PINHAS

25:10 - 30:1 פינחס

Doseganje kreatorja "od spodaj navzgor" z akcijo in gorečnostjo - strastjo, ki mora prerasti v konstantnost, če naj žanjemo uspeh.

ZIMRI IN KOZBI

Postavi se vprašanje, zakaj šele v tej paraša izvemo, koga je ubil Pinhas, čeprav smo le pred neklaj verzi na koncu Balaka brali o tem umoru!

Pinhas je goreče branil kreatorjeve zakone. Metafora o seksualni promiskuiteti in čaščenje Baal Peorja je lep prikaz za idolatrijo, ki velja za najhujši greh. Pinhas to dobro ve, zato se odzove z gorečnostjo in naredi, kar se mu zdi, da je prav. Čeprav je to v nasprotju s kreatorjevimi zakoni, ki pri prekrških in kriminalu vedno zahtevajo formalno sojenje. Pinhasovo dejanje, ki ostane nekaznovano in celo nagrajeno, lahko razumemo in upravičimo, kadar vemo, da je Pinhas le nadaljevanje Mojzesove spiritualne stopnje. Navzven se zdi, da gre za egoistično dejanje, a je namen altruističen. Mojzes predstavlja prvo, osnovno stopnjo altruizma, ki je dajanje zaradi dajanja. Ta stopnja mora biti jasno formirana in v celoti ločena od egoizma, ki so ga Izraelci živeli v Egiptu in deloma ponesli tudi s seboj v puščavo. Mojzes pa ne zna sprejemati, ne zna biti egoist oz. ne zna sprejemanje uporabiti v altruističen namen. Povedati hočem, kako zahtevno je napredovanje iz dajanja z namenom dajanja v sprejemanje z namenom dajanja, kar je zadnja altruistična stopnja.

Vrnimo se malo na literarno raven besedila! Ko delamo, kar je prav, kar je prav po kreatorjevih merilih, se ne sprašujemo, kdo je povzročitelj greha, hočemo le eliminirati koruptivnost. Zato šele sedaj beremo, da sta bila ubita Zimri in Kozbi. Ne gre za Pinhasovo maščevanje, nič subjektivnega ni tu!

Če je Mojzes predstavljal obdobje puščave, dajanje zaradi dajanja, ki je v glavnem kreatorjeva intervencija "od zgoraj navzdol", pa Pinhas predstavlja našo spiritualno aktivnost v materialnem svetu, kar imenujemo "od spodaj navzgor".

Pinhasa je zajela gorečnost, katera ga je vodila v akcijo. Velikokrat se komentira, da Zimri in Kozbi predstavljata duši Nadava in Avihuja, o katerima smo brali v paraša Šemini. Tam smo brali o pomanjkanju prizemljenosti, zaradi česar sta morala umreti brata Nadav in Avihu, Pinhasova strica. Pinhas pa sedaj rektificira njun prekršek. Brata smo opisali kot eno dušo v dveh telesih, sedaj pa je ta duša v Zimriju, Pinhas pa jo združi s pripadajočim ženskim delom, ki je z Kozbi, zato ju prebode s sulico, tako da ju sulica združi.

Sedaj lahko razumemo "nedovoljen ogenj", zaradi katerega sta umrla Nadav in Avihu. Šlo je za zametek sprejemanja, katero pa se v tistem času še ni smelo razviti, saj je bilo potrebno najprej utrditi dajanje zaradi dajanja. Sedaj, ko pa je dajanje dokončno utrjeno, kar pomeni, da je naš namen vedno dajanje, pa se lahko gorečnost spet aktivira. Mora se aktivirati. V praksi to pomeni, kar je bilo v puščavi (dajanje zaradi dajanja) narobe, sedaj pri osvajanju obljubljene dežele (sprejemanje zaradi dajanja) postane prav.

ZAVEZA MIRU

Pinhas je od kreatorja dobil zavezo miru, kar je največja dekoracija, ki jo lahko dobimo od kreatorja. Gre za zavezo, da bo sedaj dosežen mir. Mir, šalom, שלום v hebrejščini izvira iz iste besede kot popolnost. Na zgornji sliki vidimo, kako je v originalnih Torinih zavitkih zapisana beseda mir v tem verzu; srečamo presekani vav ו. Gre za simbol premora, proaktivnosti namesto reaktivnosti. Tudi zato se Pinhasova zgodba se začne v prejšnji paraša Pinhas.

Sedaj, ko smo utrdili namen - dajanje z namenom dajanja, Mojzes - in začeli sprejemati - Pinhas - bomo lahko dosegli popolnost, ki je sprejemanje z namenom dajanja, kar nam bo prineslo mir.

PLEME DAN

Spet se šteje prebivalstvo po plemenih. Zakaj? Na nek način gre za inventuro, ki jo delamo, ko zapuščamo puščavo in gremo osvajat obljubljeno deželo. V 26:64 beremo, da med preštetimi ni nikogar izmed tistih, ki sta jih preštela Mojzes in Aron , ko sta štela v Sinajski puščavi.

