Haazinu pomeni sliši! oz. prisluhni! Nanaša pa se na Mojzesov zadnji nagovor svojemu ljudstvu pred smrtjo.

Tokratne besede so postavljene v pesem, ki jo recitira Mojzes.

Paraša se zaključi s kreatorjevim navodilom Mojzesu, naj gre na goro Nebo, kjer naj umre. Pred tem pa bo od tam videl obljubljeno deželo, v katero pa ne bo vstopil.

Mojzesova smrt v kabalističnem pogledu ni nič drugega kot doseganje ravnovesja na enem nivoju in napredovanje v naslednji nivo. Konkretno gre za zadnji nivo: sprejemanje z namenom dajanja.

Glagol haazinu (sliši!, prisluhni!) je zelo redek, običajno beremo šema (poslušaj!). Ker je Mojzes tokrat izbral pesem, verjetno z melodijo, je omogočil, da bodo poslušalci slišali več kot pri običajnem poslušanju. Ne smemo spregledati, da je pesem v radostnem, veselem tonu, kar jasno govori o tem, da kreatorja lahko slišimo, kadar ga poslušamo z radostjo.

»Z veseljem služiti kreatorju!« je zadnje Mojzesovo sporočilo.

Ta paraša se bere v času Šabat Šuva (tik pred yom kippurjem) ali takoj za tem, zato je zaključek nivoja, ki smo ga začeli lani, istočasno pa se začenja novi nivo z visokimi novoletnimi prazniki tišreja.

Ne eni strani moramo poslušati in razumeti generacije pred nami, a to za to, da bi razumeli splošna pravila življenja, po drugi strani pa moramo v vsaki dani situaciji odkriti, kaj ta konkretno zahteva od nas.

Predvsem se moramo pripraviti na stvari, ki jih nočemo slišati. Včasih nočemo slišati dobrih novic, ki si jih želimo, a jih nekako sabotiramo, ker mislimo, da si jih (še) ne zaslužimo.

Razumljivo je, da te vsebine pridejo na koncu, pred vstopom v obljubljeno deželo - čeprav se tako kot vse teme tudi ta odvija istočasno z ostalimi.

V praktičnem smislu gre za precej turbulenten teden, ko se spominjamo svojih neljubih dogodkov - ki jih sedaj, ravno v tem trenutku, s to paraša, znamo videti v drugi luči, t.j. kot predhodnico (retroaktivno posledico) tešuve, ki jo opravljamo sedaj (in ta je vzrok za preteklost).

Ker smo povsem prepričani, kaj sodi v našo zgodovino, se bomo zlahka uprli "zgodovinskim negativnostim in drugim vtisom". Pod tem uporom se skriva upor nad novo željo (kli), ki je nastala ob yom kippurju, kateri pa moramo dodati še desno stran. Nekako logično je, da ob novih načrtih - novim željah = novih kreacijah (naša nova podoba) na plano potegnemo svojo staro podobo, ki nam torej služi v kreativnem procesu. To se potem nadaljuje v sukot, kjer uporabimo neuporabne stvari, da razvijemo dajanje.

Torej; kadar se pojavijo stvari iz preteklosti, jim v kreativnem procesu damo novo funkcijo. To je tudi sprememba zla v dobro.

Po drugi strani pa je tak upor potreben tudi za ustvarjalni proces, ko se je iz daat potrebno spustiti v malkut, to je prehod iz Mojzesa v Jozueta. Tako kot smo z uporom (restrikcija) dosegli transcendenco, tako se sedaj spustimo v realnost. Kadar je proces iz aziluta v berijo, jeciro in asijo, je potrebno še toliko več restrikcije. Proces je opisan tudi z Noetovo barko: dvig voda in odtekanje voda. Spuščanje pomeni kreacijo na vsakem nivoju, kjer moramo vedno doseči "lokalno" transcendenco. Bolj ko se zaključuje naša kreacija - spuščanje od zgoraj navzdol - bolj blage so transcendence, manj "filmske". Po drugi strani pa: bolj ko smo pri zaključku, več teoretičnega znanja dobivamo - to je prehod iz Mojzesa v Jozueta.

Na makro ravni, žal, nesprejemljive vojne in drugo nasilje iz preteklosti, predstavlja evolucijsko priložnost, za razvoj novih želja. Tu lahko naredimo veliko, da namesto nasilja izkoristimo učenje, umetnost itd.

Najprej imamo poslušanje, ki je bina - razumevanje, nato pa mu dodamo še hokmo-modrost. Tako dosežemo ravnovesje - daat, saj svoj sedanji nivo povežemo s prihodnjim.

De 32:44 באזני העם - v ušesa ljudstva.

De 32:49 וראה את־ארץ - in poglej deželo

Mojzes mora stalno ostati v puščavi, saj njegov nivo predstavlja brezpogojno dajanje zaradi dajanja.

Vhod v obljubljeno deželo bi izničil to brezpogojnost. Prenos vodstva na Jozueta je seveda paradoks, ki ga človek na osebnem nivoju razreši tako, da popolnoma transformira svoj karakter. Če je Mojzes v vsem opravičeval kreatorja (transcendentalna enost, vse dobro), potem je sedaj potrebna diferenciacija, ki je temeljna lastnost kreacije.

Razumljivo je, da Mojzesovi dosežki na račun vere in zaupanja v nas vzbudijo egoisgtično potrebo po občudovanju, prepoznanju - tako se potem Mojzesova brezpogojnost izniči. Jozue razreši ta paradoks, saj začne sprejemati prepoznanje za preobrazbo, ki jo je dosegel, a to potem vrne kot priznanje drugemu (posamezniku ali okolici), ki mu je omogočil, da je dosegel preobrazbo. Tako se doseže ravnovesje. V enačbo pa je vedno potrebno vključiti kreatorja.

Preobrazba zla v dobro.

Ljudje so nam (nehote) postregli s težavnimi situacijami, ob katerih smo mi rasli. To je seveda načelo njihovo samozavest, kar pa lahko mi obrnemo sebi in njim v prid.

LUNA

Jozue predstavlja Luno z vsemi svojimi fazami, vse nianse svetlobe, kar je potrebno v kreativnosti, ki se zahteva od nas v obljubljeni deželi.