KI TEZE - KO IZHAJAŠ

21:10 - 25:19 כי־תצא

Dva načina redefiniranja samega sebe v procesu tešuva: vizualizacija in sprememba vedenjskih vzorcev.  

OBSEG IN RAZUMEVANJE

Ki-teze lahko primerjamo s paraša Mišpatim v knjigi Šemot, kjer se tudi srečamo z izdatnim obsegom zapovedi. 

Zanimivo je, kako zapovedi, ki imajo tudi pravno veljavo, iz nas vabijo osredotočeno obravnavo. Obseg besedila pa je v resnici povsem primerljiv z ostalimi parašot. Zdi se, da bi morali Ki-teze zaradi intenzivne vsebine obravnavati več tednov, vendar ni potrebno oz. bi bilo "nepravilno", če bi paraša dali več pozornosti kot drugim. Hočem povedati, da ne smemo zanemariti ostalih paraša na račun te.

Opravka imamo z zelo skondenzirano paraša. Struktura je podobna kot pri Berešit, ko prvi verz predstavlja celotno vsebino. Zato se tudi tokrat lotim podrobne analize prvega verza. Tako Berešit kot Ki-teze bi lahko obravnavali celo leto. Med tema parašot pa je vendarle velika razlika; Berešit nam predstavi strukturo sefirot in sploh spiritualnih nivojev, da nam sistematičen rezultat, medtem ko Ki-teze ne razkrije nobene posebne strukture. Če poskušano interpretirati paraša kot sestavljenko, seštevek interpretacij posameznih zapovedi, potem ne dobimo neke razumne, koherentne razlage.

Kreatorja ne dosežemo z logiko, zato nam avtor postreže s takšno paraša, ki pri enih zapovedih omogoča popolno materialno razumevanje in hkrati tudi spiritualno, potem pa imamo zapovedi, ki jih sicer lahko izvršimo, a nimajo nekega konkretnega pomena, drug tip zapovedi pa je tak, da gotovo niso realne in je potrebno najti spiritualno razlago, saj jih je praktično nemogoče realizirati v materialnem svetu. 

Pomembno je, da paraša beremo in skladno z našo izkušnjo sveta ta teden razumemo, kaj nam hoče sporočiti. Ni potrebno, da idejo, ki smo jo odkrili v celotni paraša, utemeljimo z vsakim najmanjšim delom, z vsako zapovedjo. Kot rečeno; z argumenti ne moremo doseči nivoja ki je nad nami, z logiko ne pridemo do kreatorja. Dejstvo je, da moramo določen spiritualni nivo zaključiti z argumenti, z razumevanjem, na naslednji nivo pa napredujemo brez prepričljivih argumentov.

NOVI VZORCI

V procesu tešuve moramo korigirati naših 613 želja, zato imamo v Tori tolikšno število mitzvot - zapovedi. To je postopen proces, kar pomeni, da se z željami srečujemo ob za to najprimernejšem času. Povsem naravno in pravilno je, da tiste mitzvot, ki jih ne razumemo ali ki so za nas v določenm trenutku nerelevantne, pustimo pri miru. Izberemo pa tiste, za katere verjamemo, da nam bodo prinesle spremembe. Ko se teh novosprejetih mitzvot zvesto držimo, postanejo naša navada in postopoma naš karakter.

Ko se obvežemo sprejeti izvrševanje novih zapovedi, to postopoma preoblikuje naš karakter.

VIZUALIZACIJA

Tora prihaja iz vrha, od kreatorja, iz kolektivne duše, kjer smo vsi eno. Vsaka zapoved se torej tiče vsakega od nas; to ugotovimo prej ali slej. Nerazumljivih in nerelevantnih zapovedi ne smemo enostavno preskočiti. Če ob njihovem branju vizualiziramo situacijo, nas to povezuje s kreatorejm, z našo prvinsko dušo. Pri vizualizaciji si odpremo pot do že obstoječe duše in se izognemo fantazijam, katere naš ego zelo rad slika na našo dušo.

Če sebe vizualiziramo obdane s pravičneži, se bomo lahko optično povezali s sliko, ki pripada naši duši.

