BAMIDBAR - V PUŠČAVI

1:1 - 4:20 במדבר

Kriterij naše osebne bližine s kreatorjem, ki mora izvirati iz ponožnosti pred njim. V bistvu gre za kritičnost naše pozicije v kolektivu, za iskanje tiste niše, kamor smo poklicani ravno mi. Paraša označuje začetek prenašanja tabernaklja skozi puščavo; kar je osnovno dejanje v tranziciji med egoizmom in altruizmom. Idejno se vsebina paraša navezuje na prvo biblijsko zapoved: "bodite plodoviti in mnogoteri".

OD RUBENA DO NAFTALIJA

Poglejmo, po kakšnem vzorcu so preštevali plemena (v Standardnem prevodu so zanemarili to podrobnost, zato se je potrebno nasloniti na originalno besedilo):

(1:20) In bilo je sinov Rubena , prvorojenca Izraela , generacij njihovih, po njihovih družinah, po hiši njihovih očetov, v številu imen po njihovih glavah, vseh moških od dvajset let starega in navzgor - vsakega, ki gre v vojsko. 

(1:21) Njihovih preštetih za pleme Ruben: šestinštirideset tisoč petsto. 

(1:22) Za sinove Simona: generacij njihovih, po njihovih družinah, po hiši njihovih očetov, njegovih preštetih v številu imen po njihovih glavah , vseh moških od dvajset let starega in navzgor - vsakega, ki gre v vojsko. 

(1:23) Njihovih preštetih za pleme Simona: devetinpetdesed tisoč tristo.

(1:24) Za sinove Gada: generacij njihovih, po njihovih družinah, po hiši njihovih očetov, v številu imen po njihovih glavah , vseh moških od dvajset let starega in navzgor - vsakega, ki gre v vojsko. 

(1:25) Njihovih preštetih za pleme Gad: petinštirideset tisoč šesto petdeset.

(1:26) Za sinove Juda: generacij njihovih, po njihovih družinah, po hiši njihovih očetov, v številu imen od dvajset let starega in navzgor - vsakega, ki gre v vojsko. 

(1:27) Njihovih preštetih za pleme Juda: štiriinsedemdeset tisoč šesto.

(1:28) Za sinove Iškarja ....in tako naprej po istem vzorcu kot pri Judi oz. Gadu; vse do Naftalija, pri katerem pa je spet mala sprememba:

בְּנֵ֣י נַפְתָּלִ֔י תֹּולְדֹתָ֥ם לְמִשְׁפְּחֹתָ֖ם לְבֵ֣ית אֲבֹתָ֑ם בְּמִסְפַּ֣ר שֵׁמֹ֗ת מִבֶּ֨ן עֶשְׂרִ֤ים שָׁנָה֙ וָמַ֔עְלָה כֹּ֖ל יֹצֵ֥א צָבָֽא׃

Nu 1:42 Sinovi Naftalija: generacij njihovih, po njihovih družinah, po hiši njihovih očetov, v številu imen od dvajset let starega in navzgor - vsakega, ki gre v vojsko. 

Vidimo posebnost pri Rubenu, ki je označen za prvorojenca, in pri Simonu. Potem pa od Gada dalje do predzadnjega Ašerja poteka po identičnem vzorcu. Sprememba je spet pri Naftaliju, katerega število izvemo nazadnje. Ta posebnost je seveda izziv! Kot smo že navjeni v Tori in sicer v življenju, ne zapišemo oz. ne povemo vsega, kar doživimo, to pa potem omogoča, da bralec zgodbo dopolni s svojim razmišljanjem in domišljanjem.

Kako so torej Izraelci šteli? Odgovor bomo črpali iz naše domišljije, pomagali pa si bomo tudi z logiko. Pri odgovoru pa nas bo vodilo besedilo s svojimi posebnostmi, na katere sem opozoril prej. Vodila nas bo svetloba, ki je skrita v besedilu.

