KABBALAH - KABALA

Añada aquí el título del párrafo

ALEF א

V NASTAJANJU

Título

א ima gematrično vrednost ena, pa tudi tisoč. To seveda govori o enotnosti, ki je sestavljena iz mnogoterosti. Oboje je enako pomembno: zavedanje, da smo vsi eno in da je nujno potrebna pestrost znotraj enosti, če naj obstaja svet in življenje.

Alef א se je razvil iz piktografa za bika. Abstraktno sporočilo je moč; bik je bil namreč najmočnejša žival v okolju, kjer so se razvile hebrejske črke. Beseda alef pomeni: bik, tisoč, plemenski vodja, kapitan, učitelj, mojster. Alef simbolizira kreatorja.

א je praktično kabala v malem. Vidimo, da je »sestavljen« iz dveh jodov י, ki se med sabo združujeta ali pa razdružujeta z vmesnim vavom ו, ki je nagnjen. Potrebno je seveda razumeti jod י in vav ו, ki sem ju predstavil v prejšnjih predavanjih. Zgornji jod predstavlja kreatorjevo svetlobo, 10 sefirot, spodnji obrnjeni jod pa smo mi, naša želja po svetlobi – torej sprejemnik z desetimi deli, ki hoče biti napolnjen. Vmesni nagnjeni vav, ki predstavlja povezovanje, je naše poslanstvo na tem svetu: povezovanje spodnjega z gornjim. Nagnjeni vav govori o ponižnosti. Ponižnost pomeni poznavanje spiritualnih zakonov in služiti naravi, svetu, kreatorju po teh zakonih.

Vav ima numerično vrednost šest, zato predstavlja šest dni kreacije, ki so nič drugega kot šest sefirot – upor med gornjim in spodnjim jodom. Vav v alefu predstavlja oboje; ločenost in hkrati povezanost - to je bistvo stvarstva. Alef predstavlja vseprisotno svetlobo, v katero je postavljen upor, kar omogoča obstoj stvarstva. Nagnjeni vav je torej ponižnost, skladnost s spiritualnimi zakoni, kar je potrebno, če hočemo nadzorovati dotok svetlobe in tako doseči neskončno polnjenje našega sprejemnika s svetlobo.

Še en nov izraz lahko uvedemo: kompozitivna gematrija. To je seštevek gematričnih vrednosti črk, ki grafično sestavljajo posamezno črko. Ker je alef sestavljen iz dveh jodov in vava, bo kompozitivna gematrija 2 x 10 ( jod je deset) + 6 (vav) = 26. To pa je tudi gematrija kreatorjevega imena tetragramaton יהוה, ki smo ga deloma že spoznali. Še ena potrditev, da je alef א kreator.

Alef א je tudi število 1. Ena se z besedo napiše /ehad/ אחד. Gematrija »ehad« je 13. Prejšnja kompozitivna gematrija 26 nam govori, da je alef potrebno videti kot dvakratno enost. Enost, samostojnost, posameznika in enost celote, ki jo sestavljajo mnogoteri posamezniki.

Alef se z besedo zapiše: אלף, א predstavlja kreatorja, ל učenje, kontemplacijo in ף usta, ki tisto, kar nam je posredoval kreator, po premisleku povedo dalje.

Alef א je soglasnik in ne vokal. Je nemi ali guturalni – njegov zvok pride iz grla. Samoglasnika, ki se mu najpogosteje dodata, pa sta a in e.

MEDITACIJA

Vse stvarstvo, vsako ustvarjanje je rezultat upora. Moja naloga je, da postanem enak kreatorju, da postanem njegov partner v ustvarjanju mojega osebnega in kolektivnega sveta.

Jaz sem kreator, ena in tudi tisoč.

Pravo ustvarjalno moč bom dosegel, ko se bom hkrati upiral enotnosti in dosegel mnogoterost – in ko se bom uspel upreti zmotni misli, da mnogoterost ni hkrati tudi enotnost.

Añada aquí el título del párrafo

DALET

Zgornja slika nam predstavi črko dalet. Tu bi lahko rekli, da ena sika pove več kot tisoč besed.

Dalet דלת pomeni vrata. Razvojno je dalet nastal iz piktografa za viseča vrata v šotorih. Semitski koren besede je דלה /dal/, kar pomeni ponižnost, nizkost, biti reven. Opisuje nekoga, ki »se spusti«, ki je ponižen, tako kot se spustijo vrata šotora. Glagol viseti je /dall/ דלל. V kabalističnem smislu pa je ravno ponižnost, predanost, spuščenost pogoj za prehod iz enega spiritualnega okolja v drugo, iz teme v svetlobo.

V kabali definiramo ponižnost kot zavedanje, da nimaš ničesar svojega. Tudi vrata imajo te lastnosti – nimajo ničesar svojega, le ločijo dva prostora. V teoretičnem smislu pa se dalet nanaša na sefiro malkut oz. na naš svet, ki nima ničesar svojega, saj vse dobiva od ostalih sefirot preko jesoda. Povedano drugače: človek nima ničesar svojega, vse dobi od kreatorja. Če se tega zavedamo in delujemo skladno s tem, smo ponižni. Samo tako lahko stopimo skozi vrata, ki nas omejujejo od spiritualnosti oz. samo tako lahko napredujemo iz enega nivoja na naslednji. Na vsakem novem nivoju dobimo nov košček ega, ki ga moramo nato ustrezno »obdelati« - preobraziti, če hočemo napredovati.

דל /dal/ pomeni tudi revež – to je nekdo, ki nima ničesar svojega in je zato ponižen.

Malkut pripada kralju Davidu, ki se zapiše דוד. Njegovo ime se začne in konča z dalet ד. Kljub temu da je bil David kralj, je bil ponižen, popolnoma predan neskončnemu kreatorju. Take lastnosti kraljevske suverenosti mora v malkutu doseči vsak kabalist.

Koncept vrat - dalet sporoča ideje: premikati, viseti, vstopati.

V alef-betu je pred revnim daletom ד bogati gimel ג, ki daje daletu. Nevarnost, ki preži pri tem konceptu »reveža«, je naša lenobnost in sprijaznjenje in celo odobravanje, da dobrine materialnega sveta niso pomembne. Bodimo dosledni pri kabalističnem definiranju reveža – to ni nekdo, ki nima ničesar, ampak nekdo, ki se zaveda, da vse, s čimer razpolaga, ni njegovo, ampak je od kreatorja. V praksi to pomeni, da bo moral to, kar ima, vrniti kreatorju. Po drugi strani pa bo lahko sprejemal še več (t.j. sprejemal bo modrost), samo kadar bo sprejemal z namenom dajanja, kar se doseže le s preobrazbo.

Da je nekdo »revež« v spiritualnem pomenu, govori tudi o tem, da si nekdo ne more lastiti odločanja, s koliko dobrinami materialnega sveta bo razpolagal, upravljal – ampak da bo to odločanje prepustil kreatorju. V praksi to pomeni, da moramo razviti potenciale tudi v materialnem smislu!

»Reveži« smo, ker si ne lastimo pravice do ne-razvijanja lastnih potencialov.

S to definicijo lahko že malo okusimo, kaj pomeni jezik v kabali. Pojem revež iz materialnega sveta ima v spiritualnih kontekstih popolnoma drugačen pomen. Ne pomeni, da revež nima ničesar, ampak da moraš biti revež – zavedati se, da je vse od kreatorja – če hočeš dobiti vse.

Seveda je izbor besede revež za tako spiritualno stanje primeren veliko bolj v hebrejščini, saj imata besedi revež in vrata isti izvor. Vrata/revež = prehod v spiritualnost.

DALET - BITUL

Če primerjamo to sliko s prvo, kjer so vrata, bomo prepoznali identično obliko - ד. Kaj pa počenja ta mali dodatek – pravimo mu tag, ki štrli iz daletove vodoravne črte? Dalet predstavlja ponižnost, ki se jo doseže s procesom bitul, kar pomeni izničenje ega. Vendar! Ega nikakor ne moremo, niti ne smemo v celoti izničiti. Mala pika predstavlja malo količino ega, katere se mora vsakdo zavedati in »nahraniti« ta delček. Če ga ne nahranimo, če ego ne dobi svoj mali košček, si bo vzel vse. Preračunljivo ravnanje z egom je kabalistova vrlina!

Iz teorije vemo, da je za vstop v spiritualnost (altruizem) potrebno najprej doseči stanje dajanje z namenom dajanja, zaključna stopnja altruizma pa je sprejemanje z namenom dajanja. Dajanje z namenom dajanja je torej prehodna stopnja, je »nenaravna«, saj je človek želja po sprejemanju, zato se dajanje z namenom dajanja odvije le na enem segmentu naših želja. Zato pravim, da mora obstajati mali košček ega, ki nas ohranja pri našem bistvu: sprejemanje. Zaradi tega je spiritualna preobrazba postopen in kompleksen ter relativno kompliciran proces!

Bitul je spiritualno stanje povezano z nepretrganim pritokom hokme (sefira modrosti). Tako stanje dosežemo, ko izničimo zavedanje sebe kot samostojnega bitja, ki je zmožno lastnega vzdrževanja. Bitul je izkušnja niča (AIN) znotraj vseprisotne neskončnosti.

V glavnem prepoznamo dve stopnji bitula:

Bitul b'metziut (eksistencialno izničenje) - to je absolutna oblika bitula, kjer posameznik izgubi občutek samostojnega obstoja. Tu imamo neposredni in konstantni stik s sefiro hokmo, občutimo kreatorjevo vseprisotnost. Ta bitul se navezuje na spiritualni svet azilut.

Bitul haješ (izničenje nečesa) – gre za nižjo obliko bitula, kjer je posameznik stalno udeležen v izničenju zunanjega sloja svojega lastnega bitja – izničenje ega. To se doseže z osredotočenim prizadevanjem za konstantno po-ustvarjanje realnosti, tudi na poustvarjanje samega sebe po principu ješ min ain – nekaj iz nič. Posameznik se začne zavedati, da ni nobene neodvisne realnosti, ki bi bila vezana na posameznikovo biti »nekaj« - vse je iluzija znotraj človeka. Posameznik sebe smatra za samostojno bitje, a v neposredni odvisnosti od kreatorja; kar je razlika z eksistenčnim bitulom. Bitul haješ je izničenje nečesa, ega v spodnjih treh svetovih: beria, jecira in asia.

