nemogoče trditi, da je vse rezultat človekovega premišljenega umskega ustvarjanja. Tora presega človekove umske zmožnosti, zato je razumno trditi, da je nastala po »intervenciji« višjega uma. Ali pa po intervenciji človekovih zakritih, nezavednih sposobnosti – če naj se vrnemo v simboliko odkritja/zakritja, ki nam ga sporoča mem. Seveda se na to vprašanje veže tudi razmišljanje o svobodni volji! Ali je človek Toro napisal svobodno, če kasneje ugotovi, kako nezavedno je pisal še bolj perfektno, kot je mislil ob pisanju. No, po drugi strani pa ne moremo vedeti, koliko je bilo piscu Tore vse odkrito, mogoče pa se je zavedal vseh sinhronij. Gotovo pa se lahko sprašujemo, kako je s svobodno voljo, ko kot bralci postopoma odkrivamo njene skrivnosti.

O memu sem pisal že pri članku o egoizmu.

Add the paragraph title here.

Nuevo párrafo

ain

Črka ain izvira iz piktografa za oko; beseda oko se napiše enako kot črka ain z besedo עין. Tudi grafična podoba aina ע predstavlja dve očesi oz. dva optična živca, ki se združita in gresta v možgane, kjer se tvori podoba o svetu zunaj nas.

Večkrat slišimo, da vedno dobimo točno to, kar v danem trenutku potrebujemo, včasih pa tudi to, kar si želimo. Učenec kabale mora sam ugotoviti, na katerem nivoju ta trditev drži. Je pa ta misel lahko lepa povezava med tematiko človekovih potreb in črko ain.

HAŠGAHA PERATIT

השגחה פרטית

To nam govori o kreatorjevi vsepristotni previdnosti, ki stalno "gleda" na nas. Kreatorjeva previdnost se izraža v nadzoru, ki jo ima nad vsem, kar se dogaja v našem življenju; nad potrebami, ki nam jih daje in nad načinom njihovega zapolnjevanja.

אֶ֕רֶץ אֲשֶׁר־יְהוָ֥ה אֱלֹהֶ֖יךָ דֹּרֵ֣שׁ אֹתָ֑הּ תָּמִ֗יד עֵינֵ֨י יְהוָ֤ה אֱלֹהֶ֙יךָ֙ בָּ֔הּ מֵֽרֵשִׁית֙ הַשָּׁנָ֔ה וְעַ֖ד אַחֲרִ֥ית שָׁנָֽה׃

De 11:12 Dežela, za katero skrbi יהוה, tvoj elohim - stalno oči יהוה, tvojega elohima, so na njej; od začetka leta do zaključka leta.

Kreatorjeva previdnost je nad našimi željami (dežela), ki so stvar preobrazbe, katera se zgodi v enem ciklu (leto).

Ain je 16. črka v alefbetu, njena numerična vrednost pa je 70. Desetkratnik kateregakoli števila predstavlja polno manifestacijo tega števila. 7 x 10 = 70. Sedem je eno najbolj arketipskih števil, saj predstavlja sedemdnevni cikel, natančneje šabat kot zaključek tega cikla. 70, njegov desetkratnik,

70 so Noetovi nasledniki, število izraelskih duš, ki so šle v Egipt, 70 starešin v puščavi.

Alef א, ki ima gemetrijo 1, in ain ע se kabalistično lahko zamenjata v besedi, saj sta obe črki nema guturala. Če hočemo ugotoviti globlji pomen besede, se velikokrat poslužimo tovrstne jezikovne mutacije.

Add the paragraph title here.

Črka פ, peh ali feh, je 17. po vrsti v alefbetu, njena gematrična (številčna) vrednost je 80. Kadar pa imamo enačico pe/fe sofit ף, je gematrija 800.

Ker imajo črke številčno vrednost, imajo seveda številčno vrednost tudi besede. Seštejemo vrednost posameznih črk v besedi in dobimo gematrijo posamezne besede. Tako lahko povezujemo besede glede na gematrično sorodnost. Hebrejska beseda za dobro - "tov" ima gematrično vrednost 17. Tako bi lahko črko pe/fe označili za dobro črko, saj je 17. v alefbetu.

