izhod


Preskok ob odpovedi pričakovanjem.

Jakob zapusti svoje domače mesto Beršebo in potuje proti Haranu. Na poti najde kraj in tam prenoči. Sanja o lestvi, vpeti med zemljo in nebom, po kateri se spuščajo in vzpenjajo angeli. Prikaže se mu kreator in mu obljubi, da bo dal zemljo, na kateri leži, njegovim potomcem. Zjutraj Jakob postavi spomenik kreatorju iz kamna, katerega si je ponoči dal kot vzglavnik. Obljubi, da bo to »kreatorjeva hiša«.

 

V Haranu se Jakob nastani pri svojemu stricu Labanu in čuva njegove ovce. Laban mu obljubi svojo hčer Rahelo, ki jo Jakob ljubi, v zakon – če le mu bo Jakob služil sedem let zanjo. Vendar, na poročno noč ga Laban prevara in mu da svojo starejšo hčer Leo, kar Jakob odkrije šel zjutraj. Jakob se strinja, da bo za Jakoba delal še nadaljnih sedem let in obdržel obe ženi.

 

Lea rodi Jakobu sinove, Rahela pa je neplodna, zato da Jakobu svojo služkinjo, ki jima rodi dva sinova, tudi Lea mu da svojo služkinjo in tudi po njej dobi Jakob dva sinova. Končno Rahela rodi Jožefa.

 

Po štirinajstih letih bivanja v Haranu se Jakob želi vrniti domov. Vendar ga Laban prepriča, naj ostane; za delo mu sedaj obljubi ovce. Jakobu uspeva kljub Labanovim stalnim prevaram. Po šestih letih Jakob pobegne iz Harana. Laban mu sledi, a se mu v sanjah pokaže kreator, ki ga svari, naj ne stori zla Jakobu.

 

Jakob in Laban skleneta premirje. Jakob nadaljuje v Sveto deželo, kjer se sreča z angeli.  

Jakob tiferet

Kabala se vrti okoli korekcije. Kaj korigiramo? Našo željo po sprejemanju. Iz sprejemanja samo zase v sprejemanje z namenom dajanja. Jakob je osrednja figura, ki najbolje prikaže ta proces. Gradimo srednji steber, kar pomeni, da se naše dobre lastnosti soočajo s slabimi.


Za razumevanje srednjega stebra je potrebna tudi zgodba Jožeta.


Abraham dosega spoznanje z ekspanzivnostjo, Izak je prvotno želja po spoznanju, a tega ne dosega z ekspanzivnostjo, temveč z restrikcijo, prestrukturiranjem. Esav želi nadaljevati z Izakovo željo, a je omejen, saj je Izakova restriktivnost dosegla svojo lasno omejitev, zato namesto spoznanja svojo željo zapolnjuje z domišljijo. Jakob pa Esava prevara, tako da uporabi domišljijo kot orodje za nadaljnjo ekspanzivnost.


Esav, kot novi nivo nima potrpežljivosti, Jakob pa jo prejme tako od Rebeke kot od Izava, ko ga prevara. Potrpežljivost je temeljna lastnost pri dajanju - saj čakamo, da je drugi pripravljen sprejeti. Potrpežljivost je torej glavni atribut sočutja.


Vsakdo je svet zase, ne moremo prodreti vanj, lahko le ustvarimo skupni svet, da njegovo resnico, ki se nam zdi kot popolna domišljija, razumemo kot vpogled v svojo lastno resnico.


Domišljija se potem pri Jožefu razvije še naprej.


Eisnstein je je imel zelo prav, ko je rekel, da je domišljija pomembnejša od znanja.

Izhod

Paraša Vajetze dobi ime iz njene prve besede /vajetze/ ויצא – kar pomeni “in izšel je”. Prevod v slovenščino je mogoče malo neroden, saj mi rečemo “in šel je ven”, vendar se tako izgubi pravi pomen besede. Iziti ni le iti ven, ampak dokončati proces “iti ven”. Iziti nakazuje na nekakšen kvantni preskok in ne toliko na razumljivo postopno premikanje iz enega kraja v drugi kraj. Kraji so metafore za različne spiritualne stopnje.

