Vajeleh pomeni in šel je. Nanaša se na Mojzesa in na njegove zadnje dni življenja. Mojzes pravi, da je star 120 let in da ne more več naprej. Vodenje Izraelskega ljudstva prenese na Juzeta, napiše tudi zadnja poglavja Tore, ki jo da Levitom, da jo hranijo v skrinji zaveze.

Dana je zapoved zbiranja, ki se nanaša na zbiranje vsakih sedem let, v času praznika sukot, prvo leto sedemletnega cikla. Celotno ljudstvo - moški, ženske in otroci – se morajo zbrati v templju v Jeruzalemu, kjer jim bo kralj bral iz Tore.

Paraša se zaključi s prerokbo, da bodo Izraelci zanemarili Torine zapovedi. Hkrati pa beremo, da bodo njihovi nasledniki razglašali Torine zapovedi.

Vajeleh se bere samostojno ali pa skupaj s predhodno paraša Nitzavim. Ker je to čas tik pred ali tik po roš hašana, pomeni, da je Vajelek edina paraša, ki se lahko bere dvakrat v enem letu; na začetku in na koncu leta.

וַיֹּ֣אמֶר אֲלֵהֶ֗ם בֶּן־מֵאָה֩ וְעֶשְׂרִ֨ים שָׁנָ֤ה אָנֹכִי֙ הַיֹּ֔ום לֹא־אוּכַ֥ל עֹ֖וד לָצֵ֣את וְלָבֹ֑וא וַֽיהוָה֙ אָמַ֣ר אֵלַ֔י לֹ֥א תַעֲבֹ֖ר אֶת־הַיַּרְדֵּ֥ן הַזֶּֽה׃

De 31:2 In je povedal njim: "Sto dvajset let sem star jaz danes. Ne morem več iziti in priti. In יהוה je povedal meni: 'Ne boš prečkal tega Jordana'..."

Mojzes govori te besede na dan svoje smrti, hkrati pa je ta dan tudi njegov rojstni dan. 120 let je živel. Ta dan je bil dejansko 7. adar, ob koncu zime. Zgodbo pa beremo sedaj, saj je poudarek na zaključku cikla, spiritualnega nivoja spremembe - leto, šana. Tudi struktura števnika 120 ni naključna: 100 je posebna enota, 20 pa je dvojina od 10. Lahko bi tudi rekli, da se cikel zaključi, ko uspemo združiti 10 sefirot negativnosti in 10 sefirot pozitivnosti. 

Da je prišel do konca nivoja, je razvidno tudi v pojasnilu, da ne bo več mogel izhajati in prihajati. Ta dva glagola sicer uporabljamo za vzhajanje in zahajanje sonca. Mojzes predstavlja sonce, Jozue, ki ga bo nasledil, pa luno.

Jozue predstavlja zaključno stopnjo altruizma: sprejemanje z nemenom dajanja. Te naloge se mora lotiti s svobodno voljo, kljub temu pa bo nanj sijala Mojzesova svetloba, tako kot sonce sije na luno.

In šel je lahko zato pomeni, da posameznik gre iz konteksta vzhajanja in zahajanja sonca in tako da prostor novemu začetku. Pomembno je opozoriti, da odnos med odhajajočim Mojzesom in Jozuetom ostane, le da je nekoliko manj ekspliciten. 

Luna predstavlja odbito svetlobo oz. malkut, ki lahko sprejema le preko masah. Na novem nivoju moramo krepiti masah - upor egoizmu - zato da lahko sprejemamo od višjega nivoja.

Če se hočemo vrniti h kreatorju, moramo razumeti, kako deluje spiritualnost – poznati moramo pravi pomen zaveze, ki jo je sklenil kreator z nami. Natančno moramo poznati naše mesto v skupnosti in si po najboljših močeh prizadevati za enotnost celotnega človeštva.

Kreatorja lahko dosežemo, kadar vemo, da nismo tu zaradi sebe, ampak zaradi večjega načrta, ki presega naše trenutno zavedanje.

Iti za drugimi elohimi – častiti nepravega kreatorja – je najhujša stvar v kabali. Vse, kar se omejuje na spoznano in kar izključuje kreatorjevo neskončnost, je čaščenje idolov.

