METZORA - GOBAVEC

Pri odpravljanju nečistoč v procesu spiritualne preobrazbe je potrebno upoštevati naša formativna okolja in problem sramote oz. stigmatizacije, ki se pojavlja v našem odnosu do tega okolja.

Paraša, ki se ponavadi bere skupaj s prejšnjo Tazria, govori o gobavosti, tudi njen naslov pomeni Gobavec. Natančno opisuje, kaj narediti, kadar je kdo okužen s to boleznijo. Gobavca, ki je ozdravljen, mora pregledati duhovnik. Nato mora prinesti dve ptici, eno duhovnik zakolje, drugo pa namoči v čisto vodo.

 

Gobavost lahko napade tudi hišo. Proces, ko duhovnik odloči, ali je govabost odstranjena, traja tudi do 19 dni. Če gobavost ostane v hiši, jo je potrebno zrušiti.

 

Paraša se zaključi z nečistočo zaradi moškega nočnega izliva in zaradi ženske menstruacije. 


 

Formativno okolje je začetek vsakega spiritualnega nivoja; torej leva stran drevesa življenja. Če pa hočemo ta nivo preobraziti, se moramo v formativno okolje (lahko tudi čas) vrniti. To je v bistvu tešuva. 


ZLOBNI JEZIK


V hebrejščini je izraz za zlobni jezik, za opravljanje, "lišon hara" לשון הרע. Če bi prevedli povsem natančno, potem je prav "jezik zlobe". To nam v resnici pove veliko več o problemu, ki ga naslavlja ta izraz. Gre za namen, ki se skriva za jezikom. Samo po sebi, navzven je lahko jezik prijazen, a je namen zloben; po drugi strani pa lahko z jezikom izražamo hudo kritiko, a naši nameni niso zlobni. Naša skrb bi morala biti, ali morda skozi naše besede ne govori zloba?

 

Kaj je potem lahko zlobnega v jeziku?Jezik ima, kakor pravi kabala, funkcijo v materialnem svetu, kjer morajo biti stvari ločene, kar dosežemo z jezikom. V spiritulnih sferah pa skozi jezik ugotavljamo, kako so stvari povezane. Zlobni jezik je tisti, ki ljudi ločuje, ki mednje uvaja razdor. Konstruktivna kritika, ki izhaja iz želje po dobrem za vse udeležence pogovora, ni zlobna. Zlobno je, kadar jezik izhaja iz naše vzvišenosti, o čemer smo govorili v prejšni paraša. Nekoga lahko tudi hvalimo, pa to izhaja iz naše vzvišenosti, saj je naš namen, da sebe postavimo nad drugega, kar prej ali slej vodi v ločenost med ljudmi. Višje ko smo spiritualno, več moči ima naš jezik. Več škode lahko naredimo, če z jezikom v naše odnose trosimo ločenost.

 

Zlobni jezik ni le govorjenje, ampak tudi poslušanje jezika, ki je motiviran z zlobo. Tako govorjenje škoduje: govorcu, poslušalcu in tistemu, o katerem se govori. Zlobni jezik so tiste subtilne besede, katerim se ni moč kredibilno upreti. Ne gre za klasične laži, ampak za skrito zlobo, ki je govorec še sam ne prepozna.

 

V Tazria-Metzora govorimo o čistoči (povezanost s svetlobo, povezanost med ljudmi) in nečistoči (nepovezanost). Besedilo se začne in konča z nečistočami, ki so povsem naravne: rojstvo, menstruacija, izliv semena. Namig je, da je tudi zlobni govor, ki je vsebinsko v jedru besedila teh parašot, naravna stvar. Pa to ne pomeni, da ga moramo tolerirati, ampak opozarja, da se ta vedno zgodi in da moramo biti vedno pozorni na zlobo, vzvišenost, saj se ta pojavi na vsakem spiritualnem nivoju. Vsakič se pojavi v bolj prefinjeni preobleki.


PROJEKCIJE


Hišo je treba razumeti kot našo družino, okolje od koder izhajamo. Pa tudi širše. Hiša je vsako formativno okolje, ker smo se postavili v to, kar smo. Lahko je to šolanje, pomembne službe, pomemben krog prijateljev. Ponavadi se to nanaša na mladost, na naše začetke; pa tudi na vsak pomemben začetek neglede na starostno obdobje. Hiša pomeni skupino ljudi ali pa posameznike, s katerimi smo začeli določeno pot oz. projekte. Seveda je hiša tudi skupina ljudi, s katerimi soustvarjamo v tem trenutku.

 

Madeži, gobavost na stenah hiše, so projekcije naših nečistoč, ki jih ne vidimo na sebi, vidimo pa jih na drugih. Lahko pa je seveda tudi obratno. Ker gre za hišo, za ljudi, ki so nam blizu, se pogosto zgodi, da smo mi stena, na kateri morajo naši bližnji prepoznati svoje spiritualne nečistoče.

 

Kaj je naša naloga? Ugotoviti, kaj vse oz. kdo vse so naše hiše pa tudi, komu mi predstavljamo hišo. Velika priložnost za naše spiritualno napredovanje je, kadar smo na razpolago ljudem, ki smo jim v preteklosti pustili takšen ali drugačen pečat.

 

SRAM ALI KRIVDA


Sedaj že vemo, da se nečistoče, ki jih povzroča naš zlobni jezik, kažejo kot gobavost. Ta se nam približuje postopoma in nas opozarja, da moramo paziti na jezik oz. da moramo paziti na zlobo, ki se skriva za jezikom. Sedaj je govora o situaciji v "obljubljeni deželi". Najprej se gobavost pokaže na hiši, potem na obleki in nato še na naši koži. Nazadnje mora gobavec v izolacijo, v osamo, ki je zunaj družbenega okolja. V osami bo lahko razmislil, zakaj je bil ločen od skupnosti, kaj je tisto zlobnega v njem, kar mora korigirati.

 

Kabalist se od ostalih ljudi razlikuje po moralnem kompasu; ta je pri kabalistu vest, pri ostalih pa sramota zaradi neizpolnjevanja družbenih norm. Kabalista ne muči, kaj si drugi mislijo o njegovem početju, ampak nanj pritiska njegova lastna vest. Ta paraša pa nam postreže z izjemo, ko tudi kabalist doživi sramoto - zaradi sprememb na njegovi koži, ta je tisto, s čemer se pokaže ostalim. Problem zlobnega jezika, problem vzvišenosti postavlja v kontekst sramote. Sramoto vedno čuti tisti, katerega se ga naš zlobni jezik dotika, zaradi naše vzvišenosti nad njim. Če hočemo ta problem rektificirati, ga moramo začutiti tudi sami.

 

Ena od velikih nalog kabalista je odpraviti sramoto, ki jo čuti do svojega formativnega okolja in za svoj moralni kompas uporabiti le vest. Ko odpravimo vzvišenost, odpravimo vsakršno sramoto!