Pe/fe izvira iz pikograma za usta. Usta in ime črke peh se zapiše enako: פה. Pe sofit srečamo v besedi konec, »sof« סוף, iz besedne zveze neskončno, »ain sof« סוף אין .

Kdaj je פ črka pe in kdaj fe? V hebrejščini črkovni zapis ne sporoča celotne informacije o zvoku, ki ga predstavlja posamezna črka ali beseda. Črke so samo za soglasnike. Ni črk za samoglasnike; te se zapišejo s posebnimi znaki, ki so lahko pod soglasnikom, nad njim ali v sredini. Običajno, naprimer v knjigah ali časopisih, se samoglasniki ne pišejo. Bralec mora »uganiti« oziroma »prepoznati«, za katero besedo gre in kako se izgovori. Podobno pravilo velja pri t.i. dvojnih soglasnikih. Pe/fe je že eden od takih. Kadar je v sredini črke פ pika (dageš), je to zvok pe, drugače pa je fe.

בְּרֵאשִׁ֖ית בָּרָ֣א אֱלֹהִ֑ים אֵ֥ת הַשָּׁמַ֖יִם וְאֵ֥ת הָאָֽרֶץ׃

בראשית ברא אלהים את השמים ואת הארץ׃

Na zgornjih dveh vrsticah, ki sta pomensko identični (Sprva je ustvaril elohim nebo in zemljo), lahko vidimo, da je prva vrstica opremljena z vsemi potrebnimi znaki, ki omogočajo "pravilno" branje. V drugi vrstici, ki predstavlja običajen način pisanja, pa se pisec zanaša, da bralec po spominu ve, kako pravilno prebrati. Ker gre za konkretno besedilo iz Biblije, je seveda zanimivo povedati, da je original druga vrstica, ne prva. Namreč; šele dva tisoč let kasneje se je pojavila potreba po zapisovanju celotne informacije, saj je obstajala bojazen, da bi se z ustnim izročilom način izgovorjave spremenil.

Zapisana informacija ni popolna. Do velikih zmot ne prihaja, sicer bi bil tak sistem nesmiseln. Pa vendar nam v kabalističnem smislu »nedokončane, nedorečene« črke in besede dajo možnost, da razmišljamo še o alternativnih možnostih.

To je približno tako, kot bi se v slovenščini odločili, da ne bomo pisali strešice nad č. Tako bi besedo »cepec« lahko razumeli kot cepec ali čepec. Ali pa brez strešice nad ž; žrelo proti zrelo. No, to zadnje je sicer lep primer, saj je tudi samoglasnik /e/ v žrelo široki, in v zrelo je ozki. Ker v svojem jeziku ti besedi poznamo, se niti ne zavedamo, da z isto črko e zapišemo dva različna vokala.

Najpomembnejše s stališča kabale je, da nikoli ne dobimo oz. se ne zavedamo celotne informacije, saj je naša zaznava omejena z omejenostjo naših petih čutov in klasičnega načina razmišljanja. Če hočemo prodreti v spiritualnost, se moramo te omejenosti zavedati in dopustiti, da se naša predstava dopolni s spominom, domišljijo in višjim znanjem.

Za kabalo je govor (usta, beseda, sporočanje) tisto, kar človeka loči od živali. Govoreči človek pa se od spiritualnega človeka loči po tem, kako globoko in raznoliko zna razumeti govor, komunikacijo, simbol itd.

Na simbolni ravni פ in ף – običajni pe in pe sofit - predstavljata zaprta in odprta usta. Pe sofit ף simbolizira tudi zelo pomembno vlogo učenca kabale. Učenec mora takoj začeti znanje posredovati dalje – seveda na način, za katerega bo sam mislil, da je najučinkovitejši. Po drugi strani pa je ena od kabalistovih temeljnih vrlin, da bo znal nekatere stvari zadržati zase ali počakati na ustrezen trenutek, ko jih bo sporočil dalje.