»Nevarnost«, ki preži pri konceptu bitul je domišljija, ki je stvar ega, ta nas prepriča, da smo že nesebični, da smo izničili svoj ego in da zaznamo kreatorjevo vseprisotnost in enost ter da razumemo pravila, ki vladajo na teh nivojih. V resnici pa to samo povečuje naš ego.

Bitul, negacija ega, je vstop v spiritualnost, ki se ne zgodi z nekimi »domišljijskimi« vikend delavnicami na temo (pseudo)spiritualnosti. Taka domišljija lahko povzroči dvom, trpljenje, nezaupanje v kabalo – to se zgodi bolj pogosto pri učiteljih, ki obljubljajo hitre rezultate in ki so (verjetno) sami v domišljijskem stanju nesebičnosti, torej pravega bitula niso izkusili.

Skrajne oblike domišljijskega bitula vodijo v fanatične, religiozne sekte.

Manj ega, več modrosti, več svetlobe!

Dve vrsti bitula izhajata iz dveh stopenj zaznave kreatorja. V višji zaznavi je »zgoraj« nekaj (ješ), »spodaj« pa je nič (ain) oz. ni nič. V nižji zaznavi kreatorja pa je »zgoraj« nič oz. zgoraj ni nič, »spodaj« pa je nekaj.

Pogostokrat se zgodi, da posameznik najprej izkusi domišljijski višji bitul (eksistencialni), kar samo napihne njegov ego, potem pa se, če ima srečo, odloči za kabalo in začne z nižjim bitulom, nato pa postopoma pride do pravega višjega bitula.

En primer bitula je bilo tudi štetje omerja. Tudi če je šlo v kakšnem primeru za domišljijski bitul, je za tem stal kreator, ki nam je omogočil, da smo spoznali, kakšna je kreatorjeva moč. Naloga učenca kabale je, da verjame učitelju, ki mu pravi, da je učenje kabale postopen in relativno dolgotrajen proces. Če smo udeleženi v skrbno razdelanem učnem sistemu, se bomo izognili stranskim potem, na katerih bi naš domišljijski-spiritualni-ego rastel predolgo. Kaj bi pomenilo, če bi ego rastel predolgo? Odgovor je zelo preprost: tak okrepljeni ego bi se upiral preobrazbi s toliko večjo močjo, kar bi pomenilo več trpljenja ali celo stagniranje na poti spiritualne preobrazbe.

POMEN ŠTEVILA 4

Dalet je četrti po vrsti v alef-betu, torej je njegova gematrija štiri.

4 smeri v prostoru; vzhod, zahod, sever, jug.

4 letni časi.

4 vrste kreacije; minerali, rastline, žival, človek.

4 sile: gravitacija, elektro-magnetna sila, močna in šibka jedrska sila.

4 ogenj, zemlja, voda in zrak.

4 tetragramaton יהוה.

4 nivoji razumevanja Tore: pšat, remes, draš, sod.

4 spiritualni svetovi: azilut, berija, jecira, asija.

Versión para imprimir Versión para imprimir | Mapa del sitio | Recomendar esta página Recomendar esta página

INŠTITUT KABALA, www.institutkabala.eu, info@institutkabala.eu WhatsApp +34 692 720 543

Opinión

Ayuda

Cancelar

Guardar

hej

Črke so seveda simboli. Simbol je nek preprost, skoncentriran element, ki prenaša določeno sporočilo. Kabalisti so v preprostih grafičnih oblikah videli priložnost za sporočanje svojih spoznanj, zato so črke grafično razvili tako, da lahko sporočajo kompleksna sporočila. Na eni strani hočem povedati, da so črke plod človekovega ustvarjanja, a ta definicija ne bo povsem točna, če pogledamo, kako natančno so črke, besede in zgodbe, ki so z njimi opisane, razporejene v Tori. Nemogoče se zdi, da bi običajna človekova zavest zmogla tako perfektno stvaritev, kot so hebrejske črke in Tora.

Zgodba o črkah, ne sme postati neko avtomatično sprejemanje podatkov. Prav je, da razmišljamo tudi, kako je ta zgodba nastala in kako mi sami ustvarjamo svoje lastne zgodbe ob preprostih informacijah, ki pritečejo v naše življenje. Seveda pa se bo kabalistu, ki bo prišel do popolnega razkritja o svetu, razkrilo, zakaj so hebrejske črke tako sporočilno polne in popolne.

Črka hei ה je peta v alefbetu, njena gematrija je pet. Izvira iz piktografa, ki pomeni “hej, tukaj sem”. Človek opozori nase. To nas pripelje tudi do njenega kabalističnega pomena; gre za željo po sprejemanju, s katero se kabalist identificira .

V kabali hei ה simbolizira govor, ta pa človeka oziroma sefiro malkut, ki predstavlja sprejemanje užitka. V smislu sefirot tako hei ה predstavlja zaključek kreacije – popoln razvoj, polarizacijo stvarstva da dajanje in sprejemanje.

Še eno zgodbo pripovedujejo črke okoli heja ה. Gimel ג predstavlja dajanje, dalet ד pa reveža. Hei ה je grafično tak, kot bi daletu dodali nogo od gimela (jod); če upoštevamo tipografijo črk. Iz reveža dobimo nekoga, ki sprejema. Sprejemanje pomeni povezavo s kreatorjem, kar simbolizira naslednja črka, vav ו , ki jo že poznamo.

vav

hei

dalet

gimel

Poglejmo, kaj se zgodi, če gimel da svoj jod (svetlobo) daletu:

vav

hei

vav

Vidimo, da je rezultat dajanja in sprejemanja harmonija in povezanost.

Tri grafične komponente, ki sestavljajo hei ה, so: vodoravna črta = misel, navpična črta = govor, dodana samostojna črta = akcija. Če upoštevamo, da je gematrija hei ה pet, potem vodoravna črta predstavlja dve vrsti mišljenja: meditativno in domišljijsko, navpičnica govori o dveh vrstah govora: govor srca in govor jezika. Akcija pa je ena; ali narediš ali pa ne narediš.

Grafična ločenost akcije od govora in misli nakazuje na realnost, ko z govorom (tudi sami sebi) ugotovimo naše misli in jih ob pravem (ločenem) trenutku spravimo v akcijo.

Añada aquí el título del párrafo

Hebrejske črke mnogi opisujejo kot nosilce nekih »kozmičnih« inteligenc. Saj je vse to lahko res, a vendar se meni zdi, da se da pomen teh črk pojasnit brez pretiranega sklicevanja na kozmos. So sredstvo komunikacije, saj služijo kot simboli, ob katerih učitelj kabale učencem posreduje ideje. Jaz ne vidim tukaj neke posebne kozmične inteligence, ampak človeško inteligenco, ki vključuje akumulirano znanje, analizo in domišljijo. Povedano drugače; koliko »kozmične inteligence« bomo dobili preko hebrejskih črk, je odvisno, če se bomo zmogli do njih opredeliti inteligentno; to pa vedno pomeni s pravo mero na pravem mestu.

Je pa seveda res, da se da okoli črk naplesti veliko zgodb, kar pa da občutek, kot da se cel svet vrti okoli njih. No, stare kabalistične knjige, denimo Zohar, pravijo, da je kreator ustvaril svet s črkami. Glavno orodje v kabali je jezik – poglabljanje v podrobnosti, raziskovanje besedila. Ko so stari kabalisti meditirali nad verzi v Tori, so jim v nekem transu črke zaplesale pred očmi. Roko na srce; tudi če cel dan gledaš v belo steno, bo ta z veliko verjetnostjo zaplesala.

Meni se zdi pomembno, da se držimo neke tradicije – tako na nek način komuniciramo s preteklostjo ali bolje rečeno z nadčasovnostjo, to pa hkrati pomeni, da lahko malo čaramo tudi z našo prihodnostjo. Vendar je potrebno te tradicionalne koncepte vpeti tudi v sedanjost; nujno je biti inovativen. V končni fazi to pomeni, da bo črkam vsak dajal svojo težo in pomen.

Vav izvira iz piktografa za žebelj, kavelj, sponko. S polno besedo se vav zapiše וו – to je sicer ime črke vav, pa tudi samostojna beseda za žebelj, kavelj, sponko. To je praktično edina beseda v Tori, ki se začenja z vav ו . Mi vav srečamo še neštetokrat, vendar kot veznik »in«, ki se ga pripne pred samostalnik. Gematrična vrednost vava je 6, ker je šesti po vrsti v alefbetu.

בְּרֵאשִׁ֖ית בָּרָ֣א אֱלֹהִ֑ים אֵ֥ת הַשָּׁמַ֖יִם וְאֵ֥ת הָאָֽרֶץ׃

Gn 1:1 Sprva je ustvaril elohim nebo in zemljo.

To je seveda prvi verz v Bibliji. Vidimo samo en vav ו, ki je pripet pred drugi samostalniški člen »eth« את, ki ga seveda ne prevajamo. Zanimivo je, da vav ו nastopa v šesti besedi po vrsti, šest je tudi njegova gematrična vrednost. Druga zanimivost pa je, da v tem verzu vav nastopi kot 22. črka v verzu. Vemo, da je vseh črk 22. Poglejmo pobliže, kako se pojavi vav: ואת. Črki, ki mu sledita v tej besedi (samostalniškemu členu) sta alef א, ki je prva črka alefbeta, in tau ת, ki je zadnja. Stari kabalisti pravijo, da beseda, v kateri se določena črka pojavi prvič v Tori, pove veliko o tej črki. Torej, vav ו se je prvič pojavil pripet na samostalniški členek, tega pa sestavljata prva in zadnja črka alefbeta. To lahko interpretiramo, da je vav ו praktično vključen v vsaki črki. Kako bom to razložil? Vav ו je nastal iz joda י. Jod je edina črka, ki je samo zgoraj, ne doseže spodnje poravnalne vrstice. Ko se jod י »podaljša« v vav ו, poveže spiritualnost (zgoraj) z materialnostjo (spodnja poravnalna linija črk). Vse ostale črke se dotikajo tako zgornje kot spodnje linije. Črke imajo poleg oblike tudi funkcijo. Funkcija vava je povezovanje zgornje in spodnje poravnalne linije. Ker vse črke izpolnjujejo »funkcijo« povezovanja zgornje in spodnje poravnalne linije, lahko rečemo, da je vav tudi v vsaki črki, tako kot nam to potrdi njegovo prvo pojavljanje v Tori: ואת. Kaj pa jod י, ki je samo zgoraj? Ali lahko trdimo, da je vav tudi v jodu? Ko smo obravnavali jod, smo rekli, da je jod v vsaki črki, saj vsako črko napišemo tako, da najprej, ko damo pero na papir, napišemo jod. Torej, ker je jod v vsaki črki – jod predstavlja neskončno svetlobo – lahko rečemo tudi, da je tudi vav v jodu, saj smo že prej povedali, da je vav v vseh črkah, ki se dotikajo zgornje in spodnje poravnalne linije; jod pa je tudi v vsaki črki.