Spiritualno napredovanje je seveda postopen proces. To najprej pomeni, da imamo stopnje in pa tudi, da dosežemo te stopnje postopoma skozi čas. Postopnost pa nikakor ne predstavlja neke umirjene linearnosti, ravno obratno. Ker je vsaka stopnja popolnoma nasprotna prejšnji, je spiritualno napredovanje, dokler se na proces ne navadimo, precej turbulentno.


V tej pašara imamo opravka z Jakobom, v resnici je kar naravno nadaljevanje prejšnje Toledot. Gre za konflikt med željami telesa (Esav) in željami duše (Jakob). Želje telesa se stopnjujejo od naših osnovnih potreb pa vse do znanja oz. vedenja, s katerim si zagotovimo moč, z močjo pa posest in s posestjo zadovoljevanje naših potreb. Zato pravimo, da je znanje vrhunec egoizma, saj izvira iz človekove lažne samopredstave, ki je omejena le na telo in kar nujno sodi zdraven. Zanemarja pa dimenzijo, kjer smo vsi tesno in neločljivo povezani v enotno bitje – kolektivno dušo.

 

Če hočemo, da se nam zgodi stanje “vajetze”, če hočemo “iziti” iz trenutnega stanja, če hočemo da se nam zgodi čudež, kar je lahko sinonim za “iziti”, potem moramo razumeti, da je potrebno postaviti “zaupaje pred vedenje”, kar je osnovno pravilo za spiritualno napredovanje, ki ga pooseblja ravno Jakob, ki na svoji poti združuje levi in desni steber drevesa življenja.

 

Parašot o Jakobu se berejo v temačnem mesecu kislev, ki ima že sam po sebi bolj malo dnevne svetlobe in to je lepa priložnost, da se prepustimo, da delamo, četudi ne vidimo takojšnjega rezultata, kot bi ga sicer pričakoval naš ego, ki nas stalno prepričuje, da ve, kako je prav in kako morajo biti stvari urejene.

 

“Zaupanje pred vedenjem” je učinkovit pristop, saj pomeni, da začnemo dajati. Vedenje je vedno rezultat sprejemanja, zaupanje pa dajanje. Kako to naredimo v praksi? Tega ne naredimo mi, tega ne naredi naš ego, ampak svetloba, ki v nas prebudi “dajanje”. Pa vendar lahko s svetlobo aktivno sodelujemo in pospešimo proces. Kako? Če hočemo postaviti zaupanje pred vedenje, moramo najprej to vedenje imeti. Vsakdo od nas ima cel kup vedenj, takšnih ali drugačnih, s katerimi se opredeljuje do situacij, v katerih se nahaja. Najti moramo v sebi svoja vedenja, prepričanja oz. resnice, ki jih zagovarjamo, in nanje postaviti dvom ali bolje rečeno omejitev. To seveda neizogibno vodi v notranji konflikt, tako kot se je to dogajalo Jakobu, ki si je dovolil soočenja z vsemi silami, dobrimi in slabimi, in jih uporabil na poti spiritualne preobrazbe.

 

Kako stopimo v spiritualnost? Z nesebičnim dajanjem! Zaupanje pred vedenjem je najpotentnejše dajanje, a ga ne smemo enačiti z zaupanjem pod vedenjem, niti ne z zaupanjem v okviru vedenja. Vstop v spiritualnost in napredovanje iz nivoja na naslednji nivo je možno le z uporom na razumevanje materialnega sveta oz. z uporom na razumevanje trenutnega spiritualnega nivoja.

 

Eno izmed najmočnejših orodji ega, ki nam preprečuje stik z dušo, s svetlobo – so naši koncepti upravičenosti. “Kaj mi pripada?” – se ego sprašuje znova in znova. Odgovrite na to vprašanje, potem pa se vprašajte: “Ali je res tako samoumevno, da mi to pripada?”

 

Ko se učenec kabale korigira v svojem odnosu do upravičenosti ali do pričakovanj, če hočete, bo ne samo znal uživati v tistem, kar ima, ampak bo lahko dobil nekaj veliko boljšega, za kar meni, da mu nepripada upravičeno. To bo kot nekakšno bančno posojilo ali predujem, za katerega bo moral opraviti delo v prihodnosti.