ף je tudi zadnja črka v besedni zvezi "ain sof" סוף אין= neskončno. Ta črka sega pod črto, ki jo sicer tvorijo hebrejske črke. Ravno tako sega pod poravnalno črto nun sofit ן. »Neskončno« sega v naš »končni« svet z jezikom, govorom, ki je neskončen. Namreč vsak neskončen pojav lahko opišemo z besedami. Tudi če česa ne znamo ali ne razumemo, pač opišemo, da ne razumemo ali ne vemo. Nič ni bolj neskončno kot opis vseh neskončnih sistemov.

O črki peh smo že govorili, ko smo obravnavali sofit črke. פ izvira iz piktografa za usta, ki se zapišejo פה. Enako se zapiše tudi beseda "tukaj, sedaj". Usta-govor-komunikacija! S komuniciranjem je ustvarjen svet. Tudi mi ustvarjamo z besedami, ki predstavljajo izražene, izoblikovane, definirane misli. Z govorom smo vedno "tukaj in sedaj" - vedno so v povezavi z našimi trenutnimi mislimi, zavednimi ali nezavednimi.

Spomnimo se, da je po vrstnem redu v alef-betu najprej ע, ki pomeni oko, sledi mu פ. Najprej moramo opazovati, nato komunicirati. Naša ustvarjanja z besedami bodo lahko plodna, če bodo skladna s situacijo, v katero želimo umestiti našo storitev, zato je potrebno najprej opazovati. Če ustvarimo nekaj, kar ne paše v kontekst, bo ostalo ločeno od okolja!

Če se še malo ozremo na grafiko črke peh פ, bomo v njeni notranjosti videli črko bet! Bet je črka stvaritve. Lahko bi rekli, da v ustih, v besedah leži stvaritev.

Prav je tudi, da se še enkrat spomnimo pomena oralne Tore za kabalo. Ne gre samomo za besede, ampak za izgovorjene besede in vse, kar sodi zraven. Pripovedovanje Tore z izbranim odtenkom lahko enačimo z ustvarjanjem, saj idejo – sporočilo višjih svetov - realiziramo s stvaritvijo, pripovedjo denimo, v nižjih svetovih.

Nikoli ne smemo zanemariti klasičnega pomena govora in ogovarjanja. Ko nekaj izustimo, je stvar zapečatena. Misel je dobila okvir. To sicer ne pomeni, da je sedaj vsega konec in da je morebitna škoda nepopravljiva. Pomeni le, da bomo morali z drugimi besedami »popraviti« nastalo situacijo. Spet bo potrebno najprej dobro opazovati, kaj so naše besede povzročile, če hočemo priti do želenega cilja. Na tem mestu lahko definramo "ogovarjanje" - plehko dotikanje nekoga ali nečesa brez upoštevanja globine, ki jo ima vsak in vse.

Tokratno predavanje je o egu. Naš govor je egov najpomembnejši glasnik. Ne pozabimo pa tudi, da je govor tudi glasnik našega višjega jaza oziroma kreatorja, na kar smo opozorili že pri treh predavanjih v povezavi z jezikom in kabalo.

Pregovor pravi: »Kdor molči, desetim odgovori!«

Molk je pomemben del komunikacije. Zavedajmo se tega! Kadar molčimo, se lahko osredotočimo na opazovanje situacije, temu pa lahko sledijo naše primerneje izbrane besede. Seveda tu obstaja »nevarnost«, da bi iz sebe naredili preračunljivega robota, ki bi s svojim govorom vedno nadzaroval vsako situacijo. V takem primeru bi spontanosti odvzeli priložnost, da nam preko nje spregovori kreator.

Add the paragraph title here.

Tzade sofit in mem sofit sta naslednji dve črki tipa sofit, srečamo ju v "etz haim" עץ חיים, kar pomeni drevo življenja; etz עץ = drevo, haim חיים = življenje.

