EMOR - POVEJ

Emor pomeni povej! Paraša se začenja: ”Povej duhovnikom, sinovom Arona in jim boš povedal....” Ker so duhovniki bližje kreatorju, zanje veljajo strožja pravila. To v kabali pomeni, da bližje ko bomo koncu naše preobrazbe, bolj pomembne bodo male podrobnosti v našem odnosu do so-človeka. 

Paraša se začne z navodilom duhovnikom - kohanim - za katere veljajo posebna, nekoliko strožja pravila kot za ostale Izraelce. Duhovniki ne smejo biti ritualno nečisti, zato ne smejo priti v stik z mrtvim telesom, razen če gre za bližnjega sorodnika. Duhovnik se ne sme poročiti ne z ločenko, ne z vdovo, ne z žensko, ki je bila prostitutka. Poročiti se mora z devico! Morajo biti fizično brezhibni, ravno tako ne smejo žrtvovati deformiranih živali.

 

Skoteni mladič živali mora ostati s svojo mamo najmanj sedem dni, preden se ga sme žrtvovati. Na isti dan se ne sme žrtvovati odrasle živali in njenih mladičev.

 

V nadaljevanju govori paraša o praznikih, ki jih morajo praznovati Izraelci. Tu je tudi zapovedano štetje omerja.

 

Nato beremo o večnem ognju v templju in o polaganju kruhov na obredno mizo.

 

Beremo o resnosti preklinjanja kreatorjevega imena, ki se kaznuje s smrtjo. Sledijo navodila, povezana z retribucijskih zakonom.

Paraša se bere v času omerja in tudi zapoveduje štetje omerja, ko moramo redefinirati samega sebe. Ko bomo omer ”dali skozi" nekajkrat, bo ostalo za korigirati še zadnje malenkosti - tako bomo postali popolnoma brezmadežni, zato bomo lahko služili v templju, kjer bomo v neposrednem stiku s kreatorjem. 


V nadaljevanju paraša beremo: "Reci sinovom Izraela..." Reči דבר je za množice, povedati אמר pa za duhovnike. Konkretno to pomeni, da bomo šele na koncu procesa spiritualne preobrazbe doživeli popolno razodetje in bomo stvari slišali drugače in se temu primerno odzvali na svoje situacije!


SKLIC SVETEGA


דַּבֵּ֞ר אֶל־בְּנֵ֤י יִשְׂרָאֵל֙ וְאָמַרְתָּ֣ אֲלֵהֶ֔ם מֹועֲדֵ֣י יְהוָ֔ה אֲשֶׁר־תִּקְרְא֥וּ

אֹתָ֖ם מִקְרָאֵ֣י קֹ֑דֶשׁ אֵ֥לֶּה הֵ֖ם מֹועֲדָֽי׃

 

Lv 23:2 Reci sinovom Izraela in povedal jim boš: »Prazniki od יהוה, katere jih boste sklicali, so sklici svetega! To so moji prazniki!«

 

Paraša Emor je nadaljevanje prejšnjih parašot: Aharei mot in Kedošim. Podrobneje se seznanjamo, kaj pomeni biti sveti in kako to kreatorjevo lastnost razvije tudi človek, ki hoče postati kot kreator in tako doseči neskončni užitek. Bistveno je razviti zmožnost diferenciacije, ki je hkrati tudi integracija. Lahko tudi rečemo, da biti sveti pomeni zmožnost naše segregacije od profane in minljive materialnosti, kar pomeni vključevanje v neskončno spiritualnost.

 

Prazniki so posebne strukture v času, ob katerih lahko dosežemo prepoznavno napredovanje na naši spiritualni poti. Pri naštevanju najprej srečamo soboto, ki velja za najpomembnejši »sklic svetega«, vsi ostali prazniki pa so po vzoru sobote. Praznik, sklic svetega, je dan počitka, ki sledi delovnim dnem. Praznik tako vedno predstavlja malkut, ki sprejme svetlobo glede na naša predhodna prizadevanja in korekcijo. Malkut pa je naša suverenost, ko smo predhodno že vse opravili, sedaj pa opazujemo kreatorjevo intervencijo – sklic svetega, ki da zadnji pečat.