No, tole pisanje je lahko lep primer »filozofiranja«, če to tako jemljemo. Pomembno je, kaj si naš um dovoli. Ni se potrebno spraševati: kako mi ti podatki koristijo, kaj naj z njimi počnem. Bolj pomembno je, ali si znam dovoliti, da skozi lepoto kompleksnega komuniciranja hebrejskih črk uživam in omogočam, da sporočila name delujejo v smislu spiritualne preobrazbe.

Če bi moral z enim stavkom opisati črko vav, potem je treba reči, da predstavlja povezovanje. Povezovanje človeka s človekom in povezovanje človeka s kreatorjem. Ali, če hočete, povezovanje materialnega s spiritualnim, kar je naloga kabalista.

zain

Zain ז je sedma črka po vrsti v alefbefu in sedem je seveda tudi njena gematrija. Zain je zelo podoben vavu ו, ki stoji pred njim kot šesta črka v alefbetu. Za zain bi lahko rekli, da je okronani vav. Tak opis nam ne opravičuje le grafična podoba, ampak tudi vsebinski pomen zaina, ki izvira iz piktografa za meč ali za vladarsko žezlo. Oboje povezujemo z malkutom in seveda s številko sedem, ki predstavlja malkut, kadar štejemo samo sedem spodnjih sefir. Sedmi dan kreacije - sobota je tudi malkut. Vav ו predstavlja vez - dajanje in sprejemanje, zato je dodeljen sefiri ZA-tiferet, ki v sebi združuje šest sefirot (hesed, gevura, tifret, netzah, hod, jesod). Zain pa predstavlja sprejemanje v malkutu, to pa je možno le takrat, kadar malkut najprej zavrne svetlobo, čeprav si je želi, potem pa jo začne postopoma sprejemati, ker kreator tako hoče. Tu imamo dva pojma: direktna svetloba (or jašar), ki pride od kreatorja do malkuta, ta jo zavrne in tako dobimo odbito svetlobo (or hozer). Na račun odbite svetlobe (or jašar) lahko malkut v sebi sprejme notranjo svetlobo (or pnimi). Sprejemanje v malkutu je grafično prikazano s krono, ki je na vrhu zaina.

Zain je zato ženski princip sprejemanja, vav pa moški princip dajanja.

Zain kot meč predstavlja naš svet, kjer vlada naravna selekcija, preživetje najmočnejših. Hkrati pa zain predstavlja tudi kraljevsko žezlo, s katerim valda moder in preudaren kralj.

O zainu smo govorili tudi v okviru meseca sivan, saj je zain določen dvojčkom. Tudi tu bi lahko razložili, da je kraljevsko žezlo-meč tisto, ki modro razdeli stvari, ki sicer sodijo skupaj. Ločenost fizičnega sveta od spiritualnega je nujna, zato da obstaja hrepenenje po združitvi in to je gonilna sila našega obstoja.

Tu vidimo sedem različnih črk, čeprav so zapisane z osmimi znaki, saj sta zadnji dve tzade in tzade-sofit. Zaporedje teh črk se imenuje "šatnezgetz", kar nima nikakršenega pomena, služi le za pomnenje teh sedmih črk, ki se od ostalih razlikujejo po "kroni" - okrasku na vrhu. Če pogledamo podrobneje, vidimo, da je v vsaki od teh črk zain in da je v bistvu to krona nad zainom. Tu lahko omenimo še eno zanimivost: Psalm 91, ki sicer govori o vojni - kar lahko povežemo z zainom, ki je meč. A v tem psalmu ni črke zain, so pa vse ostale "šatnezgetz". Seveda ni naključje, da je zain skrit tako v tzade kot v tzade-sofit. Tzade pomeni pravičnež; meč (zain) moramo uporabljati pravično oziroma v imenu pravice.

Število sedem je v kabali zelo pomembno. Poleg sedemdnevne kreacijske zgodbe in sobote (sedmega dne) kot dneva počitka imamo še sedmo leto počitka od dela na polju in ljubilejno leto, ki je vsako petdeseto leto (7x7 + 1), ki je tudi počitek od dela na polju. Vse to je počitek, ker "okronani" zain (malkut) sprejema, ker kreator tako hoče.

Kar se števila sedem tiče, je potrebno povedati, da so vsi prazniki, ki so zapovedani v Tori, razporejeni v prvih sedmih mesecih; od nisana do tišreja. Pesah, ki se praznuje v nisanu, traja sedem dni, ravno tako sukot, ki se praznuje v sedmem mesecu tišrej, traja sedem dni.

Kabala govori o šest tisočletjih preobrazbe človeštva in o sedmem tisočletju, ko bo človeštvo preobraženo. Sedaj smo proti koncu šestega tisočletja, 5775.

het

Het, ח osma črka alef-beta, ima prav posebno konstrukcijo. Sestavljena je iz dveh predhodnih črk alef-beta (vav ו = 6 in zain ז = 7). Vav predstavlja moško lastnost dajanja, zain pa žensko sprejemanja. Črki sta med seboj povezani s trikotnikom, ki se mu reče hatatoret, deluje pa kot poročni baldahin. Ta trikotnik predstavlja tretjega partnerja v zakonu – to je kreator.

Na kreatorja, na enost nakazuje tudi kompozitivna gematrija heta, 6 + 7 = 13, kar je tudi gematrija besede /ehad/ אחד, ki pomeni ena.

Het je videti kot »vhod«. Črka sama izvira iz piktografa za ograjo. Het je ograja, ki deli, a hkrati združuje.

Zelo pomembna beseda se začenja s hetom: חי /hai/, kar pomeni življenje. Vse, kar smo sedaj povedali, govori, da je het povezan z življenjsko silo. Het so vrata skozi ograjo, ki nas loči do življenja. Seveda imamo v mislih spiritualno življenje, saj materialni del naše eksistence sploh ne moremo imenovati življenje, kadar ga primerjamo z razsežnostjo užitka-življenja v spiritualni dimenziji.

Het = 8. Osmi dan je, ko se obreže novorojene dečke. V religioznem razumevanju Tore gre za vzpostavitev trajne zaveze med človekom in kreatorjem. V kabali je obrezovanje odstranjevanje negativnosti, ki nastopijo ob razvoju naših želja. Sedem dni je sedem spodnjih sefirot, ki so lahko tudi negativne, osmi dan pa je doseganje kreatorja.

Hanuka – praznik svetlobe je osemdnevni praznik, ostali trije veliki prazniki: pesah, šavuot in sukot so sedem dnevni. Osem je vedno simbol za neskončno kreatorjevo svetlobo.

Pojem ograja smo povezali z omejitvijo, varnostjo, usmeritvijo.

Naš materialni svet je omejen, ločen od spiritualnosti. To je zaradi naše lastne varnosti, saj bi bilo neupravičeno sprejemanje užitka za nas pogubno. Prišlo bi do kratkega stika in konca. Ograja nas usmerja, tako da se preobrazimo in v ograji najdemo vrata na drugo stran, do spiritualnosti.

Potrebno je slediti ograji.

Kaj je pravzaprav ograja? Kaj nas deli od spiritualnosti? Odgovor je enostaven, je pa hkrati zastrašujoč in opogumljajoč. Ograja, ki nas omejuje od spiritualnega sveta, je znanje. Znanje, vedenje, poznavanje, razumevanje – skratka podoba, ki jo imamo o situaciji in za katero menimo, da je popolna oziroma se do nje obnašamo, kot da bi bila popolna. Seveda imam v mislih klasično znanje, ki je vrhunec egoizma. Z znanjem si ustvarjamo nadzor-moč, z močjo posest, s posestjo pa zagotovimo izpolnjevanje naših potreb. To je popolnoma naravna in »pravilna« struktura našega egoizma.

Znanje je ograja. Če pa mu sledimo, lahko najdemo »luknjo« v njem. Kadar vzpostavimo kritičen odnos do realnosti (znanja), kadar gledamo na situacije z različnih zornih kotov. Kadar vsaki tezi zmoremo postaviti antitezo in ju potem združiti, lahko najdemo vrata skozi ograjo znanja. Kaj je na drugi strani znanja? Modrost. Ta pa je neskončna. Modrost se doseže s postavljanjem zaupanja pred vedenjem! To dosežemo tako, da disciplinirano dvomimo v trenutno znanje!

Paradoks je, da nas dvom loči od kreatorja. Hkrati pa lahko dvom presežemo, dvom = ograja, samo kadar sledimo dvomu. V praksi to pomeni, da bomo počasi začeli dvomiti tudi v dvom in tako dosegli gotovost.

Ograja je seveda vsaka ovira, ki nas loči do zadovoljstva. Ograja. Ograja. Ograja. Tu imamo en lep primer, ko je beseda ograja dejansko tudi ograja, če smo besedi sledili in »ograjevali« črke, smo našli vrata v raj. Graja (kritika) so vrata v raj!

Azilut

emanacija, bližina, intimnost

Beria

kreacija

Jecira

formacija

Asija

realizacija

……………………………

Naš svet

Na grafu vidimo, da je naš svet najnižja stopnja spiritualnega sveta asija. Če hočemo v naš svet pripeljati spiritualnost, moramo stopiti skozi ograjo, het, ki nas loči od spiritualnosti.

Tudi v asiji, tako tudi v atzilutu, vidimo tri elemente stvarnosti. Tokrat so to: dajanje = ו, sprejemanje = ז, sprejemanje zaradi dajanje = ח.

Añada aquí el título del párrafo

Črke predstavljajo delčke materialnosti, hkrati pa nas vodijo tudi do spiritualne realnosti. Uporabljamo jih za opis poznanega in tudi za povezovanje z nepoznanim.

Jod י je najmanjša od 22-ih črk alefbeta. Je deseta po vrsti, njena gematrična vrednost je 10. Je edina, ki se nahaja samo na zgornji poravnalni vrstici in ne sega do spodnje, kar lahko vidimo v dveh primerih, ki sem ju izbral: »berešit« (sprva) בראשית in »Izrael« ישראל. Jod se izgovarja kot naš j, lahko pa tudi drugače, če mu je dodan vokal, najpogosteje i.