RAZLAGA

Najprej sta Mojzes in Aaron zbrala 12 poglavarjev plemen, tako kot jima je ukazal kreator. Potem so hodili skupaj od šotora do šotora in popisovali po naključnem vrstem redu: "ta in ta iz hiše te in te iz rodu tega in tega". Na tak način sta upoštevala navodilo, da morata šteti "vse moške po njihovih glavah" (1:2). Funkcija poglavarjev je bila, da so potrdili, da določeni moški pripada določenemu plemenu. Namreč; v tem trenutku so bili Izraelci pomešani in marsikdo je morda "pozabil", kateremu plemenu pripada, zato je bilo priročno, da je bil tam še poglavar plemena. Seveda je to mišljeno metaforično, kadar to štetje uporabljamo kot model v drugih primerih. Na makro ravni pa gre za razmerje med identifikacijo s celotnim kolektivom ali pa s pripadnostjo manjši skupini. 

Tako so imeli najprej popis; neurejen seznam, kjer je bil zapisan vsak posameznik. Sedaj pa je bilo potrebno ugotoviti, koliko je pripadnikov posameznega plemena. Vzeli so drug papir in najprej prešteli, koliko je bilo pripadnikov plemena Ruben, ki je prvorojenec. Na prvih popisnih listih so potem prečrtali vse Rubenove oz. so jih zbrisali. Ti so bili tako prepisani na nov list in dobili smo njihovo skupno število. No, potem pa so ugotovili, da 12 poglavarjev nima kaj početi. Vsakemu so dali svoj list, razen Rubenu, saj so bili njegovi že prešteti. Ruben je potem iz prvih listov bral imena mož po vzorcu: "ta in ta za to in to pleme". To je tudi logično; saj če je bil Ruben prvorojeni, je najbolje poznal vse, ki so prišli za njim. Ta podatek sicer ni ravno praktičen v konkretnem primeru, ko govorimo o plemenih in ne o sinovih, iz katerih so se razvila plemena. Je pa seveda zelo uporaben pri vseh ostalih štetjih. Predvsem pa pojasni funkcijo oz. privilegij prvorejenstva; ta namreč najbolje pozna vse, kar sledi v njegovi kategoriji.

Ruben je najprej naštel vse, ki so pripadali Simonu. Tukaj je štetje nekoliko drugačno kot pri Rubenu, saj ta ugotovi, da je poleg njega še nekdo. Simon je bil drugorojeni. Bistvo je "jaz in še nekdo", potem pa ni več važno, koliko jih sledi, zato tudi vrstni red ni več pomemben. Sledilo je preštevanje plemena Gad, ki ni tretjerojeni, kar potrdi, da vrstni red ni pomemben. Šlo je za Rubenovo temeljno ugotovitev, da poleg njega obstajajo še drugi bratje. V prenesenem pomenu to pomeni tudi: prvemu vtisu (o določeni situaciji) sledijo še drugi vtisi. Gre za pomen prvega vtisa v primerjavi z vsemi ostalimi vtisi. 

To je vzorec, ki ga ima v podzavesti Rubenovo pleme vse od nastanka, ko so se Jakobu rojevali sinovi. Da gre za vzorec štetja, ni jasno samo iz vsebine, ki govori o štetju, ampak tudi od sekvenčne jezikovne zgradbe besedila: sledijo si različne kategorije, lastnosti, v katere pripada posamezen človek.

Šteli so naprej. Od Gada dalje isti vzorec. Ko so prišli do zadnjega plemena, seveda ni bilo potrebno reči, da "ta in ta za pleme Naftali", saj je bilo logično jasno, da so vsi, ki so ostali na listu, pripadali Naftaliju. Zato beremo: Sinov Naftalija...."toliko in toliko".

KOMENTAR

Tukaj imamo vprašanje logike in praktičnosti. Vsako štetje, vsak obračun je seveda matematika, logika. 