Tzade צ izvira iz glagola “tzadi”, ki pomeni loviti. Tudi podoba črke izvira iz piktograma za lov, saj ima obliko lovke. Tzade sofit ץ pa ima obliko odprte lovke. Torej bi lahko rekli, da nekaj ujameš, potem pa spustiš, predaš naprej.

Gematrija tzade je 90, tzade sofit pa 900. Ulov, ki ga predaš drugemu, dobi desetkrat večjo vrednost tudi zate!

Črko tzade se danes največkrat preimenuje kar v tzadik, kar pa pomeni pravičnež. Pravičnost je temeljna vrlina kabalista; zelo lepo se pokaže z idejo, ki jo sporočata tzade in tzade sofit. Človek mora najprej loviti – zapolnjevati svoje potrebe – potem pa se mora transformirati, tako da bo svoj ulov predajal drugim. V najširšem pomenu je ta ulov znanje. Pomembno je torej, da si človek razvija egoistično potrebo po znanju, to je prva naloga, nato sledi preobrazba.

Črke so del jezika. Na eni strani so sestavni del besed, s katerimi opišemo določene pojave, imajo pa tudi svojo lastno vrednost. Ne samo kot številke ali kot razvojna stopnja iz piktograma, ki je predstavljal določeno idejo, iz katere se je potem razvil črkovni sistem, ampak tudi kot cela vrsta sistemov znotraj sistema alefbeta – vse to učenec kabale spoznava postopoma.

Za nas je beseda neko zaključeno sporočilo, ki nam nekaj pove, ker jo razumemo. Črke pa prenašajo še neko drugo sporočilo, ki ga je za nas pripravil naš kreator. Črke so simboli, kateri lažje pronicajo skozi varnostni oklep, ki si ga postavlja ego, ki noče sprejeti resničnih novosti, ki se noče ali ne more sprijazniti z dejstvom, da je trenutni svet, ki ga opišemo s konvencionalnim jezikom, le iluzija. Skrita sporočila, ki jih dobivamo skozi nekonvencionalno komunikacijo, pa so vodič v prihodnost – v naslednjo spiritualno stopnjo.

kuf

Kof spada med dvanajst navadnih črk, predstavlja nebesno znamenje Ribi in pripadajoči mesec adar.

Črka ק kof je edina od običajnih črk (torej; brez sofit črk), ki sega pod spodnjo poravnalno črto. Na prvi pogled bi se zdelo, da je njena grafika sinhronizirana z današnjo temo, ko govorimo o posegu pravil iz višje dimenizije v nižjo. Pa ni tako; taka razlaga bi bila bolj primerna za lamed ל, ki je edina črka, ki sega nad zgorno poravnalno vrstico. Iskanje sinhronosti za vsako ceno nas lahko oddalji od sporočil, ki so nam sicer ponujena v samostojnih enotah, naprimer v črkah. Kof predstavlja poseganje v naš egoizem, kar za kabalista prej ali slej pomeni zavedno dejanje, saj klipot (negativnosti) zmore preobraziti v kedušim (svetosti). Obe besedi, klipot in kedušim, se začenjata s kof.

Sicer pa, odvisno od črkovne tipografije, kof sestavljata črki reš ר in zain ז. Črki tvorita besedo zar זר, ki pomeni tuje. Rac רז pa pomeni skrivnost.

Beseda kof, ki je tudi ime črke, pomeni opica. Gre za simbol nečimernosti ali lažne imitacije resnice.

Kof je 19. črka v alef-betu, njena gematrija pa je 100; tako je desetkratnik števila deset. Tako predstavlja popolno lepoto. To je tudi skladno z idejo, ki jo zastopa kof, ko posegamo v egoizem z namenom preobrazbe.

reš

400/22.

300/21.

200/20.