 

Ko si postavljate vprašanje o upravičenosti, nikakor ne smete ostati le pri skromnosti! Enako pomembno je, da si dovolite sprejeti nekaj sedaj in verjeti, da boste zmogli svoje obveznosti poravnati ob pravem času.

Sanje

Sanje predstavljajo stanje, ki je drugačno od našega budnega stanja. V kabali to pomeni, da v takem stanju lahko prepoznamo želje, ki se jih še ne zavedamo, a bomo morali delati na njih, saj je to naše spiritualno poslanstvo. V Tori so vedno metafore, ki jih je potrebno pravilno razumeti, če hočemo črpati svetlobo iz njih. V primeru sanj nikakor ne gre za analizo naših sanj, ampak za doseganje stanja, ki mu z metaforo rečemo sanje. Gre za pogled v prihodnost ali bolje rečeno v našo spiritualno realnost, katera presega trenutno časovno-materialno realnost.

Želje so »zemlja«, ki jo dobi Jakob oz. njegovo potomstvo. Lestev, angeli in kreator, so razodetja, ki se nam pokažejo, ko hočemo pogledati prihodnjim željam v obraz – ko se hočemo soočiti z nalogami, ki nas čakajo na naslednjem spiritualnem nivoju. Na nek način so spanje in sanje povezani z našim izhodom iz območja udobja. Tako kot je Abraham odšel iz svojega kraja, iz udobja, tako stori tudi Jakob, le da se v tem primeru zdi, da gre za bolj pasivno zaupanje v kreatorja. Pa vendar ni povsem tako! Velikokrat je veliko teže zdržati pritisk in ne narediti ničesar, navzven prepoznavnega ničesar. Pa vendar imamo možnost narediti nekaj zelo pomembnega – sprejeti odločitev. Ta je seveda vedno rezultat želje, ki smo jo pred tem prepoznali. Kaj hočem pravzaprav povedati? Z uporom, ki ga postavimo nad naše trenutno stanje, nad naše trenutne želje, se nam pokažejo naše resnične, dolgoročne spiritualne naloge. V povezavi s temi nalogami moramo sprejeti odločitev. Ko dosežemo stanje spanja in sanj, ko se nam pokaže spiritualna struktura realnosti, lahko sprejmemo odločitve, ki se bodo zagotovo uresničile – le odslužiti moramo, kar je potrebno, da pridemo do rezultata upravičeno.

 

Doseganje stanja, kjer lahko sprejmemo odločitev, ki se bo zagotovo uresničila, se včasih zgodi popolnoma mimo našega zavedanja. Šele naknadno ugotovimo, kako smo tako stanje lahko dosegli. V tem je v resnici bistvo kabale - privilegij kabalista je doseganje stanja, kjer je vse mogoče. Postopek temelji na zapuščanju cone udobja - in ni ga bolj neudobnega, če delamo tako, da zaupanje postavimo nad vedenje.

 

Laban, ki ima na pripovedni ravni negativno vlogo, je v resnici zunanja svetloba, ki nas vodi v korekcijo. Rahela predstavlja naše želje, ki jih želimo korigirati, Lea pa tiste želje, ki se jih branimo – a so v bistvu za popolno korekcijo pomembnejše. Sinovi, ki jih Jakobu rodita Lea in Rahela, so nove želje, nove priložnosti za spiritualno napredovanje v prihodnosti, ko bomo na teh željah opravljali korekcijo in se vzpenjali po lestvi.

 

Laban, Jakobov stric, predstavlja svetlobo, ki se z nami poigrava in nas postavlja v situacije, v katerih mislimo, da smo prevarani. Laban izvira iz besede belo in je torej čista, dobronamerna svetloba.

 

Podobice, ki jih Labanu ukrade Rahela, predstavljajo še »nezasluženo« svetlobo, ki jo dobi človek vnaprej, vedoč, da bo zanjo moral in zmogel odslužiti kasneje, saj v spiritualnosti nič ne more biti podarjeno ali kako drugače pridobljeno, ni bližnjic in vse mora biti »zasluženo«, če hočemo doseči popolni užitek.