Sedaj je najštevilčnejše pleme Dan, ki izvira le iz enega sina, za razliko od plemena Benjamin, ki izvira iz desetih sinov, a ni najštevilčnejše. Ime Dan izvira iz besede sodba, sodnik - gre seveda za gevuro, moč, ki jo potrebujemo v sklepnem dejanju spiritualne preobrazbe. To je torej leva stran, sprejemanje! Disciplina, struktura, pravičnost!

V ta kontekst sodijo tudi hčere iz Jožefovega plemena, ki ostanejo brez bratov, zato zahtevajo zemljo zase. Poudarjen je pomen sprejemanja pri doseganju zaključne stopnje altruizma; sprejemanje z namenom dajanja.

Pri razdeljevanju zemlje je potrebno upoštevati število pripadnikov posameznega plemena. Hkrati pa je potrebno tudi žrebati, kateri kos zemlje bo dobilo posamezno pleme. Na eni strani imamo racionalnost, logiko (število v plemenu), na drugi strani pa imamo nadracionalnost (kos zemlje). Gre za to, da nas pri osvajanju obljubljene dežele, pri zaključku procesa spiritualne preobrazbe, čakajo posebne naloge, ki si jih ne izberemo sami z logiko, ampak ki nam jih da kreator (žreb).

MOJZES, PINHAS IN JOZUE

Vsaka osebnost, ki jo srečamo v Tori, je ena od stopenj, skozi katere gre človek na poti spiritualne preobrazbe. Tudi kraji, ki jih našteva Tora, so spiritualne stopnje. Puščava je čas preobrazbe in večina dogodkov se zgodi ravno v puščavi, kjer ima Mojzes glavno vlogo. Mojzes je torej eno od stanj, katero doživljamo, ko se preobražamo.

Če beremo Toro literarno, potem izvemo, da Mojzes ne bo vstopil v obljubljeno deželo. Kaj to pomeni v prenesenem, spiritualnem pomenu? Moramo si izgraditi nov spiritualni nivo, nov "keli", če želimo napredovati stopnjo višje. Konkretni cilj je obljubljena dežela, kar pomeni "sprejemanje z namenom dajanja".

Kaj je torej Pinhas v vsakem od nas? Mojzes, skupaj s Hebrejci, ki potujejo skozi puščavo, gre skozi korekcijo in doseže prvo stopnjo altruizma ali "dajanje zaradi dajanja", to temelji predvsem na zaupanju v kreatorja. Pinhas pa je zasnova za "sprejemanje zaradi dajanja", vendar mora skozi vse razvojne stopnje. V praktičnem smislu to pomeni, da bo naš notranji Mojzes vzor za našega Pinhasa, vendar bo potem šel Pinhas še stopnjo dlje.

Pinhas se mora od Mojzesa naučiti dajanja, a ne sme pozabiti, da mora tudi sprejemati. Zato je končni rezultat "sprejemanje z namenom dajanja".

Paraša Pinhas se bere v mesecu tamuzu, ko je kreatorjeva prisotnost precej omejena in je človek prepuščen samemu sebi, zato pravimo, da je tamuz negativni mesec. V bistvu pa naš notranji Mojzes z bogato izkušnjo prevzemne kreatorjevo vlogo. To nam da velik občutek svobodne volje.

V prejšnji paraša smo govorili o notranjem konfliktu, ki ga doživlja oseba, kadar se sreča z egoističnimi in altruističnimi željami v sebi. Tokrat pa ni konflikta, saj človek že ve, da je egoizem potreben za spiritualno napredovanja oz. da je namen tisti, ki določi, ali je neko dejanje egoistično ali altruistično in ne zunanja manifestacija naših dejanj.

Branje paraša Pinhas nam, ko smo dovolj daleč v spiritualnem razvoju, omogoča, da začnemo sprejemati. Zaradi tega velja ta paraša kot zdravilna paraša, saj človek mnogokrat zboli, zato ker ne zmore sprejemati. To se seveda kaže v zmanjšanem apetitu. Hrana je vedno metafora za spiritualno svetlobo.

Človek hitro spozna, da mu egoizem škodi, zato je človeku zelo težko začeti sprejemati, ker kreator tako hoče. Pinhas nam pomaga pri tem delu preobrazbe! Nikakor pa ne moremo preskočiti procesa - najprej moramo v celoti razviti Mojzesa v sebi, ki nas popelje iz Egipta in skozi puščavo, vse do obronkov obljubljene dežele.

יִפְקֹ֣ד יְהוָ֔ה אֱלֹהֵ֥י הָרוּחֹ֖ת לְכָל־בָּשָׂ֑ר אִ֖ישׁ עַל־הָעֵדָֽה׃

אֲשֶׁר־יֵצֵ֣א לִפְנֵיהֶ֗ם וַאֲשֶׁ֤ר יָבֹא֙ לִפְנֵיהֶ֔ם וַאֲשֶׁ֥ר יֹוצִיאֵ֖ם וַאֲשֶׁ֣ר יְבִיאֵ֑ם וְלֹ֤א תִהְיֶה֙ עֲדַ֣ת יְהוָ֔ה כַּצֹּ֕אן אֲשֶׁ֥ר אֵין־לָהֶ֖ם רֹעֶֽה׃

Nu 27:16 Naštel bo יהוה, elohim duhov, za vse meso moža nad skupnostjo, 17 ki bo izhajal pred njimi in ki bo prihajal pred njimi in ki jih bo storil izhajati in ki jih bo storil prihajati. In ne bo skupnost יהוה kakor drobnica, ki nima pastirja!