Jod je tudi prva črka v kreatorjevem imenu tetragramaton יהוה - ki simbolizira celotno spiritualno strukturo. Torej; jod dejansko predstavlja začetek stvarstva.

Jod je najpogostejša črka v Tori, zaradi svoje pomembne vloge v slovnici. Nastopa v besednih jedrih, pa tudi kot predpona, medpona in pripona. Če besedi dodamo jod, se spremeni slovnični pomen; sklanjanje, spreganje, slovnično število itd.

Ker je njegova gematrija deset, predstavlja deset sefirot ali spiritualno svetlobo, kreatorja skrčenega v malo. Tako kot slovnični jod preobraža besede, tako tudi svetloba, ki jo ta črka predstavlja, preobraža človeka.

Jod je grafično prisoten v vsaki črki, saj ko damo pero na papir, vedno najprej naredimo jod, potem pa iz njega razvijemo črko, ki smo jo nameravali zapisati. Tako je jod prisoten v vsaki črki, v vsaki besedi, to pa pomeni, da je prisoten povsod; namreč za vsako stvar lahko najdemo vsaj eno besedo. Tudi če ne najdemo ničesar, imamo za to ustrezne besede!

Jod predstavlja koncentriranje, skrčenje. Tudi prvotno skrčenje svetlobe ali tzimtzum, ko se je neskončno skrčilo, da je lahko nastalo končno stvarstvo, lahko navežemo na jod. Skrčenje, koncentracija, omejitev, upor - so sinonimi za pojav, ko obstoječe omejimo in tako naredimo prostor za nekaj novega. Mi, človeštvo, smo ta novost, ki je nastala s kreacijo, mi smo želja po sprejemanju užitka, ki je napolnila novonastali prostor, kateri se je pojavil ob kreatorjevem skrčenju. Ni praznine, saj želja, ki je nastala, meji na svetlobo, iz katere je nastala. Problem je, ker je želja - človeštvo razbito na številne posameznike, ki se morajo združiti, če želijo dobiti svetlobo, ki nas obdaja.

Kadar jod zapišemo z besedo, so to črke יוד. Tako pokažemo, kako se iz skrčenega joda י najprej razvije nova dimenzija, črka vav ו je dolžina, in potem še črka dalet ד , ki je širina. Nekakšen kreacijski model iz izhodiščne točke je ta grafični zapis. Takšna interpretacija je smiselna, ker je v jod skrčena svetloba desetih sefirot, kar v spiritualnosti velja za celotno realnost.

Vsaka od hebrejskih črk se je razvila iz piktografa, ti so služili za komunikacijo, preden se je razvil črkovni sistem. Jod predstavlja roko, črka se je razvila iz piktografa za roko. »Jad« je roka יד. Predstavlja kreatorjevo posredovanje, pa tudi pomen akcije v spiritualnosti. Akcija, materialnost je del spiritualnosti. Gematrija besede jad יד je 14; toliko kot je sklepov na prstih ene roke. Obe roki skupaj imata 28 sklepov. 28 pa je tudi gematrija besede moč – »koh« כח . Moč akcije!

Svetloba je prisotna povsod. Odkrije se nam, če aktivno posežemo v življenje; kadar se lotimo stvari! Jod je torej malo, ki vsebuje vse! Svetloba nam bo pritekala, ko bomo razumeli in prakticirali pomen skrčenja oz. restrikcije v medčloveških odnosih.

Añada aquí el título del párrafo

Título

¡Texto! Puede insertar contenido, moverlo, copiarlo o eliminarlo.

Črka kaf כ izvira iz joda. No, iz joda, najmanjše črke, izvirajo vse ostale črke. Izvor kafa iz joda lahko pojasnimo še drugače, saj jod pomeni roka, kaf pa dlan. Grafično je kaf upognjena dlan. Če pa jo zasukamo, dobimo krono. V hebrejščini je izraz za krono – keter (to je tudi prva od sefirot). Keter se zapiše s kafom - כתר. Zanimivo je, da beseda keter pomeni tudi: čakati, potrpežljivost, zaokrožati.

Kaf predstavlja potencial nadzavesti. To je tudi funkcija krone, ki je nad glavo, nad intelektom. Potencial ali moč /koah/ כח. Glede na to, da je kaf dlan, kaf predstavlja sprejemanje. Spomnimo se še na kaf-sofit ך: sprjemanje z namenom dajanja.

Kadar kaf כ zapišemo z besedo כף, lahko izpeljemo dve besedi. Iz prve črke, kaf: /koah/ כח, kar pomeni potencial, moč in iz druge črke, pe: /poal/ פעל, kar pomeni aktualno, trenutno.

Kreator ustvarja svet vsakič znova, kar pomeni, da svoj spiritualni potencial realizira v materialni aktualnosti. Tak opis je seveda toliko bolj primeren za človeka, ki se preobraža v kreatorjeve lastnosti.

Dodatni pomen kafa je podrediti, potlačiti. To je na nek način paradoks, ki pa ga seveda lahko takoj razrešimo. Če želimo uresničiti svoje potenciale, moramo velikokrat potlačiti sile oz. ovire, ki nam onemogočajo realizacijo potencialov. Velikokrat imamo okoli sebe sile, ki nam jemljejo energijo in nas oddaljujejo od našega cilja. Tu moramo uporabiti princip koncentracije in potlačiti vse, kar ne sodi zraven. Seveda se bomo včasih »zmotili« in potlačili napačne stvari – nujno je eksperimentirati; kaf-dlan je odlična metafora za naše svobodno delovanje in izbiro.

Bistveno, kar moramo potlačiti, je naše nagnjenje k zlu – to je egoizem. To storimo postopoma, izgradimo si altruističen namen za našimi dejanji. Namen je tisto, kar šteje v kabali. Hebrejska beseda za »namen« je /kavana/ כונה, ki se tudi začenja s kafom. Tudi, kadar damo eno dlan na drugo – v smislu prošnje ali molitve, pomeni, da smo se podredili. Potlačiti moramo tudi naš občutek, da smo oddaljeni od kreatorja. Potlačiti moramo prepričanje, da smo le človeška bitja, oddaljena od izvora, od kreatorja – in verjeti moramo, da se kreatorju lahko zelo približamo. To je še toliko bolj pomembno v obdobjih spiritualnega spusta, ko pridemo na nov spiritualni nivo, kjer na začetku kreatorja ne čutimo.

Kaf je 20. Kar govori o 2 x 10 sefirot. Deset sefirot svetosti in deset sefirot sitra ahra – slabe strani. Tudi ko napredujemo spiritualno, imamo opravka z egoizmom, še posebej takrat. Zato je potrebno vedeti, da se pri našem spiritualnem napredovanju vedno pojavlja še slaba stran - /sitra ahra/ סטרא אחרא, kar dobesedno iz aramejščine pomeni »druga stran«.

Črka kaf כ se povezuje s praznikom sukot. Na suki, utici, je na vrhu kot streha zelenjava in zelenje, ki simbolizira obkrožujočo svetlobo (ohr makif). סכך /skah/ je ime za tovrstno dekoracijo strehe. Zanimiva je tudi grafična podoba te besede, ki se začne s samehom ס, potem pa imamo dva kafa; običajni kaf כ in končni kaf ך. Sameh ס s svojo okroglo grafiko ponazarja obkrožujočo svetlobo. Kaf pa sprejemanje in dajanje naprej, kar se lepo vidi s kaf-sofit. 20 amezov je določene višina suke, סוכה.

V slovnici je črka kaf kot prislov kakor, ki nastopa kot predpona.

Título

Od petih črk, ki imajo tudi sofit obliko, nam je ostala le še kaf/haf. Njena običajna oblika je כ, kadar pa je kaf/haf sofit je ך. Izvira iz piktografa za dlan, roko. Tudi beseda kaf pomeni dlan, to se vidi tudi iz njene grafične oblike – upognjena dlan, ki hoče sprejeti. Pri sofit varianti pa je dlan, ki spušča, kar je prej držala.

Če hočemo črko kaf zapisati z besedo, tako kot zveni njeno ime, potem zapišemo כף. To je seveda tudi zapis za dlan. Beseda pa pomeni še oblak, kot glagol pa podreditev. כף je zapisana z dvema soglasnikoma; kaf in fe-sofit, ki ga tudi že poznamo.

כ je 11. po vrsti v alef-betu, kar seveda logično pomeni, da je njegova gematrična vrednost 20, saj je prvih deset črk za števila od 1-10, potem sledijo desetice od 20 dalje. Kadar pa imamo kaf-sofit ך, pa je gematrija 500. Tu pa ni nikakršne logične razlage.

Zanimivo je tudi, da je deseta črka v alef-betu jod י - ta pa pomeni »roka«. Torej roka, potem pa dlan. Še to; kaf poleg tega, da pomeni dlan, pomeni tudi podplat. V hebrejščini se podplati reče kar »dlan noge«.

Ko smo začeli spoznavati črke tipa sofit, smo rekli, da vsaka od njih nastopa v eni izmed zelo posebnih in zelo pomenskih besed. Kaf sofit je zadnja v besedi blagoslov - "baruh" ברוך.

Título

Jaz sem kaf. Upognjen kakor dlan. Upognjen, da lahko potlačim vse, kar me ovira na poti popolnega spiritualnega razvoja. Jaz sem kaf – dlan. Vse, kar počnejo moje dlani, vsaka moja poteza je kavana – namen, ki hoče enako dobro zame in za moje bližnje. Jaz sem dlan, pa tudi krona, ki potrpežljivo sprejema natančna navodila, kako je prav ljubiti drugega kot sebe!

¡Texto! Puede insertar contenido, moverlo, copiarlo o eliminarlo.

Lorem ipsum dolor sit amet, consetetur sadipscing elitr, sed diam nonumy eirmod tempor invidunt ut labore et dolore magna aliquyam.

Versión para imprimir Versión para imprimir | Mapa del sitio | Recomendar esta página Recomendar esta página

INŠTITUT KABALA, www.institutkabala.eu, info@institutkabala.eu WhatsApp +34 692 720 543

Opinión

Ayuda

Cancelar

Guardar

Añada aquí el título del párrafo

Črka lamed ל je 12. po vrsti. Njena numerična vrednost pa je 30. ל se nahaja na sredini alefbeta. Natančneje; začenja drugo polovico alefbeta.