 

Če se poglabljamo v Toro, bomo v tem tednu zmogli prepoznati proces. Vendar moramo vedeti, da se ta proces na velikih, srednjih in malih nivojih naših spiritualnih lestev odvija neprestano.

 

Kamen, ki si ga je dal kot vzglavnik pod glavo Jakob, predstavlja našo trdosrčnost, nad katero se moramo postaviti, če hočemo, da se nam pokaže spiritualni svet, v katerem imamo možnost sprejeti za kreatorja obvezujoče odločitve.

Dosegel je ta kraj

Kvantni preskok, o katerem smo govorili prej, je bil mišljen metaforično; gre za prehod iz enega nivoja na drugega. Nivoji pa so si med seboj povsem različni, zato prehode doživljamo kot kvantni preskok ali kot čudež, če naj uporabim bolj popularen izraz. Med nivojema je lestev, ki združuje ti dve nasprotji.

 

Jakob, kakor tudi vsakdo, ki napreduje po lestvi spiritualne preobrazbe, pa se začne zavedati procesa in izzivov, začne v njih uživati in tako doseže kvantni preskok. Dokler se bojuješ, zmaguješ - to je osnovno vodilo v kabali!

 

Po drugi strani pa je kvantni preskok tudi neposredno povezan z našim dojemanjem makroprostora. Beseda prostor, kraj /makom/ מקום je v tej paraša omenjena šestkrat. To nas vodi k razmišljanju o kocki, šestdimenzionalnem prostoru, kot modelu fizične dimenzionalnosti.

 

וַיִּפְגַּ֨ע בַּמָּקֹ֜ום וַיָּ֤לֶן שָׁם֙ כִּי־בָ֣א הַשֶּׁ֔מֶשׁ וַיִּקַּח֙ מֵאַבְנֵ֣י הַמָּקֹ֔ום וַיָּ֖שֶׂם מְרַֽאֲשֹׁתָ֑יו וַיִּשְׁכַּ֖ב בַּמָּקֹ֥ום הַהֽוּא׃

 

Gn 28:11 In dosegel je v ta kraj in prenočil je tam, saj je zažlo sonce. In vzel je od kamnov tega kraja in postavil je za svoj vzglavnik in legel je prav v tem kraju.

 

V tem verzu imamo upogibanje časa in prostora, kar opisuje sodobna fizika, kabalisti pa to doživljamo že več tisoč let. Da je zašlo sonce, govori o nenavadnih časovnih dogodkih. Pripoved tudi nima logičnega zaporedja. Najprej bi bilo smiselno, da bi si postavil vzglavnik, potem pa prenočil.

 

Jakob je človek sinteze, ki zmore združevati prostorsko in časovno oddaljene dogodke. Združuje pa tudi subjektivnost in objektivnost - to pa ga postavlja v tiferet, središče drevesa življenja.


Delati za Rahelo je razvoj želje, kopulacija z Leo pa je preobrazba te želje za neskončno produktivno kopuliranje.

Jezik

Nikoli ne smemo zanemariti pomena jezika. Vsak kabalistični proces je potrebno videti kot ustvarjanje, jezik pa glavno kreativno orodje. Kabalist mora razviti svoj unikaten "meta jezik", s katerim bo lahko drugega prevaral, a bo potem s tem istim jezikom pokazal, da je bila prevara le navidezna in da je bila za drugega koristna.


Konkretno je v tej paraša zelo veliko jasnih in manj jasnih jezikovnih izzivov. Najbolj očitna so poimenovanja Jakobovih sinov, ki razkrivajo, kako človek čuti ustvarjalni proces.


Rahela je naše pisanje v materialnem svetu, ki odseva našo spremembo, naše delo na željah. Lea pa je še dodatni popravek besedila, da vse skupaj postavimo v širši kontekst.


Jezik je oblačilo naše duše. Sprememba v duši zahteva spremembo v jeziku in sprememba v jeziku narekuje spremembo v duši. Od zgoraj navzdol in od spodaj navzgor.