100/19.

tav

šin

reš

kuf

V tabeli imamo predstavljene štiri zadnje črke alefbeta. Reš ר je 20. po vrsti, njena gematrija je 200. Grafično je zelo preprosta črka – v primerjavi z ostalimi črkami, ki jo obdajajo. Je vodoravna črta, ki se polkrožno spusti v navpičnico. Reš izvira iz piktografa za glavo. »Roš« je v hebrejščini glava pa tudi začetek. Seveda glava predstavlja intelekt, tudi črka roš je simbol za intelekt. Gre za sklonjeno glavo, ki kompleksno spiritualno znanje na preprost način prenaša v naše materialno stvarstvo. Intelekt je začetek vsega. Iz te predpostavke lahko tudi rečemo, da je »reš«, glava tudi na začetku alefbeta, ne samo blizu »uradnega« konca, kot vidimo na tabeli. Še več! Ker je gematrija reša 200, gematrija zadnje črke tav pa je 400, pomeni, da je reš na sredini alefbeta, če gledamo s stališča gematrije. Sporočilo je, da je reš, intelekt prisoten povsod. Celotno stvarstvo je prepleteno z modrostjo!

Preprosta grafična oblika reša nam govori, da je intelekt v svoji osnovi preprosta stvar, mi pa ga zavijemo v kompleksna sporočila. Naloga kabalista je iskanje resnice – to doseže, ko se intelektualno upira kompleksnim zgodbam, ki temeljijo na sebičnem interesu!

Besedo בראשית že poznamo. »Berešit« - na začetku, v začetku – prva beseda Tore. »Na začetku je ustvaril...« Črka bet ב je predlog v, s, z. ראש pa pomeni glava, začetek, vrh. Sedaj lahko razumemo, da je svet ustvarjen z intelektom.

Če premečemo črke prve besede Tore, dobimo בית ראש. ראש /roš/, ki je glava, intelekt, in בית /beit/, ki je hiša. Intelekt v hiši, intelekt v stvarstvu! Kreatorjeva modrost posredovana v naše stvarstvo.

Poglejmo dve dve črki, ki sta zelo podobni: dalet ד in reš ר. Vprašanje je seveda, zakaj oblikovalci črk niso razvili grafike do te mere, da bi bili črki dovolj različni po videzu. Sporočilo v tej podobnosti je, da se moramo potruditi razlikovati – tudi to je naloga našega intelekta.

Beseda /ahad/ אחד z daletom ד na koncu pomeni ena. Gre za najpomembnejši kabalistični koncept enosti kreatorja, enosti celotnega stvarstva. Kadar pa je na koncu besede reš ר, dobimo /ahar/ אחר, kar pomeni drugi, ostali. To pa seveda nakazuje na »največji greh«, ki je ne razumeti stvarstvo kot eno, enotno, ampak dati pomembnost drugim, ostalim rečem; častiti posamezne stvari namesto kreatorjeve celovitosti!

S črko reš se začenja tudi beseda rešimot, ki pomeni spomini - gre za spomine na spiritualno svetlobo, ki smo jo izgubili, sedaj pa po njej hrepenimo in jo bomo dobili nazaj.

šin

Pri dosedanjem spoznavanju črk smo sledili nekemu sistemu in razkrili zgodbo. Jod י, vav ו, alef א. Potem pa smo začeli nek drug sistem: alef א, mem מ in sedaj šin ש. Slednje tri črke predstavljajo različne aspekte kreatorja: alef je zrak, mem je voda in šin je ogenj. Na sistemu sefirot zavzemajo pomembno mesto. Mem מ je desni steber - dajanje, šin ש je levi - sprejemanje in alef א je srednji - sprejemanje z namenom dajanja.

Tudi če bi črke izbrali v povsem naključnem vrstnem redu, bi lahko ugotovili sistem, po katerem se povezujejo. V kabali vedno prepoznamo nek sistem, harmonijo za dogodki, ki se nam nizajo v življenju. Tu pa že preži tudi »nevarnost«: prehitro prepoznamo oz. določimo sistem za pojavi, ki nas spremljajo. Največkrat nas en sistem; bodisi naravnih zakonov ali pa družbenih in osebnih vrednot, ovira pri napredovanju v drugo realnost (iluzijo), kjer bi lahko definirali svoj odnos do kreatorja skozi nek nov sistem.

