KORAH

Diskriminacija, ki se manifestira kot aroganca. V globljem smislu pa gre za konflikt med bino in hokmo, med konkretnim in abstraktnim intelektom.

Tokratna paraša nosi ime po Korahu, ki je začel upor proti Mojzesu. Izzval je Mojezovo vodstveno vlogo in duhovniško vlogo Mojzesovega brata Arona. Korah in njegovih 250 privržencev so prinesli daritvene dišave, s katerimi so hoteli pokazati, da so tudi oni vredni duhovniške službe. Odprla se je zemlja in pogoltnila vseh 250 ljudi, ogenj pa je požrl dišave.

 

Sledila je kuga, ki pa jo je zaustavil Aron, ko je daroval svoje dišave. Potem je njegova palica čudežno zacvetela in obrodila mandeljne. To je bil dokaz, da je Aronovo duhovniško vlogo v družbi določil kreator.

 

Kreator je določil, da se daritve od žita, vina in olja, kakor tudi prvorojena živina da duhovnikom.

VZEL JE


וַיִּקַּ֣ח קֹ֔רַח בֶּן־יִצְהָ֥ר בֶּן־קְהָ֖ת בֶּן־לֵוִ֑י וְדָתָ֨ן וַאֲבִירָ֜ם בְּנֵ֧י אֱלִיאָ֛ב וְאֹ֥ון בֶּן־פֶּ֖לֶת בְּנֵ֥י רְאוּבֵֽן׃


 Nu 16:1 In vzel je Korah, sin Jicharjev, ta sin Kehatov, ta sin Levijev, in Datan in Aviram, sinova Eliava, in On, sin Peleta, sinov Rubena.

 

V besedilu ni jasno, kaj je Korah vzel oz. kaj so vzeli možje, ki so našteti v osebku tega stavka. Nenavadno je tudi, da se paraša poimenuje po očitno negativnem liku Korahu. Poudarek je seveda na teži, ki jo predstavlja sporočilo te zgodbe. Vzel je se navezuje na Korahovo primarno lastnost jemanja, sprejemanja, saj je Korah iz Levijevega rodu, ti pa predstavljajo levi steber, desnega predstavljajo duhovniki - kohanim, srednjega pa ostali Izraelci. Ko je Korah vzel, je porušil ravnovesje med sprejemanjem in dajanjem, razmerje med levim in desnim stebrom, kar se je kazalo tudi med ostalimi Izraelci (srednji steber).

 

Kaj je v resnici vzel? Vzel si je pravico poseči v razmerja, ki jih je postavil kreator.



AROGANCA IN DISKRIMINACIJA


Očitno je prišlo do konflikta med Korahom in Mojzesom. Seveda ni nič narobe, kadar je konflikt "zavoljo nebes"; torej za skupno dobro. Ni pa dobro, kadar je konflikt zavoljo naših osebnih interesov.

 

Mojzes, pravičnež, se je zavedal, da je Korahova aroganca lahko odsev njegove lastne arogance. O zrcaljenju smo brali v prejšnji paraša. Korah ga je obtožil, da so šli on, Aron in njuni predaleč. Mojzes pade z obrazom na tla, kar pomeni, da meditira. Razmisliti hoče, če morda sam ni aroganten. Namreč; kabalistova vseživljenska naloga je preverjati, če se je osvobodil vse arogance.

 

Na dobesedni interpretativni ravni imamo v tej zgodbi mogočnega princa Koraha, ki se zoperstavi voditelju Mojzesu in duhovniku Aronu. To je seveda aroganca. Korah ne dopušča Mojzesovega vodenja v obljubljeno deželo, saj ga ne razume. Naša naloga danes, ko se odpravljamo iz Egipta, je najti Mojzesa med nami. Pa to nikakor ne pomeni enega voditelja, v katerem naj bi bila utelešena lastnost Mojzesa. To vodilno silo bomo lahko našli razpršeno povprek po stvarstvu. Če nek posameznik, neka skupina ali neka ideja ni po naši meri in se do njih obnašamo arogantno, se v bistvu obnašamo diskriminatorno.

 

Kabalist mora dobro razumeti problem diskriminacije. V prvi vrsti diskriminacija pomeni razlikovanje, kar je nujna lastnost malkuta, nato pa ima beseda negativen pomen, saj zaradi različnosti, zaradi nepoznavanja specifik drugega, zatremo njegov potencial.