12 lahko povežemo z zodiakalnimi znamenji in z učenjem o našem značaju pa tudi z 12-imi plemeni Izraela. 30 pa so leta, ko človek postane odrasel, zato se lamed ל povezuje z zrelostjo - s sefiro malkut. 30 je tudi dni v mesecu, kar pomeni zaključek enega cikla. Lamed ל ve, kaj hoče! Hoče se učiti in hoče učiti ostale, ker ve, da je to njegova naloga!

mem

lamed

kaf

jod

Če vzamemo štiri centralne črke alefbeta in jih zapišemo v obratnem vrstnem redu, dobimo: מלכי, kar pomeni "moj kralj".

Lamed ל izvira iz piktografa za pastirsko palico. Prvotno je znak verjetno pomenil: zbosti, provocirati, začeti, spodbuditi. Pastir je svojo čredo s palico "zbadal" in usmerjal k določenim dejanjem. Sicer pa lamed למד v hebrejščini pomeni: poučevati pa tudi učiti se in učenec. Sporočilo je, da se največ naučiš, kadar poučuješ ostale. To je za kabalista zelo pomembno sporočilo; prej ali slej bo učenec kabale moral svoje znanje posredovati naprej in tako bo dobil še več spiritualne luči. Zato je pomembno delo v skupini, kjer omogočamo pretok znanja in izmenjavo izkušenj.

Kompozitivna gematrija lameda je 26, saj je sestavljen in kafa כ (20) in iz vava ו (6) , ki je nad kafom. Lamed je edina črka, ki sega nad zgornjo poravnalno linijo - tako je najvišja. 26 je tudi gematrija tetragramatona יהוה. Tudi alef א ima kompozitivno gematrijo 26, saj je sestavljen iz dveh jodov י in iz vava ו.

Lamed ל je nekoliko drugačen učitelj od alefa א, saj se nanaša na materialno učenje, skozi katerega se povezujemo s spiritualnim. Alef א pa je izključno spiritualni učitelj. Za lamed ל velja: če hočeš razumeti kreatorja, se uči od sveta okoli sebe, raziskuj svoj svet. Tako kot pastir zbode svoje ovčice, tako lamed zbode z učenjem in nas tako popelje k odkrivanju spiritualnosti.

וְעַתָּ֣ה יִשְׂרָאֵ֗ל שְׁמַ֤ע אֶל־הַֽחֻקִּים֙ וְאֶל־הַמִּשְׁפָּטִ֔ים אֲשֶׁ֧ר אָֽנֹכִ֛י מְלַמֵּ֥ד אֶתְכֶ֖ם לַעֲשֹׂ֑ות לְמַ֣עַן תִּֽחְי֗וּ וּבָאתֶם֙ וִֽירִשְׁתֶּ֣ם אֶת־הָאָ֔רֶץ אֲשֶׁ֧ר יְהוָ֛ה אֱלֹהֵ֥י אֲבֹתֵיכֶ֖ם נֹתֵ֥ן לָכֶֽם׃

V Tori se izraz učiti prvič pojavi v De 4:1: In zdaj, Izrael, poslušaj zakone in sodbe, katere jaz učim vas narediti, zato, da boste živeli! In da boste vstopili in posedovali deželo, katero יהוה, elohim vaših očetov, daje vam!

Učenje, ki ga predstavlja lamed, je učenje iz Tore! Tako pridemo do višjega znanja, po katerem hrepeni srce.

V hebrejski slovnici je lamed ל tudi predlog za, do. Nakazuje na smer glagolskega dejanja. To nam tudi pove, da učenje, kar sicer pomeni lamed, ne sme biti samo sebi namen, ampak mora sprožiti, zbosti določeno dejanje.

Srce se zapiše לב /lev/. Tora je srce, saj je začetna črka v Tori bet ב in končna lamed ל, ki sta črki, s katerima se zapiše srce.

Tri črke למד, s katerimi se zapiše lamed z besedo, so akronim za izraz /lev me-bin daat/, kar pomeni: srce, razumevajoče znanje - srce, ki razume znanje. Naš svet kaže veliko razdvojenost med srcem in intelektom. Pomembno je, da oboje združimo - tako da srce, čustva, dvignemo v intelekt. Oziroma se povežemo z intelektom, svetlobo, ki je na vrhu lameda ל, saj je lamed sestavljen iz kafa in vava, na vrhu vava pa je jod, ki predstavlja svetlobo.

Lamedu ל pravijo tudi "stolp, ki se vzpenja v zrak". Predstavlja človekovo zavzemanje, da bi razumel svet in vesolje. Predstavlja pa tudi preboj preko omejitev, ki nam jih postavlja običajni razum.

Znanje, ki ga dobimo z lamedom ל, uporabimo za nadzor (pastir s palico) naših animalističnih instinktov - tako povežemo srce in um.

Añada aquí el título del párrafo

Črka mem מ izvira iz feničanskega piktograma za vodo, ki se ji v hebrejščini reče maim. Mem je 13. črka v alefbetu. Njena gematrična vrednost je 40, kadar pa je mem sofit ם, pa je gematrija 600. Vsa tri števila: 13, 40 in 600 imajo v kabali velik pomen. Ne spreglejmo, da mem sofit nastopa v besedi drevo življenja - etz haim, o katerem smo govorili v prejšnjem članku.

13 velja za ‘srečno’ število. Najprej zato, ker se število ena z besedo zapiše: אחד; izgovori se ehad. Gematrija te besede אחד je 13. Beseda ena je ena najpomembnejših v kabali, saj nakazuje na enost, skupnost, povezanost vsega. Naslednja beseda, ki ima genatrijo 13, pa je ljubezen אהבה - ahava. Tako smo mem povezali z ljubeznijo. V povezavi s 13-ico nas zanima še ena zelo pomembna beseda, eno od kreatorjevih imen, poznano kot tetragramaton - יהוה. V tem primeru je gematrija 26, kar je 2 x 13. Lahko bi upravičili in rekli: ker sta na 13. mestu v alefbetu dva mema; običajni mem in mem sofit.

Enako pomembno je število 40, ki ga v Bibliji vedno najdemo v povezavi s preobrazbo. Že pri Noetu, ki je sinonim za preobrazbo, je deževalo 40 dni in 40 noči. Pri Mojzesu, ki pa udejanja preobrazbo celotnega naroda, zasledimo 40 let potovanja skozi puščavo, 40 dni Mojzesovega posta na gori.

Tudi 600 je pomembno število. Vse, kar izhaja iz števila 6, je pomembno. 600 let je bil star Noe, ko so prišle vode potopa na zemljo. Šesterokraka Davidova zvezda bo eden od simbolov, ki se navezujejo na šest.

Voda, mem, kot metafora, je vedno svetloba, spiritualna svetloba. Torej tisto, kar nas obdaja, kar je vedno na razpolago, in kar nas korigira. Moč vode v fizičnem svetu je dejstvo. Če z vodo lahko pogasimo ogenj, za vodo ni nikakršega pravega orožja. Od vode smo odvisni tako ali drugače, če je ni ali če jo je preveč.

Če pogledamo običajni mem מ, bi lahko rekli, da imamo »odprto vodo, odprto svetlobo«, pri mem sofit ם, pa lahko govorimo o »zaprtosti«. Običajni mem se večkrat primerja tudi z »zgornjimi vodami«, kar je metafora za nadzavest, mem sofit pa predstavlja »spodnje vode«, ki so naše nečistosti, podzavest, instinkti.

Črka mem מ pozna še inačico mem sofit - končni mem ם. Mem izvira iz piktografa za vodo. V hebrejščini je voda /maim/ מים, ki se zapiše z mem-jod-mem sofit. To najbolje grafično simbolizira, kaj pomeni voda. Voda je spiritualna svetloba, nekaj, kar nas stalno obdaja. Osrednji jod v besedi מים pokaže na to. Odprti mem מ govori o odkriti svetlobi, zaprti mem ם pa o zakriti. Lastnost svetlobe mora biti odkritje/zakritje, sicer je ne bi mogli zaznati, razumeti. Svetloba je seveda kreator oz. kreatorjev odnos z nami. Tudi mi smo svetloba, njen receptivni del. Odkrivanje in zakrivanje, ki je igra svetlobe z nami, nam omogoča, da imamo občutek svobodne volje!

Mem מ je navidezno sestavljen iz dveh črk: iz kaf כ in zraven prislonjenega vava ו. Kaf ima gematrijo 20, vav pa 6. Skupaj 26, ki pa je tudi gematrija kreatorjevega imena tetragramaton יהוה. Kar se kompozitivne gematrije tiče, je mem izenačen z alefom א, ki smo ga obravnavali na prejšnjem predavanju.

Zanimivo je pomisliti, koliko je tu slučajnosti, koliko pa je človek zavestno oblikoval mem na način, da se ga lahko vidi sestavljenega iz vava in kafa. Namreč, vsaka črka je šla skozi razvoj. Neko osnovno predispozijijo gotovo nosi, nekaj pa lahko pripišemo grafičnemu preoblikovanju skozi čas.

V vsakem primeru pa je popolnost in sinhronost Torinih sporočil tako »načrtovana«, da je nemogoče trditi, da je vse rezultat človekovega premišljenega umskega ustvarjanja. Tora presega človekove umske zmožnosti, zato je razumno trditi, da je nastala po »intervenciji« višjega uma. Ali pa po intervenciji človekovih zakritih, nezavednih sposobnosti – če naj se vrnemo v simboliko odkritja/zakritja, ki nam ga sporoča mem. Seveda se na to vprašanje veže tudi razmišljanje o svobodni volji! Ali je človek Toro napisal svobodno, če kasneje ugotovi, kako nezavedno je pisal še bolj perfektno, kot je mislil ob pisanju. No, po drugi strani pa ne moremo vedeti, koliko je bilo piscu Tore vse odkrito, mogoče pa se je zavedal vseh sinhronij. Gotovo pa se lahko sprašujemo, kako je s svobodno voljo, ko kot bralci postopoma odkrivamo njene skrivnosti.

O memu sem pisal že pri članku o egoizmu.

Añada aquí el título del párrafo

Nuevo párrafo

ain

Črka ain izvira iz piktografa za oko; beseda oko se napiše enako kot črka ain z besedo עין. Tudi grafična podoba aina ע predstavlja dve očesi oz. dva optična živca, ki se združita in gresta v možgane, kjer se tvori podoba o svetu zunaj nas.

Večkrat slišimo, da vedno dobimo točno to, kar v danem trenutku potrebujemo, včasih pa tudi to, kar si želimo. Učenec kabale mora sam ugotoviti, na katerem nivoju ta trditev drži. Je pa ta misel lahko lepa povezava med tematiko človekovih potreb in črko ain.