 

Beseda sklic izvira iz glagola klicati /kara/ קרא - tudi sama knjiga Vajikra pomeni »in poklical je«. Sedaj lahko upravičeno rečemo, da je celotna tretja Mojzesova knjiga namenjena sklicu svetosti v naša življenja. Če to razumemo kot integracijo, ki je mogoča zaradi segregacije, potem ne bomo zašli na pot pseudo-spiritualnosti.

 

Poudarek je tudi na »sklicevanju sklicev«, kar je opisano z besedo za govor. Unikatnost, diferenciacijo oz. posebnost, ločenost od vsakdana, lahko dosežemo skozi naš govor in nasploh ob izbrani komunikaciji! Svetost je torej komuniciranje na način, ki razločuje in hkrati povezuje. V bistvu lahko šele z jezikovno diferenciacijo ugotovimo, kako so stvari povezane med seboj.

 

Da gre v paraša za pomembnost govora, je razvidno že z začetkom, saj Emor pomeni povej. Na koncu paraša pa beremo tudi o preklinjanju (kreatorjevega) imena. 


ŠTIRJE SVETOVI


Skoraj vsaka paraša se začne z “in je povedal“ ali pa je ta glagol kakorkoli vključen v prve verze. Največkrat imamo pripovedni vzorec in je povedal, povedujoč ali pa in je rekel, povedujoč. Kar je nenavadnega v tej paraša je povej jim in jim boš povedal! Če hočemo razumeti, kaj nam sporoča avtor, potem moramo poznati razliko med glagoloma povedati (amar, emor) in reči (diber). Jaz sem v svojem prevodu Tore zelo dosleden in vedno prevedem in je povedal, povej, boš povedal, kadar je glagol "amar, emor". Ta je veliko bolj pogost kot pa si rekel, boš rekel, kar je glagol "diber". Zanimivo je, da beseda "diber" pomeni tudi reč, stvar, zadeva - zato zelo lepo ustreza prevodu v slovenščino, ko beseda "diber" pomeni rekel boš in tudi reč (stvar). Kaj je pomembno? V hebrejščini amar (povedati) zveni veliko bolj mehko kot diber (reči). Tudi v slovenščini je "slučajno" tako. Duhovniki morajo govoriti mehko, prijazno - tako kot je to počel Aron, ki je bil miroljuben in ki je z mirnimi besedami pomirjeval sprte Izraelce.

 

Način, kako govorimo z ostalimi, kaže, kako daleč smo v procesu spiritualne preobrazbe. Doseči moramo nivo, ko bomo vsako še tako zahtevno situacijo pospremili z mirnimi in spoštljivimi besedami. Spomnimo se, da je Aron tudi simbol za sefiro hod. Skratka; ponižnost skozi lepo, umirjeno govorjenje. Ta ideja je tudi skaldna s paraša Vajikra, kjer smo opozorili na pomen spoštljivosti v medčloveških odnosih. 

 

Duhovnik je torej spiritualno stanje v vsakem od nas. Čeprav to stanje dosežemo na koncu spiritualne preobrazbe, pa se moramo nanj pripravljati že sedaj. V bistvu lahko duhovništvo dosežemo, le če smo na to pripravljeni, zato je prav, da že sedaj delujemo, kot bi bili duhovniki. Vizualiztirati moramo to vlogo.

 

Duhovništvo je stanje, ko smo prišli v spiritualni svet azilut, kjer se dokončno korigiramo, zato naš malkut postane brezmadežen (devica), pred tem pa smo opravljali korekcijo v svetovih asija (vdova), jecira (ločenka) in beria (prostitutka). Azilutska korekcija, ko postanemo sveti, je zahtevnejša od predhodnih. V tem stanju moramo razčistiti s preteklostjo, z našimi negativnimi manifestacijami ega – to so mrliči, ki se jih ne smemo dotikati. Ne smemo se vračati v egoistično sprejemanje užitka! 

 

Na marko ravni gre za korekcijski dvig spodnjih svetov v azilut, na mikro ravni pa za dvig malkuta v bino. Ko se te strukture vrnejo na svoje mesto, da bi se lahko zaključil inverzni vstop svetlobe v keli, se je potrebno distancirati od naših prejšnjih kelim (ne dotikati se mrličev). Temeljno sporočilo je, da nas negativnosti (klipot) spremljajo vse do aziluta!