Vajeleh pomeni in šel je. Nanaša se na Mojzesa in na njegove zadnje dni življenja. Mojzes pravi, da je star 120 let in da ne more več naprej. Vodenje Izraelskega ljudstva prenese na Juzeta, napiše tudi zadnja poglavja Tore, ki jo da Levitom, da jo hranijo v skrinji zaveze.

Dana je zapoved zbiranja, ki se nanaša na zbiranje vsakih sedem let, v času praznika sukot, prvo leto sedemletnega cikla. Celotno ljudstvo - moški, ženske in otroci – se morajo zbrati v templju v Jeruzalemu, kjer jim bo kralj bral iz Tore.

Paraša se zaključi s prerokbo, da bodo Izraelci zanemarili Torine zapovedi. Hkrati pa beremo, da bodo njihovi nasledniki razglašali Torine zapovedi.

Vajeleh se bere samostojno ali pa skupaj s predhodno paraša Nitzavim. Ker je to čas tik pred ali tik po roš hašana, pomeni, da je Vajelek edina paraša, ki se lahko bere dvakrat v enem letu; na začetku in na koncu leta.

וַיֹּ֣אמֶר אֲלֵהֶ֗ם בֶּן־מֵאָה֩ וְעֶשְׂרִ֨ים שָׁנָ֤ה אָנֹכִי֙ הַיֹּ֔ום לֹא־אוּכַ֥ל עֹ֖וד לָצֵ֣את וְלָבֹ֑וא וַֽיהוָה֙ אָמַ֣ר אֵלַ֔י לֹ֥א תַעֲבֹ֖ר אֶת־הַיַּרְדֵּ֥ן הַזֶּֽה׃

De 31:2 In je povedal njim: "Sto dvajset let sem star jaz danes. Ne morem več iziti in priti. In יהוה je povedal meni: 'Ne boš prečkal tega Jordana'..."

Mojzes govori te besede na dan svoje smrti, hkrati pa je ta dan tudi njegov rojstni dan. 120 let je živel. Ta dan je bil dejansko 7. adar, ob koncu zime. Zgodbo pa beremo sedaj, saj je poudarek na zaključku cikla, spiritualnega nivoja spremembe - leto, šana. Tudi struktura števnika 120 ni naključna: 100 je posebna enota, 20 pa je dvojina od 10. Lahko bi tudi rekli, da se cikel zaključi, ko uspemo združiti 10 sefirot negativnosti in 10 sefirot pozitivnosti. 

Da je prišel do konca nivoja, je razvidno tudi v pojasnilu, da ne bo več mogel izhajati in prihajati. Ta dva glagola sicer uporabljamo za vzhajanje in zahajanje sonca. Mojzes predstavlja sonce, Jozue, ki ga bo nasledil, pa luno.

Jozue predstavlja zaključno stopnjo altruizma: sprejemanje z nemenom dajanja. Te naloge se mora lotiti s svobodno voljo, kljub temu pa bo nanj sijala Mojzesova svetloba, tako kot sonce sije na luno.

In šel je lahko zato pomeni, da posameznik gre iz konteksta vzhajanja in zahajanja sonca in tako da prostor novemu začetku. Pomembno je opozoriti, da odnos med odhajajočim Mojzesom in Jozuetom ostane, le da je nekoliko manj ekspliciten. 

Luna predstavlja odbito svetlobo oz. malkut, ki lahko sprejema le preko masah. Na novem nivoju moramo krepiti masah - upor egoizmu - zato da lahko sprejemamo od višjega nivoja.

Če se hočemo vrniti h kreatorju, moramo razumeti, kako deluje spiritualnost – poznati moramo pravi pomen zaveze, ki jo je sklenil kreator z nami. Natančno moramo poznati naše mesto v skupnosti in si po najboljših močeh prizadevati za enotnost celotnega človeštva.

Kreatorja lahko dosežemo, kadar vemo, da nismo tu zaradi sebe, ampak zaradi večjega načrta, ki presega naše trenutno zavedanje.