BOM, KATERI BOM

אהיה אשר אהיה

Pojdimo za hip v Drugo Mojzesovo knjigo – Eksodus, kjer se je Mojzesu v gorečem trnju prikazal kreator in mu naročil, naj gre do Izraelcev in jih popelje iz Egipta. Ko Mojzes vpraša kreatorja, kaj naj reče ljudjem, kdo da ga pošilja, mu kreator reče: »Reci jim, da te pošilja BOM, KATERI BOM«. Če ta izraz povežemo s simboliko ognja in s posledicami, ki jih ogenj prinaša, potem lahko ogenj razumemo kot uničenje nečesa prejšnjega, če želimo napredovati.

V hebrejskih besedah BOM, KATERI BOM je središčna črka šin ש. Že sama grafična podoba črke govori o harmoniji, sedaj pa še njena središčna pozicija v kreatorjevem imenu.

Zanimivo je tudi, da šin ש grafično ni popolnoma simetričen znak. Vidimo, da je sestavljen iz treh plamenov. Srednji plamen izhaja iz sredine levega plamena. Če bi tisti, ki so razvili črko, hoteli popolno simetrijo, bi lahko povsem prepričljivo srednji plamen izpeljali iz spodnje točke šina in tako dosegli popolno vizualno simetrijo. Vendar! Sporočilo je nekaj drugega: svet, ki ga zaznamo mi s svojimi petimi čuti, ni nikoli povsem harmoničen, prava harmonija se skriva za našim zaznavnim svetom. Ogenj, šin ש nas opozarja, da je potrebno kreatorja iskati za tem, kar nam kaže iluzija materialnega sveta in seveda za spiritualnimi iluzijami, ki jih doživlja kabalist v času spiritualne preobrazbe.

OGENJ

Pomen ognja v kabali je večplasten. Na prvi hip se zdi, da gre za destruktivno plat kreatorja, a je ta nujna v procesu spiritualne preobrazbe. Destruktivno – ovira za spiritualno napredovanje – je, kadar iščemo harmonijo v materialnem svetu. Vsaka interpretacija sveta, ki jo determiniramo kot končno in edino pravilno, je destruktivna, saj izključuje dejstvo, da ne vemo vsega.

Šin je 21. črka alef beta, predzadnja od 22.-ih črk alefbeta. Njena gematrična vrednost je 300.

שש

Spomnimo se pomena števila šest – šest sefirot, ki povezujejo človeka (sedma sefira) z zgornjimi tremi sefirot (kreator). Če hočemo 6 zapisati s številko, potem za to uporabimo črko vav ו. Kadar pa šest zapišemo z besedo, je to »šeš« v hebrejščini. Zapiše pa se z dvema šin שש.

V sedanjem primeru prepoznamo simboliko dvojne narave ognja: destruktivnost in povezovalnost.

OGENJ IN ZRAK

אש

Hebrejska beseda za ogenj je /eš/ אש. Vidimo, da je pred šin ש, ki sicer grafično predstavlja ogenj, postavljen nemi soglasnik alef א, ki predstavlja zrak. Zrak je potreben za ogenj. Kako naj sedaj to upravičimo, da sta tako šin kot alef črki, ki simbolizirata kreatorja, sedaj pa je alef (zrak) nujno potreben, če hočemo imeti ogenj? Alef je vsemogočni kreator, šin (ogenj) pa je le en aspekt kreatorja.

Kreator je seštevek vseh manifestacij odnosa med kreatorjem in kreaturo. Kreatura se odzove na kreatorja tako, da ga včasih zazna kot popolno ljubezen, včasih pa kot omejitev, destruktivnost.

Tudi za destruktivnim ognjem stoji kreator!

OGENJ IN VODA

שמים

Besedo /šamaim/ שמים poznamo že iz prejšnjih predavanj, pomeni »nebo« in predstavlja upor. Šin ש – ogenj in /maim/ מים - voda.