HAŠGAHA PERATIT

השגחה פרטית

To nam govori o kreatorjevi vsepristotni previdnosti, ki stalno "gleda" na nas. Kreatorjeva previdnost se izraža v nadzoru, ki jo ima nad vsem, kar se dogaja v našem življenju; nad potrebami, ki nam jih daje in nad načinom njihovega zapolnjevanja.

אֶ֕רֶץ אֲשֶׁר־יְהוָ֥ה אֱלֹהֶ֖יךָ דֹּרֵ֣שׁ אֹתָ֑הּ תָּמִ֗יד עֵינֵ֨י יְהוָ֤ה אֱלֹהֶ֙יךָ֙ בָּ֔הּ מֵֽרֵשִׁית֙ הַשָּׁנָ֔ה וְעַ֖ד אַחֲרִ֥ית שָׁנָֽה׃

De 11:12 Dežela, za katero skrbi יהוה, tvoj elohim - stalno oči יהוה, tvojega elohima, so na njej; od začetka leta do zaključka leta.

Kreatorjeva previdnost je nad našimi željami (dežela), ki so stvar preobrazbe, katera se zgodi v enem ciklu (leto).

Ain je 16. črka v alefbetu, njena numerična vrednost pa je 70. Desetkratnik kateregakoli števila predstavlja polno manifestacijo tega števila. 7 x 10 = 70. Sedem je eno najbolj arketipskih števil, saj predstavlja sedemdnevni cikel, natančneje šabat kot zaključek tega cikla. 70, njegov desetkratnik,

70 so Noetovi nasledniki, število izraelskih duš, ki so šle v Egipt, 70 starešin v puščavi.

Alef א, ki ima gemetrijo 1, in ain ע se kabalistično lahko zamenjata v besedi, saj sta obe črki nema guturala. Če hočemo ugotoviti globlji pomen besede, se velikokrat poslužimo tovrstne jezikovne mutacije.

Añada aquí el título del párrafo

Črka פ, peh ali feh, je 17. po vrsti v alefbetu, njena gematrična (številčna) vrednost je 80. Kadar pa imamo enačico pe/fe sofit ף, je gematrija 800.

Ker imajo črke številčno vrednost, imajo seveda številčno vrednost tudi besede. Seštejemo vrednost posameznih črk v besedi in dobimo gematrijo posamezne besede. Tako lahko povezujemo besede glede na gematrično sorodnost. Hebrejska beseda za dobro - "tov" ima gematrično vrednost 17. Tako bi lahko črko pe/fe označili za dobro črko, saj je 17. v alefbetu.

Pe/fe izvira iz pikograma za usta. Usta in ime črke peh se zapiše enako: פה. Pe sofit srečamo v besedi konec, »sof« סוף, iz besedne zveze neskončno, »ain sof« סוף אין .

Kdaj je פ črka pe in kdaj fe? V hebrejščini črkovni zapis ne sporoča celotne informacije o zvoku, ki ga predstavlja posamezna črka ali beseda. Črke so samo za soglasnike. Ni črk za samoglasnike; te se zapišejo s posebnimi znaki, ki so lahko pod soglasnikom, nad njim ali v sredini. Običajno, naprimer v knjigah ali časopisih, se samoglasniki ne pišejo. Bralec mora »uganiti« oziroma »prepoznati«, za katero besedo gre in kako se izgovori. Podobno pravilo velja pri t.i. dvojnih soglasnikih. Pe/fe je že eden od takih. Kadar je v sredini črke פ pika (dageš), je to zvok pe, drugače pa je fe.

בְּרֵאשִׁ֖ית בָּרָ֣א אֱלֹהִ֑ים אֵ֥ת הַשָּׁמַ֖יִם וְאֵ֥ת הָאָֽרֶץ׃

בראשית ברא אלהים את השמים ואת הארץ׃

Na zgornjih dveh vrsticah, ki sta pomensko identični (Sprva je ustvaril elohim nebo in zemljo), lahko vidimo, da je prva vrstica opremljena z vsemi potrebnimi znaki, ki omogočajo "pravilno" branje. V drugi vrstici, ki predstavlja običajen način pisanja, pa se pisec zanaša, da bralec po spominu ve, kako pravilno prebrati. Ker gre za konkretno besedilo iz Biblije, je seveda zanimivo povedati, da je original druga vrstica, ne prva. Namreč; šele dva tisoč let kasneje se je pojavila potreba po zapisovanju celotne informacije, saj je obstajala bojazen, da bi se z ustnim izročilom način izgovorjave spremenil.

Zapisana informacija ni popolna. Do velikih zmot ne prihaja, sicer bi bil tak sistem nesmiseln. Pa vendar nam v kabalističnem smislu »nedokončane, nedorečene« črke in besede dajo možnost, da razmišljamo še o alternativnih možnostih.

To je približno tako, kot bi se v slovenščini odločili, da ne bomo pisali strešice nad č. Tako bi besedo »cepec« lahko razumeli kot cepec ali čepec. Ali pa brez strešice nad ž; žrelo proti zrelo. No, to zadnje je sicer lep primer, saj je tudi samoglasnik /e/ v žrelo široki, in v zrelo je ozki. Ker v svojem jeziku ti besedi poznamo, se niti ne zavedamo, da z isto črko e zapišemo dva različna vokala.

Najpomembnejše s stališča kabale je, da nikoli ne dobimo oz. se ne zavedamo celotne informacije, saj je naša zaznava omejena z omejenostjo naših petih čutov in klasičnega načina razmišljanja. Če hočemo prodreti v spiritualnost, se moramo te omejenosti zavedati in dopustiti, da se naša predstava dopolni s spominom, domišljijo in višjim znanjem.

Za kabalo je govor (usta, beseda, sporočanje) tisto, kar človeka loči od živali. Govoreči človek pa se od spiritualnega človeka loči po tem, kako globoko in raznoliko zna razumeti govor, komunikacijo, simbol itd.

Na simbolni ravni פ in ף – običajni pe in pe sofit - predstavljata zaprta in odprta usta. Pe sofit ף simbolizira tudi zelo pomembno vlogo učenca kabale. Učenec mora takoj začeti znanje posredovati dalje – seveda na način, za katerega bo sam mislil, da je najučinkovitejši. Po drugi strani pa je ena od kabalistovih temeljnih vrlin, da bo znal nekatere stvari zadržati zase ali počakati na ustrezen trenutek, ko jih bo sporočil dalje.

ף je tudi zadnja črka v besedni zvezi "ain sof" סוף אין= neskončno. Ta črka sega pod črto, ki jo sicer tvorijo hebrejske črke. Ravno tako sega pod poravnalno črto nun sofit ן. »Neskončno« sega v naš »končni« svet z jezikom, govorom, ki je neskončen. Namreč vsak neskončen pojav lahko opišemo z besedami. Tudi če česa ne znamo ali ne razumemo, pač opišemo, da ne razumemo ali ne vemo. Nič ni bolj neskončno kot opis vseh neskončnih sistemov.

O črki peh smo že govorili, ko smo obravnavali sofit črke. פ izvira iz piktografa za usta, ki se zapišejo פה. Enako se zapiše tudi beseda "tukaj, sedaj". Usta-govor-komunikacija! S komuniciranjem je ustvarjen svet. Tudi mi ustvarjamo z besedami, ki predstavljajo izražene, izoblikovane, definirane misli. Z govorom smo vedno "tukaj in sedaj" - vedno so v povezavi z našimi trenutnimi mislimi, zavednimi ali nezavednimi.

Spomnimo se, da je po vrstnem redu v alef-betu najprej ע, ki pomeni oko, sledi mu פ. Najprej moramo opazovati, nato komunicirati. Naša ustvarjanja z besedami bodo lahko plodna, če bodo skladna s situacijo, v katero želimo umestiti našo storitev, zato je potrebno najprej opazovati. Če ustvarimo nekaj, kar ne paše v kontekst, bo ostalo ločeno od okolja!

Če se še malo ozremo na grafiko črke peh פ, bomo v njeni notranjosti videli črko bet! Bet je črka stvaritve. Lahko bi rekli, da v ustih, v besedah leži stvaritev.

Prav je tudi, da se še enkrat spomnimo pomena oralne Tore za kabalo. Ne gre samomo za besede, ampak za izgovorjene besede in vse, kar sodi zraven. Pripovedovanje Tore z izbranim odtenkom lahko enačimo z ustvarjanjem, saj idejo – sporočilo višjih svetov - realiziramo s stvaritvijo, pripovedjo denimo, v nižjih svetovih.

Nikoli ne smemo zanemariti klasičnega pomena govora in ogovarjanja. Ko nekaj izustimo, je stvar zapečatena. Misel je dobila okvir. To sicer ne pomeni, da je sedaj vsega konec in da je morebitna škoda nepopravljiva. Pomeni le, da bomo morali z drugimi besedami »popraviti« nastalo situacijo. Spet bo potrebno najprej dobro opazovati, kaj so naše besede povzročile, če hočemo priti do želenega cilja. Na tem mestu lahko definramo "ogovarjanje" - plehko dotikanje nekoga ali nečesa brez upoštevanja globine, ki jo ima vsak in vse.

Tokratno predavanje je o egu. Naš govor je egov najpomembnejši glasnik. Ne pozabimo pa tudi, da je govor tudi glasnik našega višjega jaza oziroma kreatorja, na kar smo opozorili že pri treh predavanjih v povezavi z jezikom in kabalo.

Pregovor pravi: »Kdor molči, desetim odgovori!«

Molk je pomemben del komunikacije. Zavedajmo se tega! Kadar molčimo, se lahko osredotočimo na opazovanje situacije, temu pa lahko sledijo naše primerneje izbrane besede. Seveda tu obstaja »nevarnost«, da bi iz sebe naredili preračunljivega robota, ki bi s svojim govorom vedno nadzaroval vsako situacijo. V takem primeru bi spontanosti odvzeli priložnost, da nam preko nje spregovori kreator.

Añada aquí el título del párrafo

Tzade sofit in mem sofit sta naslednji dve črki tipa sofit, srečamo ju v "etz haim" עץ חיים, kar pomeni drevo življenja; etz עץ = drevo, haim חיים = življenje.

Tzade צ izvira iz glagola “tzadi”, ki pomeni loviti. Tudi podoba črke izvira iz piktograma za lov, saj ima obliko lovke. Tzade sofit ץ pa ima obliko odprte lovke. Torej bi lahko rekli, da nekaj ujameš, potem pa spustiš, predaš naprej.