Pinhas je bil le začetek nivoja, ki ga moramo razviti v nivo Jozue. Jozue ima elohimov duh, zato bo lahko popeljal Izraelce v obljubljeno deželo. Kadar to preslikamo na našo osebno raven, moramo v sebi najti tiste lastnosti, želje (Jozue), ki so prepletene z elohimovim duhom; tako bomo lahko izšli iz puščave in vstopili v obljubljeno deželo in nato bodo temu sledile tudi naše ostale želje. 

Pomembna je akcija, ki jo sprožimo sami, potem pa se nam pridruži še elohimov duh.

V praksi je spiritualna preobrazba vedno vezana na našo vodilno vlogo v skupnosti. Najti moramo tisto nišo, kjer bomo Mojzes, Pinhas in Jozue. Zavedati se moramo, da moramo pri vodenju uprabiti vse lastnosti, ki jih predstavljajo ti trije možje. Moramo imeti altruističen namen (Mojzes), na nek način moramo izzvati skupnost s svojim početjem (Pinhas), potem pa moramo postati vzor, tako da nam bodo lahko sledili (Jozue). Jozue je torej primeren za vodjo pri osvajanju obljubljene dežele!

KORBAN TAMID

Pomembno se je zavedati, kakšna je razlika med puščavo in obljubljeno deželo. V puščavi doživljamo transcendenco časa, v obljubljeni deželi pa stvari spet postanejo normalne in obvladljive, razumne. Zato na zaključku paraša beremo o časovnih strukturah, praznikih.

Po drugi strani pa nam paraša odgovori na vprašanje, kaj je najpomembnejše za osvajanje obljubljene dežele oz. kaj je najpomembnejše za doseganje uspešnosti. Gre za konstantnost, vztrajnost! "Korban tamid" pomeni nesprestano žrtvovanje. To je opisano v naslednjih verzih, ki postanejo verjetno najpomembnejša zapoved v celi Tori:

28:1 GOSPOD je govoril Mojzesu in rekel: 2 »Zapovej Izraelovim sinovom in jim reci: ›Skrbite za to, da mi boste ob določenem času darovali moje darove, mojo jed kot ognjene daritve meni v prijeten vonj!‹ 3 In reci jim: ›To je ognjena daritev, ki jo darujte GOSPODU: vsak dan dve enoletni neoporečni jagnjeti kot redno žgalno daritev. 4 Eno jagnje pripravi zjutraj, drugo pa proti večeru 5 in kot jedilno daritev desetinko škafa bele moke, umešene s četrtinko vrča olja iz stolčenih oliv. 6 To je redna žgalna daritev, kakršne so opravljali na Sinajski gori kot ognjeno daritev v prijeten vonj GOSPODU. 7 Njena pitna daritev naj bo četrtinka vrča za posamezno jagnje. – V svetišču izlij pitno daritev opojne pijače za GOSPODA! 8 Drugo jagnje pripravi proti večeru; daruj ga z njegovo jedilno in pitno daritvijo kakor zjutraj kot ognjeno daritev v prijeten vonj GOSPODU!

Spiritualnost, altruizem, osvojitev obljubljene dežele je stvar postopnega, a neprenehnega žrtvovanja našega egoizma. 

Pravi in trajni uspeh je vedno rezultat konstantnih prizadevanj. Neštetokrat bomo naredili narobe, a vsakič se bomo česa naučili. Ko bomo dovolj dolgo vztrajali in vsakič žrtvovali kos našega ega, bo enkrat že prišel čas, ko bomo vedeli, kako narediti prav.

Tudi v materialnem svetu je naša uspešnost povezana s konstantnim prizadevanjem, čeprav se včasih zdi ali celo dejansko zgodi, da uspeh pride kar na hitro. V spiritualnosti, ko gre za doseganje neskončnega užitka, pa ne gre drugače kot s konstantno požrtvovalnostjo, ki šele čez čas prinese končne rezultate. Včasih je ravno hitrost doseganja uspeha pri posamezniku bistvena razlika med uspešnostjo v materialnem in spiritualnem svetu.



PINHAS - IZAK

Gematrično imata obe imeni enako vrednost, 208. Tudi vsebinsko gre za isto stopnjo. Izak je nadaljevanje Abrahama, tako kot je Pinhas nadaljevanje Mojzesa. Torej hesed dobi gevuro. Oziroma dajanje zaradi dajanja dobi element sprejemanja, ki se potem združi z dajanjem, tako kot je to v primeru Abraham-Izak-Jakob, tako je tudi tu Mojzes-Pinhas-Jozue. Jozue predstavlja sprejemanje z namenom dajanja, zato lahko popelje ljudi v obljubljeno deželo.