NA KONCU

MIKETZ 41:1 - 44:17 מקץ

Jožefov čas v zaporu se končno neha, ko faraon sanja o sedmih debelih in suhih kravah. Jožef napove obilje in lakoto, faraon ga določi za upravnika Egipta. Poroči se s Potifarjevo hčero, imata dva sinova: Manašeja in Efraima.

Hrano je možno dobiti le v Egiptu, zato se deset Jakobovih sinov odpravi tja. Najmlajši Benjamin ostane doma, ker se Jakob boji za njegovo varnost. Jožef prepozna svoje brate, oni pa njega ne. Obtoži jih, da so vohuni in jim reče, naj v dokaz nasprotnega pripeljejo Benjamina – dokler pa se to ne zgodi, naj Simon ostane v Egiptu kot ujetnik. Kasneje ugotovijo, da jim je bil denar, ki so ga plačali za hrano, čudežno vrnjen.

Jakob se strinja poslati Benjamina, če Juda osebno jamči za njegovo varnost. Tokrat Jožef sprejme brate prijazno, spusti Simona in jih povabi v svojo hišo na večerjo. Ko se bratje odpravljajo iz Egipta, Jožef podtakne srebrnino v Benjaminovo vrečo. Bratje so zasledovani, aretirani. Nato Jožef ukaže, naj jih spustijo, razen Benjamina, ki postane njegov suženj.

ZAPOR

V tem tednu želim izpostaviti idejo zapora, ki se drži Jožefa, in o njej še nismo povedali veliko. Že ko so bratje Jožefa vrgli v vodnjak, govorimo o neke vrste kaznovanju. Ko pa so ga zaprli v Egiptu, pa se zdi, da se mu je zgodila krivica, saj je končal za zapahi, ker iz spoštovanja do svojega gospodarja ni hotel spati z gospodarjevo ženo, ta pa se je užalila in se mu maščevala s spletko, ki ga je spravila v zapor.

Prav nič ni narobe, če rečemo, da je Jože v zaporu, ker je zaradi nekih moralnih interesov zavrnil užitek, ki se mu je ponujal. Ko obravnavamo Jožefa, je to jesod, ki ima nalogo v malkut prinesti lastnosti dajanja in jih pomešati s sprejemanjem. To je ta zahteven proces, ko človek ne ve, kako naj slabo preobrazi v dobro. Zato je Jožef v zaporu; saj so zunaj zapora vsi njegovi užitki, a on še ni našel poti, kako bi jih združil s svojimi pozitivnimi lastnostmi in jih preobrazil.

Ta teden gre Jožef končno iz zapora – to se zgodi, ko se nauči “sprejemanja zaradi dajanja”. Seveda se vse to dogaja v enem samem človeku – tako faraon kot Jožef sta sili v vsakem od nas, ki se spiritualno preobraža. Bodite pozorni na besedilo: Jožef se očedi, obrije in zamenja oblačila, preden zapusti ječo in stopi pred faraona. To nakazuje na spremembo, ki jo mora realizirati vsakdo od nas, če hoče iz zapora, čez ograjo, ki ga loči do poplnega užitka.

V tem tednu se lahko naučimo, kako na mikronivoju poteka končna faza konkretnega nivoja – tako izkušnjo potem lahko primerjamo z makronivojem, ki traje seveda več kot en teden, včasih lahko tudi nekaj let – ko iščemo pot do zadnje stopnje v preobrazbi, ko lahko dobimo vse izobilje, ki je za nas na razpolago.

EKSTREM



ויהי מקץ שנתים ימים ופרעה חלם והנה עמד על־היאר

Gn 41:1 In bilo je ob koncu dni dveh let in faraon je sanjal. In glej, stoji ob reki! 

Zopet se srečamo z eno nenavadno jezikovno strukturo: מקץ. Miketz pomeni od-konca, od-roba, od-ekstrema. Običajno bi v časovnih definicijah brali: po dveh letih ipd. Zakaj je avtor uporabil to besedo, se nam pojasni v nadaljevanju, ko srečamo glagol: וייקץ in zbudil se je. V sefirotskem jeziku je inštrukcija v tej paraša, kako povezati malkut z jesodom oz. kako v malkut pripeljati svetlobo.

Malkut je seveda Egipt oz. naša želja po sprejemanju, ki je sprva egoistična. Egoizem moramo izkusiti do ekstrema in ugotoviti, kako ga lahko preobrazimo v dajanje. Gre za ekstremno temo, ki jo moramo doseči in v njej najti tisto malo svetlobe, ki nikoli ne izgine. To je tista čista svetloba, ki nam vedno pomaga do čudežev, do kvantnega preskoka v svetlobo. V tem smislu je paraša Miketz po vsebini vzporedna s praznikom hanuka, kjer tudi govorimo o maksimalni temi, ki jo moramo izkusti, če se hočemo prepričati o tistem malem košču svetlobe, ki jo lahko najdemo v vsaki temi, v vsakem ekstremu in postopoma preobrazimo celoten malkut v posodico za sprejemanje z namenom dajanja.