AMALEK

Na koncu paraša dobimo zelo jasno navodilo, kakšno oviro predstavlja Amalek pri našem procesu spiritualne preobrazbe. Gre za klipo, ki je nikakor ne moremo preobraziti in z njo vstopiti v obljubljeno deželo, zato jo je potrebno popolnoma odstraniti.

Amalek je dvom, dvom v kreatorja, dobrohotno, vseprisotno in vsemogočno silo. Ta dvom je seme številnih negativnosti, s katerimi se spopadamo pred zaključkom tešuve.

Pri tešuvi se nam bodo na zavedni ravni pojavljale negativnosti: naprimer zavist, za njo pa stoji dvom. Dobro je, da smo preko zavisti našli pot do dvoma. Ko se spopademo z dvomom, odpadejo zavisti in tudi vse ostale negativnosti, ki izvirajo neposredno iz dvoma.

Pojav Amaleka - dvoma - je razumljiv del procesa, saj vsak nivo zaključimo z argumenti, z logiko, zato se zdi, da smo uspehe dosegli brez kreatorjeve pomoči.

Amalek je seveda tudi pretirana samozavest - z njo zaključimo naloge na določenem nivoju, ne moremo pa z njo napredovati.

Za kateri dvom gre, v kaj dvomimo?

Človek ne dvomi, ali obstaja kreator, ne dvomi v njegovo moč. Dvom je; ali je kreator z nami. Človek se počuti zapuščenega, nevrednega kreatorjeve ljubezni itd., zato se oddaljuje od osnovnih spiritualnih pravil.

Kaj so ta osnovna pravila?

Po zakonu ekvivalence forme mora kreatura doseči kreatorja.

Lastnosti kreatorja:

1) Neomejena ljubezen, dajanje (hesed), ki mora biti ustrezno razporejena na poti do kriature, zato je potrebna disciplina (gevura). Vse ostale lastnosti (sefirot) izvirajo iz teh dveh lastnosti. 

2) Človek mora zavest žrtve, posledice spremeniti v zavest vzroka. Nevarnost, ki preži tu je, da nadaljujemo z dramo; namesto žrtev postanemo rabelj ali odrešenik. 

3) Ves čas moramo biti kreativni; poustvarjati svojo boljšo podobo. Vedeti moramo, da smo partner s kreatorjem; ta pa svet v vsakem trenutku ustvari na novo.

BITKA IZNAD SOVRAŽNIKOV

כִּֽי־תֵצֵ֥א לַמִּלְחָמָ֖ה עַל־אֹיְבֶ֑יךָ וּנְתָנֹ֞ו יְהוָ֧ה אֱלֹהֶ֛יךָ בְּיָדֶ֖ךָ וְשָׁבִ֥יתָ

שִׁבְיֹֽו׃

De 21:10 Ko boš izšel za bitko iznad svojih sovražnikov, in dal ga bo יהוה, tvoj elohim, v tvoje roke, in zajel boš njegovega ujetnika!

Poglejmo, kakšen je nekabalističen prevod:

"Kadar greš na vojsko proti sovražniku in ti ga GOSPOD, tvoj Bog, da v roke in zajameš ujetnike."

Nočem reči, da je prevod slab. Ne-kabalist bo ob branju v hebrejščini razumel tako, kot je prevedeno. Zanemaril bo jezikovne posebnosti in slovnične "napake" in prevedel tako, da bo imelo smisel oz. da bo razumljivo. In tu je ravno tisti glavni problem, "izvirni greh", če hočete. Dati prednost vedenju pred zaupanjem, kar se je zgodilo s kačo v rajskem vrtu, iz katerega je bil človek izgnan. Sedaj smo v procesu tešuva, ko se vračamo v raj, zato je v tej paraša toliko nerazumljivosti.

KO כִּֽי

Ko boš izšel dodaja zelo pomemben element svobodne volje, brez katere ni vrnitve k svetlobi. Ni zapovedano, da mora iti v boj, ampak pove, kaj se bo zgodilo, kadar se bo človek odločil iti ven z namenom bitke. Po drugi strani pa lahko razumemo tudi v obratnem vrstnem redu: ko se bo zgodilo vse tisto, kar sledi besedama ki-teze, bomo vedeli, da smo izšli, da smo šli ven. 