שמש

Še ena kombinacija črk šin ש in mem מ je zelo pomembna. שמש /šemeš/ pomeni sonce. Ker je mem מ simbol za vodo, ta pa je metafora za spiritualno svetlobo, povsod prisotno kreatorjevo ljubezen, lahko razumemo, zakaj se v soncu skriva voda (ljubezen). Sonce je za nas najpomembnejše nebesno telo, brez katerega ne bi bilo življenja.

S svojo gorečnostjo – šin ש na začetku in drugi šin ש na koncu besede – nam posreduje kreatorjevo ljubezen מ.

שם

Ta beseda se prebere /šem/ שם, pomeni pa »ime«. Lahko pa bi prebrali tudi /šam/, kar pomeni »tam«. Spet imamo kombinacijo šina ש in mema ם (mem sofit) . »Ime, poimenovanje« se uporablja, kadar označimo nekaj, kar je zunaj nas oziroma je delček celote, nekaj, kaj je »tam«. Da lahko nekaj obstaja ločeno od enosti, je potreben upor.

Ogenj – šin ש – in voda ם v kombinaciji simbolizirata upor, ki je bistvo vsega obstoja in ustvarjanja.

OGENJ IN SPREMEMBA

שן

Šin ש, ki simbolizira ogenj, se je v resnici razvil iz piktografa za prednja dva zoba, sekalca. שן /šen/ pomeni »zob«. Kako lahko povežemo zobe in ogenj? Tako kot v slovenščini, tako tudi v hebrejščini rečemo »ogenj je požrl«. Konzumacija povezuje ogenj in zob! Konzumacija je seveda sprememba; tako za tistega ali tisto, kar je konzumirano, kot za tisto ali tistega, ki konzumira.

V spiritualnem smislu je konzumacija »zagristi« v svetlobo, s katero se preobrazimo!

שנה

Ta beseda /šana/ שנה , ki pomeni »leto« se je razvila iz שן iz /šen/. ן=נ. Šana, “leto”, v smislu koledarsko leto je tudi rezultat konzumacije časa. Šen in šana pomeni tudi »drugi« - v smislu; ne tisti kot prej, ampak drugi, drugačen.

Vsako leto je drugačno, mi smo vsako leto drugačni na račun konzumirane svetlobe, ob kateri se preobražamo.

שני

Tudi števnik »drugi« izvira iz /šen/ שן . V kabali pa poznamo izraz: Ani hashem lo shaniti! Kar pomeni Jaz sem kreator (hašem = ime), ne spreminjam se! Kreator je popolnoma statičen pojav, spreminja pa vse ostalo. Tako kot ogenj, ki sam od sebe ne bi mogel obstajati, ampak je le rezultat konzumezije nečesa!

OGENJ IN VRNITEV

שוב

Smisel vsakršne konzumacije je preobrazba. Končna preobrazba pa je vrnitev h kreatorju – to seveda pomeni, da človek začne sprejemati in da s tem hkrati tudi daje. שוב /šuv/ pomeni »vrniti se«. Vrnitev, o kateri sedaj mi govorimo, ne more biti brez ognjene gorečnosti, brez intuziazma.

Črka bet ב pomeni »hiša, dom, notranjost«. Z ognjem se povežemo (vav ו) s svojim domom, s svojim izvorom.

תשובה

V kabali poznamo zelo pomemben koncept »tešuva«, ki pomeni vrnitev. Vrnemo se v situacije, kjer smo grešili, se pokesamo in tako napredujemo. To je najpomembnejši praktični koncept kabale.

OGENJ IN MIR

שוה

Ta beseda pomeni »izenačenje«. Ogenj seveda vodi v izenačenje!

שנא

S šinom se začne tudi beseda »spanje«. Na nek način gre za kontrast: ogenj in spanje ne gresta skupaj!

שלום

Spiritualna preobrazba se zaključi z »mirom« /šalom/!

rib

The letter tav ת is the last in the alef-bet, the 22nd letter. Its numerical value is 400. Tav is written with the word "tav" תו, which means "mark, seal, mark, signature". It comes from a pictograph with the same meaning. The original pictograph had the shape of a cross or even a twisted cross, which symbolized approval, signature, designation.