Gematrija tzade je 90, tzade sofit pa 900. Ulov, ki ga predaš drugemu, dobi desetkrat večjo vrednost tudi zate!

Črko tzade se danes največkrat preimenuje kar v tzadik, kar pa pomeni pravičnež. Pravičnost je temeljna vrlina kabalista; zelo lepo se pokaže z idejo, ki jo sporočata tzade in tzade sofit. Človek mora najprej loviti – zapolnjevati svoje potrebe – potem pa se mora transformirati, tako da bo svoj ulov predajal drugim. V najširšem pomenu je ta ulov znanje. Pomembno je torej, da si človek razvija egoistično potrebo po znanju, to je prva naloga, nato sledi preobrazba.

Črke so del jezika. Na eni strani so sestavni del besed, s katerimi opišemo določene pojave, imajo pa tudi svojo lastno vrednost. Ne samo kot številke ali kot razvojna stopnja iz piktograma, ki je predstavljal določeno idejo, iz katere se je potem razvil črkovni sistem, ampak tudi kot cela vrsta sistemov znotraj sistema alefbeta – vse to učenec kabale spoznava postopoma.

Za nas je beseda neko zaključeno sporočilo, ki nam nekaj pove, ker jo razumemo. Črke pa prenašajo še neko drugo sporočilo, ki ga je za nas pripravil naš kreator. Črke so simboli, kateri lažje pronicajo skozi varnostni oklep, ki si ga postavlja ego, ki noče sprejeti resničnih novosti, ki se noče ali ne more sprijazniti z dejstvom, da je trenutni svet, ki ga opišemo s konvencionalnim jezikom, le iluzija. Skrita sporočila, ki jih dobivamo skozi nekonvencionalno komunikacijo, pa so vodič v prihodnost – v naslednjo spiritualno stopnjo.

kuf

Kof spada med dvanajst navadnih črk, predstavlja nebesno znamenje Ribi in pripadajoči mesec adar.

Črka ק kof je edina od običajnih črk (torej; brez sofit črk), ki sega pod spodnjo poravnalno črto. Na prvi pogled bi se zdelo, da je njena grafika sinhronizirana z današnjo temo, ko govorimo o posegu pravil iz višje dimenizije v nižjo. Pa ni tako; taka razlaga bi bila bolj primerna za lamed ל, ki je edina črka, ki sega nad zgorno poravnalno vrstico. Iskanje sinhronosti za vsako ceno nas lahko oddalji od sporočil, ki so nam sicer ponujena v samostojnih enotah, naprimer v črkah. Kof predstavlja poseganje v naš egoizem, kar za kabalista prej ali slej pomeni zavedno dejanje, saj klipot (negativnosti) zmore preobraziti v kedušim (svetosti). Obe besedi, klipot in kedušim, se začenjata s kof.

Sicer pa, odvisno od črkovne tipografije, kof sestavljata črki reš ר in zain ז. Črki tvorita besedo zar זר, ki pomeni tuje. Rac רז pa pomeni skrivnost.

Beseda kof, ki je tudi ime črke, pomeni opica. Gre za simbol nečimernosti ali lažne imitacije resnice.

Kof je 19. črka v alef-betu, njena gematrija pa je 100; tako je desetkratnik števila deset. Tako predstavlja popolno lepoto. To je tudi skladno z idejo, ki jo zastopa kof, ko posegamo v egoizem z namenom preobrazbe.

reš

400/22.

300/21.

200/20.

100/19.

tav

šin

reš

kuf

V tabeli imamo predstavljene štiri zadnje črke alefbeta. Reš ר je 20. po vrsti, njena gematrija je 200. Grafično je zelo preprosta črka – v primerjavi z ostalimi črkami, ki jo obdajajo. Je vodoravna črta, ki se polkrožno spusti v navpičnico. Reš izvira iz piktografa za glavo. »Roš« je v hebrejščini glava pa tudi začetek. Seveda glava predstavlja intelekt, tudi črka roš je simbol za intelekt. Gre za sklonjeno glavo, ki kompleksno spiritualno znanje na preprost način prenaša v naše materialno stvarstvo. Intelekt je začetek vsega. Iz te predpostavke lahko tudi rečemo, da je »reš«, glava tudi na začetku alefbeta, ne samo blizu »uradnega« konca, kot vidimo na tabeli. Še več! Ker je gematrija reša 200, gematrija zadnje črke tav pa je 400, pomeni, da je reš na sredini alefbeta, če gledamo s stališča gematrije. Sporočilo je, da je reš, intelekt prisoten povsod. Celotno stvarstvo je prepleteno z modrostjo!

Preprosta grafična oblika reša nam govori, da je intelekt v svoji osnovi preprosta stvar, mi pa ga zavijemo v kompleksna sporočila. Naloga kabalista je iskanje resnice – to doseže, ko se intelektualno upira kompleksnim zgodbam, ki temeljijo na sebičnem interesu!

Besedo בראשית že poznamo. »Berešit« - na začetku, v začetku – prva beseda Tore. »Na začetku je ustvaril...« Črka bet ב je predlog v, s, z. ראש pa pomeni glava, začetek, vrh. Sedaj lahko razumemo, da je svet ustvarjen z intelektom.

Če premečemo črke prve besede Tore, dobimo בית ראש. ראש /roš/, ki je glava, intelekt, in בית /beit/, ki je hiša. Intelekt v hiši, intelekt v stvarstvu! Kreatorjeva modrost posredovana v naše stvarstvo.

Poglejmo dve dve črki, ki sta zelo podobni: dalet ד in reš ר. Vprašanje je seveda, zakaj oblikovalci črk niso razvili grafike do te mere, da bi bili črki dovolj različni po videzu. Sporočilo v tej podobnosti je, da se moramo potruditi razlikovati – tudi to je naloga našega intelekta.

Beseda /ahad/ אחד z daletom ד na koncu pomeni ena. Gre za najpomembnejši kabalistični koncept enosti kreatorja, enosti celotnega stvarstva. Kadar pa je na koncu besede reš ר, dobimo /ahar/ אחר, kar pomeni drugi, ostali. To pa seveda nakazuje na »največji greh«, ki je ne razumeti stvarstvo kot eno, enotno, ampak dati pomembnost drugim, ostalim rečem; častiti posamezne stvari namesto kreatorjeve celovitosti!

S črko reš se začenja tudi beseda rešimot, ki pomeni spomini - gre za spomine na spiritualno svetlobo, ki smo jo izgubili, sedaj pa po njej hrepenimo in jo bomo dobili nazaj.

šin

Pri dosedanjem spoznavanju črk smo sledili nekemu sistemu in razkrili zgodbo. Jod י, vav ו, alef א. Potem pa smo začeli nek drug sistem: alef א, mem מ in sedaj šin ש. Slednje tri črke predstavljajo različne aspekte kreatorja: alef je zrak, mem je voda in šin je ogenj. Na sistemu sefirot zavzemajo pomembno mesto. Mem מ je desni steber - dajanje, šin ש je levi - sprejemanje in alef א je srednji - sprejemanje z namenom dajanja.

Tudi če bi črke izbrali v povsem naključnem vrstnem redu, bi lahko ugotovili sistem, po katerem se povezujejo. V kabali vedno prepoznamo nek sistem, harmonijo za dogodki, ki se nam nizajo v življenju. Tu pa že preži tudi »nevarnost«: prehitro prepoznamo oz. določimo sistem za pojavi, ki nas spremljajo. Največkrat nas en sistem; bodisi naravnih zakonov ali pa družbenih in osebnih vrednot, ovira pri napredovanju v drugo realnost (iluzijo), kjer bi lahko definirali svoj odnos do kreatorja skozi nek nov sistem.

BOM, KATERI BOM

אהיה אשר אהיה

Pojdimo za hip v Drugo Mojzesovo knjigo – Eksodus, kjer se je Mojzesu v gorečem trnju prikazal kreator in mu naročil, naj gre do Izraelcev in jih popelje iz Egipta. Ko Mojzes vpraša kreatorja, kaj naj reče ljudjem, kdo da ga pošilja, mu kreator reče: »Reci jim, da te pošilja BOM, KATERI BOM«. Če ta izraz povežemo s simboliko ognja in s posledicami, ki jih ogenj prinaša, potem lahko ogenj razumemo kot uničenje nečesa prejšnjega, če želimo napredovati.

V hebrejskih besedah BOM, KATERI BOM je središčna črka šin ש. Že sama grafična podoba črke govori o harmoniji, sedaj pa še njena središčna pozicija v kreatorjevem imenu.

Zanimivo je tudi, da šin ש grafično ni popolnoma simetričen znak. Vidimo, da je sestavljen iz treh plamenov. Srednji plamen izhaja iz sredine levega plamena. Če bi tisti, ki so razvili črko, hoteli popolno simetrijo, bi lahko povsem prepričljivo srednji plamen izpeljali iz spodnje točke šina in tako dosegli popolno vizualno simetrijo. Vendar! Sporočilo je nekaj drugega: svet, ki ga zaznamo mi s svojimi petimi čuti, ni nikoli povsem harmoničen, prava harmonija se skriva za našim zaznavnim svetom. Ogenj, šin ש nas opozarja, da je potrebno kreatorja iskati za tem, kar nam kaže iluzija materialnega sveta in seveda za spiritualnimi iluzijami, ki jih doživlja kabalist v času spiritualne preobrazbe.

OGENJ

Pomen ognja v kabali je večplasten. Na prvi hip se zdi, da gre za destruktivno plat kreatorja, a je ta nujna v procesu spiritualne preobrazbe. Destruktivno – ovira za spiritualno napredovanje – je, kadar iščemo harmonijo v materialnem svetu. Vsaka interpretacija sveta, ki jo determiniramo kot končno in edino pravilno, je destruktivna, saj izključuje dejstvo, da ne vemo vsega.

Šin je 21. črka alef beta, predzadnja od 22.-ih črk alefbeta. Njena gematrična vrednost je 300.

שש

Spomnimo se pomena števila šest – šest sefirot, ki povezujejo človeka (sedma sefira) z zgornjimi tremi sefirot (kreator). Če hočemo 6 zapisati s številko, potem za to uporabimo črko vav ו. Kadar pa šest zapišemo z besedo, je to »šeš« v hebrejščini. Zapiše pa se z dvema šin שש.

V sedanjem primeru prepoznamo simboliko dvojne narave ognja: destruktivnost in povezovalnost.