Iti za drugimi elohimi – častiti nepravega kreatorja – je najhujša stvar v kabali. Vse, kar se omejuje na spoznano in kar izključuje kreatorjevo neskončnost, je čaščenje idolov.

V praktičnem smislu se čaščenju idolov lahko izognemo, da vsaki situaciji damo možnost pogledov z različnih zornih kotov. Najprej se moramo seveda upreti enemu vtistu, eni sodbi o situciji, ki jo doživljamo. Tako nastane prostor, kamor lahko postavimo alternativne poglede. S tem vsa od naših pogledov, vsaka naša sodbe dobi manjšo vrednost, kar v praktičnem smislu pomeni, da je ne častimo. Po drugi strani pa z dodajanjem različnih interpretacij zgodbe, v kateri živimo, dosežemo kreatorja, saj zmoremo služiti enosti - sožitju vseh različnih pogledov. 

Tešuva, vrnitev h kreatorju skozi obžalovanje in kesanje, praviloma daje neprijetne občutke. Šabat pa je čas veselja. Kako naj sedaj v eno - šabat šuva - zdužimo oboje? Bistveno pri spiritulani preobrazbi je, da ravno v tešuvo vnesemo radost.

V tej paraša imamo zadnjo od 613-ih zapovedi. Čeprav se v dobesednem pomenu zdi, da je zapovedano zapisovanje pesmi, ki sledi v naslednji paraša, pa velja prepričanje, da je zapovedano pisanje celotne Tore. Seveda tudi te zapovedi ne smemo razumeti dobesedno, tako kot nismo ostalih. 

Da si mora vsakdo sam zapisati Toro, pomeni, da mora vsakdo ponotranjiti njeno vsebino. Vsakdo mora v sebi prepoznati procese, ki se odvijajo v njegovi duši.

Zakaj bi kreator potreboval dokaz proti ljudem? Gre za orožje proti egu, proti zlu, ki človeka odvrača od vrnitve h kreatorju.

A new spiritual level is, of course, a new beginning. No one wants to repeat the mistakes they made at the previous level. But many times it will happen that we will have to use the "old tricks" if we want to fully serve the Creator. This is how our weaknesses will be transformed into virtues. This requires a lot of courage and strength!

Although the last commandment is the writing of the Torah, the instruction on strength and courage stands out in the message. This can be compared to the first commandment to be fruitful and multiply. If we follow the symmetry that is constantly found in the Torah, then we dare to compare fruitfulness and multiplication with the commandment to write the Torah. Only now can we fully understand why we need courage and strength - to internalize the Torah. Specifically, this means that a lot of effort and effort is needed to impose spiritual laws on our soul and then for the process of transformation to take place in accordance with the laws.

In other words: the internalization of the Torah is under the auspices of the first Kabbalistic principle of fruitfulness and multiplicity; the Torah directs us towards the Creator (fertility) by encouraging diversity (multiplicity) in all areas.

DAAT

Moses moves from netzah (victory; coming and going) to transcendental daat, which is the product of the copulation between bina and chokma. Joshua is the superstructure of Moses. The drama of coming and going is no longer necessary, as the kli is ready for infinite receiving with the intention of giving. The process ends with partnership (malkut, Joshua, the beloved land), which began with hesed (giving, Abraham).

The drama of emotional netzah is the regulation of closeness and distance due to the fear of intimacy and the fear of abandonment. This is the beginning of a process that then ends with devekut - a permanent connection with the creator.

The process could also be described as a toxic, finite relationship (Egypt), in which we assume the function of cause, believe in the creator, and that behind the evil there is infinite good (the desert). Then we arrive at a corrected relationship based on balance (the promised land). Until the process is complete, we experience all three phases simultaneously. Therefore, Parasha Haazinu is needed, where we enjoy the final result.

Daat is the awareness of how to connect intellect with emotions and bring an idea to realization.