IZŠEL BOŠ תֵצֵ֥א

V hrvaščini imajo glagol izaći, ki je natančno to, kar je v ki-teze: ko boš izšel. V lepi slovenščini je to: ko boš šel ven, a se izgubi pomen izhoda. To lahko vidimo tudi v nekabalističnem prevodu, kjer je glagol zreduciran na greš, brez greš ven.

Ki-teze je centralna paraša Devarim, knjigi, ki obravnava vhod v obljubljeno deželo oz. proces tešuvo. Vrnitev - tešuva temelji na izhodu iz ene situacije in vhodu v drugo situacijo. Naslednja paraša Ki-tavo pomeni: ko boš vstopil. Zato je zelo pomembno, da razumemo glagol iziti, ki determinira sedanjo paraša in pravzaprav determinira tešuvo in na nek način pojasni kabalo.

ZA BITKO לַמִּלְחָמָ֖ה

Ni napisano, da bo izšel na bitko, ampak za bitko. Razlika je zelo pomembna. Bitka se ne bo zgodila takoj. Pa tudi; bitka ne preži pred njim. Ne gre ven, zato ker ga čaka sovražnik, ampak gre ven, zato da se mu bo ponudila možnost bitke. Tu imamo elemet pro-aktivnosti. Ta del bi se lahko razumel, da človek sam sebi "išče probleme". Ja, to je povsem res. Le da se kabalist zaveda, da so negativnosti vez med njim in kreatorjem. Kabalist išče bitko, elul pa je čas, ko je "kralj na polju", zato bomo sedaj v naših bitkah želi uspehe.

Človek bo izšel iz določene situacije, da bo lahko doživel bitko. To je v bistvu sorodno s paraša Leh-leha (Pojdi zase), ki se dogaja z Abrahamom, ko zapušča območje udobja. Le da je sedaj situacija potencirana, saj smo pred vstopom v obljubljeno deželo. Seveda je prav, da začetek tešuve prepoznamo že v Abrahamovi zgodbi. Abraham je šel v svet, zato da bi pridobil znanje - to znanje se je sedaj preneslo na naslednje rodove, ki vstopajo v obljubljeno deželo.

IZNAD SVOJIH SOVRAŽNIKOV עַל־אֹיְבֶ֑יךָ

Slovnično bi bilo pravilno: s sovražniki oz. proti sovražnikom באיביך. V prevodu se ta "napaka" izgubi, saj v slovenščini lahko rečemo, da se boriš proti ali nad sovražniki. V hebrejščini pa je nad על sovražniki "napaka", zato sem prevedel iznad, da se "napaka" čuti tudi v prevodu.

Bistvo sporočila je postaviti se nad sovražnika. Postaviti se nad situacijo ali namesto žrtev vstopimo v bitko kot vzrok zanjo. To je recept za zmago. Nobene bitke ne moremo zmagati kot žrtev, zato je pametno, da že na začetku ne vstopamo vanjo z zavestjo žrtve. Boriti se iznad sovražnikov pomeni boriti se s samim sabo, vedeti, da so številni sovražniki, ki jih vidimo zunaj sebe, le zrcalo naših lastnosti, ki jih moramo preobraziti, če se hočemo vrniti k svetlobi. 

Boriti se nad sovražniki pa tudi pomeni, da razumemo, da so slednji vez s kreatorjem.

PREHOD IZ MNOŽINE V EDNINO וּנְתָנֹ֞ו

Skladno s prejšnjo idejo, da smo mi vzrok za svoje sovražnike in mi vzrok za svoje bitke, pride v besedilu do prehoda iz množine v edino. Za množico naših sovražnikov smo mi edini vzrok. Kreator bo dal v naše roke našega edinega sovražnika, ki je naš nepravi jaz.

ZAJETJE UJETNIKA שִׁבְיֹֽו

Naš nepravi jaz ima ujeto našo dušo. Sedaj pa bomo v tej bitki obrnili situacijo in mi zajeli ujetnika, ki je v bistvu naša duša. Pričakovati bi bilo, da bi mi enostavno osvobodili to svojo zajeto dušo. To se je na nek način zgodilo pri izhodu iz Egipta, ko je bila kreatorjeva intervencija od zgoraj navzdol. Sedaj, v elulu, pri vstopu v obljubljeno deželo pa imamo postopek od spodaj navzgor, ki pa je veliko bolj realen, brez velikih čudežev. 