KJE JE MOJE MESTO

 

Eno od vprašanj, ki si si jih zastavlja naš neuničljivi ego, je vprašanje družbene vloge ali nasploh vprašanje, zakaj nekateri od kreatorja dobimo 'več' kot drugi, čeprav smo navzven vsi skoraj enaki. Ko interpretiramo to paraša, moramo vedeti, da Korah ni bil kdorkoli, ni bil nek upornik, ki bi ga lahko že v samem začetku označili za negativca, na njegovo stran je stopilo 250 uglednih princev. Če pozorno beremo besedilo, ne gre toliko za željo po prevzemu Mojzesove vodstvene vloge, ampak za željo po duhovništvu, po Aronovi vlogi. Kot rečeno; navzven smo si vsi zelo podobni, zelo podobne usode nas čakajo - to so Izraelci, ki so potovali skozi puščavo, dobro vedeli. Poleg tega pa je potrebno vedeti, da je Korahova generacija živela v času, ko so Izraelci stalno in intenzivno doživljali kreatorjeve čudeže. Tu pa so seveda že prave razlike med posamezniki, to je vedel tudi Korah.

 

Kako lahko razumemo to zgodbo na osebnem nivoju, če naj se omejimo le na spiritualno preobrazbo? Korah predstavlja levi steber, željo po sprejemanju, konkretno gevuro. Mojzes in Aron pa desnega, hesed v tem primeru. Spiritualno napredovanje je posameznikov boj med sprejemanjem in med dajanjem. Korah in njegovi pristaši so hoteli sprejemati le zase. Aron, ki tudi sprejema, pa sprejema, ker kreator tako hoče. Korah, če bi hotel ostati pri življenju, bi moral vedeti, da je njegova vloga v spiritualnosti ravno tako pomembna kot Aronova, le drugačna je. Korah in njegovi niso umrli, ker so hoteli prevzeti nalogo nekoga drugega, ampak ker niso znali prepoznati svoje vloge v življenju.

 

Ta zgodba je lahko tudi lep poduk za potrpežljivost, ki je potrebna pri spiritualni preobrazbi. Vsak spiritualni nivo moramo doživeti in ga živeti zase in za druge, šele nato lahko napredujemo.

 

Poleg omenjenega paraša govori tudi o darovih, ki jih je potrebno dajati duhovnikom. V kabali to pomeni, da vsakdo z opravljanjem svoje naloge na določenem spiritualnem nivoju, daje potrebno svetlobo tudi tistim, ki so nivo nad njim. Vprašanje vzajemne družbene odgovornosti je v kabali zelo pomembno!

 

ODVZEM AVTORITETE

 

Koraha, ki je na levem stebru, lahko vidimo tudi kot bino - razumevanje, Mojzesa, ki je na desnem, pa kot hokmo - modrost. V intelektualnem smislu je hokma abstraktna, bina pa je že sistematizirano, konkretizirano znanje. Ravno zaradi svoje abstraktnosti Mojzes ne bo prišel v obljubljeno deželo. Vendar v času preobrazbe, ko smo v puščavi, je abstraktno bolj pomembno kot konkretno. Tudi zaradi tega se preobrazba odvija v puščavi, kjer imamo opravka z odsotnostjo konkretnih svtari. Kadar zmoremo iz materialno konkretnih situacij abstrahirati spiritualne ideje, se bomo lahko preobražali bistveno hitreje, kot pa če bi čakali na konkretno razumljive situacije.

 

Korah je Mojzesu vzel avtoriteto. Škodo pa je naredil še tisočim drugim v skupini. Spet se lahko navežemo na aroganco in diskriminacijo. V življenju se srečamo s skupinami, ki imajo prepričanja, katera so v nasprotju z našim razumevanjem sveta (bina), celo v nasprotju s kolektivno resnico. Namesto da bi v takem okolju prepoznali abstraktno modrost (hokma), jih izzovemo z našo konkretizacijo, z našo potrebo po obvladljivi resnici. Vodja take skupine, v kateri se znajdemo, uživa ugled skupine, saj imajo ti ljudje neko potrebo, ki jo je mogoče razumeti le na abstraktnem nivoju (hokma). Ko mi z logičnimi in konkretnimi argumenti izzovemo takega vodjo, izzovemo tudi njegove sledilce. Če se bo ta vodja do nas odzval arogantno, bo tudi sam pogorel. Če pa se bo odzval tako, kot se je Mojzes odzval do Koraha, bo kreator poskrbel, da bodo uporniki odstranjeni.


UŽITEK IN INTEGRACIJA

 

Bistvo stvarstva je, da kreatura prejema užitek. Kabalist mora biti ambiciozen, želeti si mora veliko. Želeti si mora vse - kar pa lahko dosež, kadar to vse deli z vsemi. Več ko bo teh "vseh", večji je lahko užitek. Seveda morajo biti ti "vsi" zelo diferencirani in hkrati integrirani v celoto.

 

Korah predstavlja levi steber - sprejemanje. Hotel je prevzeti Aronovo vlogo, desni stebr. Želja po duhovništvu je plemenita želja, problem je, ker je Korah zapoustil levi steber, ni imel želje po sprejemanju. Zato je bil posrkan v zemljo (želja).

 

Moramo vztrajati pri sprejemanju. Na tistem delu stvarstva, kjer smo lahko integrirani.