Zapor je ta naš omejeni malkut, ki je zaprt pred svetlobo jesoda. To so naše življenske situacije, ki se nam nizajo v času spiritualne preobrazbe, ko čutimo in verjamemo, da je na drugi strani še veliko več, a do te svetlobe še ne moremo. Živeti moramo kot Jožef: vsako materialno situacijo (zapor) polno doživeti in v njej najti svetlobo.

Ko govorim o ekstremih, mislim o estremih našega egoizma oz. sprejemanja samo zase. Včasih se šele na ekstremu pokaže, kako globoko in kako zahrbtno je sprejemanje, ki ga moramo preobraziti v dajanje. Ekstremi so lahko pogubni, zato se ne smejo odvijati na vseh ravneh našega življenja hkrati. Zato se preobrazba odvija po nivojih. Vsakič, ko smo pripravljeni za nov nivo, gremo v malkut (v negativnosti sprejemanja) po en kos želje po sprejemanju, ki nas potem dvigne, ko jo uspemo preobraziti.

Posameznik bo to stanje materialnega zapora velikokrat doživljal kot kaos. Svet, kot ga bo doživljal s petimi čuti, bo zanj prava zmeda. Ko bo v taki situaciji prišel do svojega ekstrema (na parcialnem nivoju ega), bo v kaosu videl red, saj se bo povezal s jesodom. 

Praktično navodilo za doseganje ekstremov je: "iti še ekstra kilometer". Resnično popolno je potrebno doživeti naš ego, prepoznati ga je potrebno do te mere, da se v njem pokaže svetloba! To nas potem prebudi, tako kot je prebudilo faraona. Od številnih idej in konceptov realnosti, ki so se nam nizali, s pomočjo jesoda (Jožefa) izberemo tisto, ki je najbolj po volji svetlobi in pustimo, da nam vlada svetloba (jesod, Jožef) in ne omejeni svet petih čutov.

SANJE

Jožef je bil sanjač. Ko je sanjal le o sebi, je bilo to zanj pogubno. Ko pa je razumel sanje drugih, je žel uspeh.

Gre seveda za stanja spremenjnega zavedanja oz. za zavedanje duhovne dimezije. Dokler tega ne zmoremo uporabiti v korist drugega, ni prišlo do kopulacije med malkutom in zeir anpinom.

SUVERENOST

Jesod, Jožef, je bil v zaporu, ki je omejenost, če se ne poveže z malkutom - v resnici je omejen malkut, če se ne poveže z jesodom. Bistvo je, da sedaj na koncu procesa duša dobi priložnost, da se na polno izrazi in tako dobi vsakršno izobilje. Pomemben je tudi element suverenosti malkuta. Če smo v jesodu vse opravičevali in dopuščali, se to sedaj konča. Tu je paradoks svobodne volje - čeprav vidimo, da gre vse po popolnem kreatorjevem načrtu, s "sabotažami" posežemo vmes in tako pripomoremo k zaključku nivoja.

Ko smo v omejenosti jesoda, je naše življenje tako polno, da se ločenosti od vseh svojih potencialov niti ne zavedamo. Potem pa naenkrat nastopi malkut, ki se najprej kaže kot pomanjkanje, žrtev in hoče sprejemati. Potem pa se združi z jesodom in sprejema z namenom dajanja. En primer: v jesodu, kjer si popoln vzrok in opravičuješ vse, nekomu odpustiš dolg, potem pa prideš v malkut in se ti ne zdi prav, da si mu dolg odpisal. Suvereno se odločiš, da ti ta oseba sicer ne dolguje ničeas, a jo prosiš, da ti prostovoljno pomaga pri zbiranju sredstev, ki so nastala ob finančnem primanjkljaju. Lahko celo rečeš, da si namesto dolgo zaslužiš nagrado ... Zgodi se to, da malkutovo pomanjkanje in vlogo žrtve spreobrneš v nekaj suvereno kreativnega.

Malkut (faraon) se znajde v boleči, nerazumni situaciji in na pomoč pokliče jesod (Jožef). Seveda mora biti pred tem proces razvoja jesoda ustrezno in do popolnosti izpeljan. Moramo doseči ekstrem!

Jožef mora čez vse izkušnje, če naj potem zasede mesto ob faraonu.