Da moraš ugrabiti svojo lastno dušo, ima še veliko globlji pomen. Duša vedno ostane deviška, nedotaknjena, popolna - ne glede, kaj mi počnemo v nižjih spiritualnih in materialnem svetu. V resnici duša ni nikoli ujeta, le mi se ujamemo v svojo lažno predstavo o samemu sebi. Ko zajamemo svojo dušo, je ta še vedno ovita v podobe nepravega jaza.

Da gre pri zajetju ujetnika za "vrnitev k svetlobi", lahko ugotovimo, če premečemo črke: שביו, tako dobimo: 

שוב י , ki je vrnitev joda, vrnitev svetlobe. Spomnimo se, da je jod povezan z devico, ta pa z elulom, ki je mesec tešuve.

VRNITEV K DUŠI

Ko v vojni ugrabimo lepotico, ujamemo svojo dušo, a postopek naše vrnitve k svetlobi še ni končan. Veliko aktivnega dela je še potrebnega. Ujetnica si mora ostriči lase, obrezati nohte in sleči mora svoje ujetniško oblačilo. Potrebne so spremembe na telesu in spremembe oblačila - skupno obem spremembam pa je nebolečnost. Ne boli ostriči se ali obrezati si nohte, pa vendar je to potrebno opraviti. To je seveda metafora za vizualizacijo, s katero spremenimo samopodobo. Ko vizualiziramo nove situacije, se iz naše podzavesti povsem neboleče poslovijo slike, ki so nekompatibilne z našim ciljem in nas do tja ovirajo, ne da bi se mi tega zavedali.

Predvidena je tudi možnost, da nam ta ugrabljena lepotica ne bo več všeč. Pustiti jo moramo, da gre, kamor hoče. Vrnitev h kreatorju gre po nivojih, zato nas po uspešnem zaključku določenega nivoja naša duša lahko spet zapusti in znova jo moramo ugrabiti na bitki naslednjega nivoja, zato je na prejšnjem nivoju ne smemo prodati za denar, tako se lahko vrne k nam, ko bo zopet pravi čas.

NEPOSLUŠNI SIN

Ta zapoved, ki zahteva, da starši peljejo svojega neposlušnega sina pred starešine, ki bi ga kamenjali, je gotovo nerealna. Le kdo bi to storil!

Sin vedno predstavlja nov nivo v razvoju, nov nivo razumevanja. Besedi sin בן in razumevanje בינה imata isti koren, ravno tako beseda kamen אבן.

Ko starešine kamenjajo neposlušnega sina pri vratih njegovega mesta, gre v bistvu za obsipavanje z argumenti, s katerimi se zaključi trenutni spiritualni nivo, umre, zato sinu, ki se je najprej neposlušno branil novega nivoja, ne preostane nič drugega, kot napredovanje na novi nivo.

OBRESTI NA POSOJILA

Na prvi pogled se zdi diskiminatorno, da bližnjemu posojaš brez obresti, tujcu pa z obrestmi - čeprav se to zdi logično, ker tako dejansko poteka v življenju. Problem je tudi, ker tako določaš, kdo je tvoj bližnji, kdo ne. Na praktičnem nivoju to ustvarja neko herarhijo ali mrežo, kar pa je spet nekako naravno.

Če pa to preslikamo v spiritulni svet znotraj ene same osebe, potem imamo višji nivo, ki spodnjemu nivoju posodi znanje. To znanje, posojilo, mora biti v vsakem primeru vrnjeno, saj mora biti vse zasluženo. Spodnji nivo, ki se hoče dvigniti, ima lahko dva namena: altruistični ali egoistični. Kadar je namen egoistični, zaračunamo obresti, drugače pa samo glavnico.

Kljub temu, da se to dogaja v nas samih, pa bomo na najrazličnejše načine na okolico zunaj nas projicirali ta proces, tako da bomo ljudi obravnavali po drugačnih merilih.

To je en lep primer, ko v odnosih ugotovimo diskriminatornost. Prepoznati moramo vzroke, jih odpraviti z novimi vzorci obnašanja in z vizualizacijo novega stanja.