IMPRESSION

The meaning is also "impression". It is no coincidence that the impression reached the last letter in the alef-bet. In the process of developing an idea or if we understand every process as a chain of cause and effect, the impression must last until the end. The impression is intended as the impression of an idea, as a generator of development and manifestation. Just as in living nature the impression is DNA, so in the spiritual sense the impression is the creator's seal of the reality of the spiritual nature of the world. The impression lasts until the end and is only the last to manifest. Which also means that when we complete one cycle, a new cycle can begin because of the recognized impression.

ASHES

The three lines that make up the tav speak of the three human qualities: thinking, speaking, and acting. We have already pointed out this system with the letter hei ה. This time we go a step further; because tav is the last letter, it means that a person has achieved perfection, perfection, harmony between thinking, speaking, and acting. The word perfection, "tam," is also written with tav - תם.

JUDGMENT

Graphically, tav ת is composed of dalet ד and nun נ. If we read the letters together, we get the name of the tribe Dan דן. Dan means judgment, which refers to our quality of judgment, which we must always use if we want to perfect the process of thinking-speaking-action to perfection. Judgment in connection with tav, the last letter of ale-beta, also makes sense, especially if we understand it in the sense of limitation, which is a condition for the creator to manifest. The creator is symbolized by aleph א, the first letter of aleph-beta.

The tribes of Israel camped around the tabernacle in four camps. As they advanced through the desert, Dan always went last and collected the lost items of the other tribes. What could they lose? What can we lose when we advance spiritually, which is the Kabbalistic meaning of the journey through the desert? Entry into spirituality and advancement is only possible with humility! This is what we very often lose. Especially because we reach a certain level of perfection and can very quickly become arrogant. The composition of the perfect letter tav ת reminds us of the importance of constantly judging whether we are humble or exalted! The importance of humility and thus contact with the creator is further reminded by the יוד י, which is found at the lower left end of the letter.

TRUTH

The entire spiritual path is a search for the truth that the creator has sealed in creation and that is revealed to us at the end of the path. The Hebrew word for truth "emet" אמת extends across the entire alef-bet, as it is composed of the first letter א, the middle letter מ and the last letter of the alef-bet ת.

Interestingly, the last three letters of the alef-beta before the tav form the word lie שקר. Here we have the message that lies, deception, are much more common than truth, which we can only achieve if we grasp the whole and not just the closest information, as symbolized by the letters shin, kuf, resh, which are neighbors in the alef-beta.

We cannot discover the truth until we take the last step, until we reach the last stage, the wandering. Until the end we will be dealing with deception. Or to put it another way; until we reach perfection, we cannot discern the truth. And there is no true perfection without humility!

Interestingly, the three letters that make up the word "emet" are the last letters of the first three words in the Torah: "bereshit bara elohim" - "in the beginning he created elohim" בראשית ברא אלהים.

And also the last letters of the last three words in the seven-day creation story: "bara elohim laasot" - "created elohim to make" ברא אלהים לעשות.

The seal, the impression of truth, accompanies creation from beginning to end.

REFLECTED LIGHT

Achieving truth, contact with the Creator or His light, is possible when we reach perfection; that is, when we are able to reflect the light at the expense of receiving it only for ourselves. This reflected light or "ohr hozer" then reaches the Creator. The letter tav is the last in development, therefore it represents malkut, which reflects the light and reaches keter, which is represented by the aleph.

FOUR HUNDRED

In Jewish literature, the expression "400 worlds of pleasure" appears, which indicates levels of spiritual, unlimited enjoyment of light. We encountered the number four hundred with Abraham, who bought the property for Sarah's grave for 400 pieces of silver. In Kabbalah, this means a symbolic purchase for all the pleasures that the promised land brings.

There were also four hundred men who accompanied Esau, who went against Jacob. The letter tav, which has a gematria of 400, can be good or bad, if we overlook the meaning of humility.

TAV IN GRAMMAR

The letter is found very often as a prefix and suffix, which speaks of its transformative value.