V praktičnem smislu se čaščenju idolov lahko izognemo, da vsaki situaciji damo možnost pogledov z različnih zornih kotov. Najprej se moramo seveda upreti enemu vtistu, eni sodbi o situciji, ki jo doživljamo. Tako nastane prostor, kamor lahko postavimo alternativne poglede. S tem vsa od naših pogledov, vsaka naša sodbe dobi manjšo vrednost, kar v praktičnem smislu pomeni, da je ne častimo. Po drugi strani pa z dodajanjem različnih interpretacij zgodbe, v kateri živimo, dosežemo kreatorja, saj zmoremo služiti enosti - sožitju vseh različnih pogledov. 

Tešuva, vrnitev h kreatorju skozi obžalovanje in kesanje, praviloma daje neprijetne občutke. Šabat pa je čas veselja. Kako naj sedaj v eno - šabat šuva - zdužimo oboje? Bistveno pri spiritulani preobrazbi je, da ravno v tešuvo vnesemo radost.

V tej paraša imamo zadnjo od 613-ih zapovedi. Čeprav se v dobesednem pomenu zdi, da je zapovedano zapisovanje pesmi, ki sledi v naslednji paraša, pa velja prepričanje, da je zapovedano pisanje celotne Tore. Seveda tudi te zapovedi ne smemo razumeti dobesedno, tako kot nismo ostalih. 

Da si mora vsakdo sam zapisati Toro, pomeni, da mora vsakdo ponotranjiti njeno vsebino. Vsakdo mora v sebi prepoznati procese, ki se odvijajo v njegovi duši.

Zakaj bi kreator potreboval dokaz proti ljudem? Gre za orožje proti egu, proti zlu, ki človeka odvrača od vrnitve h kreatorju.

Nov spiritualni nivo je seveda nov začetek. Nihče si ne želi ponavljati napak, ki jih je naredil na prejšnjem nivoju. A velikokrat se bo zgodilo, da bomo morali uporabiti "stare zvijače", če bomo hoteli polno služiti kreatorju. Tako se bodo naše slabosti preobrazile v kreposti. Za to je potrebno veliko poguma in moči!

Kljub temu, da je zadnja zapoved pisanje Tore, pa v sporočilnem smislu izstopa navodilo o moči in pogumu. To pa lahko primerjamo s prvo zapovedjo biti plodovit in mnogoter. Če sledimo simetriji, ki jo stalno najdemo v Tori, potem si upamo primerjati plodovitost in mnogoterost z zapovedjo pisanja Tore. Sedaj šele lahko polno razumemo, zakaj potrebujemo pogum in moč - za ponotranjenje Tore. Konkretno to pomeni, da je potrebno veliko truda in napora, da se spiritualni zakoni naložijo v našo dušo in da se potem proces preobrazbe odvije skladno z zakoni. 

Povedano drugače: ponotranjenje Tore je pod okriljem prvega kabalističnega principa plodovitosti in mnogoterosti; Tora nas naravnava h kretorju (plodovitost) tako da spodbuja raznovrstnost (mnogoterost) na vseh področjih.

DAAT

Mojzes preide iz netzaha (zmaga; prihajanje in odhajanje) v transcendentalni daat, ki je produkt kopulacije med bino in hokmo. Jozue je Mojzesova nadgradnja. Ni več potrebna drama prihajanja in odhajanja, saj je kli pripravljen na neskončno sprejemanje z namenom dajanja. Proces se zaključi z partnerstvom (malkut, Jozue, onljubljena dežela), začel pa se je z hesedom (dajanje, Abraham).

Dramatika čustvenega netzaha je regulacija bližine in oddaljenosti zaradi strahu pred intimnostjo in zaradi strahu pred zapustitvijo. To je začetek procesa, ki se potem zaključi z devekutom - stalno povezavo s kreatorjem.

Proces bi lahko opisali tudi kot toksično, končno razmerje (Egipt), v katerem prevzamemo funkcijo vzroka, verjamemo v kreatorja in da za zlom obstaja neskončno dobro (puščava). Potem pa pridemo do koregiranega odnosa, ki temelji na ravnovesju (obljubljena dežela). Dokler se proces ne zaključi, doživljamo vse tri faze istočasno. Zato je potrebna še paraša Haazinu, kjer uživamo končni rezultat.

Daat je zavest, kako intelekt povezati s čustvi in idejo spraviti v realizacijo.