OGENJ IN ZRAK

אש

Hebrejska beseda za ogenj je /eš/ אש. Vidimo, da je pred šin ש, ki sicer grafično predstavlja ogenj, postavljen nemi soglasnik alef א, ki predstavlja zrak. Zrak je potreben za ogenj. Kako naj sedaj to upravičimo, da sta tako šin kot alef črki, ki simbolizirata kreatorja, sedaj pa je alef (zrak) nujno potreben, če hočemo imeti ogenj? Alef je vsemogočni kreator, šin (ogenj) pa je le en aspekt kreatorja.

Kreator je seštevek vseh manifestacij odnosa med kreatorjem in kreaturo. Kreatura se odzove na kreatorja tako, da ga včasih zazna kot popolno ljubezen, včasih pa kot omejitev, destruktivnost.

Tudi za destruktivnim ognjem stoji kreator!

OGENJ IN VODA

שמים

Besedo /šamaim/ שמים poznamo že iz prejšnjih predavanj, pomeni »nebo« in predstavlja upor. Šin ש – ogenj in /maim/ מים - voda.

שמש

Še ena kombinacija črk šin ש in mem מ je zelo pomembna. שמש /šemeš/ pomeni sonce. Ker je mem מ simbol za vodo, ta pa je metafora za spiritualno svetlobo, povsod prisotno kreatorjevo ljubezen, lahko razumemo, zakaj se v soncu skriva voda (ljubezen). Sonce je za nas najpomembnejše nebesno telo, brez katerega ne bi bilo življenja.

S svojo gorečnostjo – šin ש na začetku in drugi šin ש na koncu besede – nam posreduje kreatorjevo ljubezen מ.

שם

Ta beseda se prebere /šem/ שם, pomeni pa »ime«. Lahko pa bi prebrali tudi /šam/, kar pomeni »tam«. Spet imamo kombinacijo šina ש in mema ם (mem sofit) . »Ime, poimenovanje« se uporablja, kadar označimo nekaj, kar je zunaj nas oziroma je delček celote, nekaj, kaj je »tam«. Da lahko nekaj obstaja ločeno od enosti, je potreben upor.

Ogenj – šin ש – in voda ם v kombinaciji simbolizirata upor, ki je bistvo vsega obstoja in ustvarjanja.

OGENJ IN SPREMEMBA

שן

Šin ש, ki simbolizira ogenj, se je v resnici razvil iz piktografa za prednja dva zoba, sekalca. שן /šen/ pomeni »zob«. Kako lahko povežemo zobe in ogenj? Tako kot v slovenščini, tako tudi v hebrejščini rečemo »ogenj je požrl«. Konzumacija povezuje ogenj in zob! Konzumacija je seveda sprememba; tako za tistega ali tisto, kar je konzumirano, kot za tisto ali tistega, ki konzumira.

V spiritualnem smislu je konzumacija »zagristi« v svetlobo, s katero se preobrazimo!

שנה

Ta beseda /šana/ שנה , ki pomeni »leto« se je razvila iz שן iz /šen/. ן=נ. Šana, “leto”, v smislu koledarsko leto je tudi rezultat konzumacije časa. Šen in šana pomeni tudi »drugi« - v smislu; ne tisti kot prej, ampak drugi, drugačen.

Vsako leto je drugačno, mi smo vsako leto drugačni na račun konzumirane svetlobe, ob kateri se preobražamo.

שני

Tudi števnik »drugi« izvira iz /šen/ שן . V kabali pa poznamo izraz: Ani hashem lo shaniti! Kar pomeni Jaz sem kreator (hašem = ime), ne spreminjam se! Kreator je popolnoma statičen pojav, spreminja pa vse ostalo. Tako kot ogenj, ki sam od sebe ne bi mogel obstajati, ampak je le rezultat konzumezije nečesa!

OGENJ IN VRNITEV

שוב

Smisel vsakršne konzumacije je preobrazba. Končna preobrazba pa je vrnitev h kreatorju – to seveda pomeni, da človek začne sprejemati in da s tem hkrati tudi daje. שוב /šuv/ pomeni »vrniti se«. Vrnitev, o kateri sedaj mi govorimo, ne more biti brez ognjene gorečnosti, brez intuziazma.

Črka bet ב pomeni »hiša, dom, notranjost«. Z ognjem se povežemo (vav ו) s svojim domom, s svojim izvorom.

תשובה

V kabali poznamo zelo pomemben koncept »tešuva«, ki pomeni vrnitev. Vrnemo se v situacije, kjer smo grešili, se pokesamo in tako napredujemo. To je najpomembnejši praktični koncept kabale.

OGENJ IN MIR

שוה

Ta beseda pomeni »izenačenje«. Ogenj seveda vodi v izenačenje!

שנא

S šinom se začne tudi beseda »spanje«. Na nek način gre za kontrast: ogenj in spanje ne gresta skupaj!

שלום

Spiritualna preobrazba se zaključi z »mirom« /šalom/!

tav

Črka tav ת je zadnja v alef-betu, 22. povrsti. Njena numerična vrednost je 400. Tav se zapiše z besedo "tav" תו, ki pomeni "zaznamek, pečat, oznaka, podpis". Izvira iz piktografa, ki ima isti pomen. Prvotni piktograf je imel obliko križa ali tudi zasukanega križca, kar je simboliziralo odobritev, podpis, označbo.

VTIS

Pomen je tudi "vtis". Ni naključno, da je vtis doletel zadnjo črko v alef-betu. V procesu razvoja ideje ali če vsak proces razumemo kot verigo vzroka in posledice, mora vtis zdržati do konca. Vtis je namreč mišljen kot vtis ideje, kot generatorja razvoja in manifestacije. Tako kot je v živi naravi vtis DNK, tako je v spiritualnem smislu vtis kreatorjev pečat realnosti spiritualne narave sveta. Vtis zdrži do konca in se šele zadnji manifestira. Kar pa tudi pomeni, da ko zaključimo en cikel, se zaradi prepoznanega vtisa lahko začne nov cikel.

POPOLOST

Tri črte, ki sestavljajo tav, govorijo o treh človekovih lastnostih: mišljenje, govor in delovanje. Na ta sistem smo opozorili že pri črki hei ה. Tokrat gremo še korak naprej; ker je tav zadnja črka, pomeni, da je človek dosegel popolnost, perfektnost, skladnost med mišljenjem, govorom in delovanjem. Tudi beseda popolnost, "tam" se zapiše s tavom - תם.

SODBA

Grafično je tav ת sestavljen iz daleta ד in nuna נ. Če črki preberemo skupaj, dobimo ime plemena Dan דן. Dan sicer pomeni sodba, kar se nanaša na našo lastnost presojanja, ki jo moramo uporabiti vedno, če hočemo izpopolniti proces mišljenje-govor-dejavnost do perfektnosti. Sodba v povezavi s tavom, zadnjo črko ale-beta, je tudi smiselna, sploh če jo razumemo v smislu omejitve, kar je pogoj, da se kreator manifestira. Kreator je sicer simboliziran z alefom א, prvo črko alef-beta.

Izraelova plemena so taborila okoli tabernaklja v štirih taborih. Ko so po puščavi napredovali, je Dan vedno šel zadnji in pobiral izgubljene predmete ostalih plemen. Kaj pa bi lahko izgubili? Kaj lahko izgubimo, kadar napredujemo spiritualno, kar je kabalistični pomen potovanja skozi puščavo? Vstop v spiritualnost in napredovanje je možno le s ponižnostjo! To je tisto, kar zelo pogosto izgubimo. Sploh pa, ker pridemo do neke stopnje perfektnosti in lahko zelo hitro postanemo arogantni. Kompozicija perfektne črke tav ת nas opozarja na pomen stalnega presojanja, ali smo ponižni ali pa vzvišeni! Na pomen ponižnosti in tako stika s kreatorjem nas še dodatno opozarja jud י, ki ga najdemo na levem spodnjem koncu črke.

RESNICA

Celotna spiritualna pot je iskanje resnice, ki jo je kreator zapečatil v stvarstvo in ki se nam razodene na koncu poti. Hebrejska beseda za resnico "emet" אמת se razprostira čez celoten alef-bet, saj je sestavljena iz prve א, srednje מ in zadnje črke alef-beta ת.

Zanimivo je, da zadnje tri črke alef-beta pred tavom sestavljajo besedo laž שקר. Tukaj imamo sporočilo, da je laž, prevara veliko bolj pogosta kot resnica, katero lahko dosežemo, le če zajamemo celoto in ne le najbližje informacije, kot je simbolizirano s črkami šin, kuf, reš, ki so sosede v alef-betu.

Resnice ne moremo odkriti, vse dokler ne naredimo zadnjega koraka, dokler ne pridemo do zadnje stopnje, do tava. Vse do konca bomo imeli opravka s prevaro. Ali povedano drugače; vse dokler ne dosežemo popolnosti, ne moremo razbrati resnice. Prave popolnosti pa ni brez ponižnosti!

Zanimivo je, da so tri črke, ki sestavljajo besedo "emet", zadnje črke prvih treh besed v Tori: "berešit bara elohim" - "sprva je ustvaril elohim" בראשית ברא אלהים.

In tudi zadnje črke zadnjih treh besed v sedemdnevni zgodbi o ustvarjanju: "bara elohim laasot" - "ustvaril je elohim za narediti" ברא אלהים לעשות.

Pečat, vtis resnice spremlja kreacijo od začetka do konca.

ODBITA SVETLOBA

Doseganje resnice, stik s kreatorjem oz. z njegovo svetlobo je mogoč, kadar dosežemo popolnost; to je, ko smo zmožni odbiti svetlobo na račun sprejemanja samo zase. Ta odbita svetloba ali "ohr hozer" potem doseže kreatorja. Črka tav je zadnja v razvoju, zato predstavlja malkut, ki odbije svetlobo in doseže keter, ki ga predstavlja alef.

ŠTIRISTO

V judovski literaturi se pojavlja izraz "400 svetov užitka", kar nakazuje na nivoje spiritualnega, neomejenega uživanja svetlobe. Število štiristo smo srečali pri Abrahamu, ki je za 400 srebrnikov kupil posest za grob Sare. V kabali to pomeni simboličen nakup za vse užitke, ki jih prinaša obljubljena dežela.

Štiristo pa je bilo tudi mož, ki so spremljali Esava, ki je šel proti Jakobu. Črka tav, ki ima gematrijo 400 je lahko dobra ali pa tudi slaba, če spregledamo pomen ponižnosti.

TAV V SLOVNICI

Črko najdemo zelo pogosto kot predpono in pripono, kar govori o njeni transformativni vrednosti.