Drugo sporočilo pa je, da so bila plemena med seboj pomešana, zato so morali najprej narediti popis vseh, potem pa sortirati po kategorijah - tako tudi danes poteka popis prebivalstva. Pomešanost je sila pomembno sporočilo: Izraelci so morali doseči enotnost, če so hoteli, da na gori Sinaj dobijo Toro. Seveda pa vedno obstaja nevarnost, da se enotnost spreobrne v enoličnost, kar pa bi bilo pogubno za kreacijo, ki mora biti poleg plodovita (enotna) tudi mnogotera (raznolika).

Aron in Mojzes sta dobila navodilo, da preštejeta "imena" ljudi in ne, da preštejeta zgolj "ljudi". Vsak posameznik ni le številka, ampak je pomemben. Gre za navidezen kontrast med enotnostjo in med pomembnostjo vsakega posameznika. V kabali vemo, da je enotnost možna, le kadar bo vsak njen člen pomemben. Vsakdo mora odigrati svojo unikatno vlogo, če hočemo doseči enostnost.

Zakaj Rubena štejejo najprej? Vprašanje naključnosti! Štejejo, ker je zapovedano. Z Rubenom, ki je prvorojeni, je izpostavljena ideja - ta je prvorojena in ta determinira del operacije, del pa je naključen oz. ga ne poznamo. Zato se štetje nadaljuje po vrstnem redu, ki sprva sledi rojstnemu vrstemu redu Jakobovih sinov, a se kmalu ta vrstni red prelomi. Vredno je tudi opozoriti, da pri naštevanju 12 knezov plemen, ki bodo sodelovali pri štetju, ni isti vrstni red kot pri samem šteju. Na nek način se zdi, da je besedilo površno, nedosledno. Sporočilo je, da je popolnost potrebno iskati nad materialnostjo, kjer ne vidimo vsega. Na nek način sem pojasnil, zakaj Ruben šteje najprej - zato ker je najbolj vešč štetja, saj je bil prvorojeni in je naravno prešteval vse, kar je prišlo za njim. Ostali, če se nanašamo na brate in ne na plemena, so se že rodili v situacijo, kjer niso bili edini.

NETZAH IN HOD

Mojzes in Aaron predstavljata netzah in hod. To se kaže tudi v tem štetju: netzah je predstavljen s ponavljajočim se vzorcem, hod pa z malo spremembo, ki potem za tem malim vzorcem razkrije logiko, intelekt. 

Seveda je možno ta štetveni vzorec uporabiti na naših mikro situacijah, ko imamo opravka z našimi osebnimi željami in potrebami - in vsaka od njih šteje na poti spiritualne preobrazbe. 

Netzah je vztrajanje oziroma predstavlja čustva, domišljijo. Hod pa intelekt, ki se porodi ob vztrajanju. Oboje pa je združeno v osebnost, ki je tu predstavljena z dvanajstimi plemeni. Jožefa ni, saj on predstavlja jesod, ki je skupek Jakobovih sinov.

Paraša se bere v sivanu, ko združujemo levo in desno stran drevesa življenja in tako dosežemo duhovno osebnost. 



DRUŽBENA PLURALNOST

Najprej se postavi vprašanje, zakaj naj bi Mojzes in Aaron za kreatorja preštevala Izraelce? Ali kreator ne ve, koliko jih je?

Odgovor leži v tem, da moramo v našem materialnem svetu spodbujati različnost. Kolektiv je sestavljen iz številnih posameznikov, ki morajo biti med seboj različni, če hočemo, da kolektiv deluje plodno. Ko štejeta Mojzes in Aaron, ne gre le za kvantiteto, ampak za kvaliteto. Predstavljata, kot smo rekli, netzah in hod, zato tudi štejeta oba. Vsebina, ki jo potrdita vsakemu posamezniku, je ravnovesje med domišljiskim netzahom in logičnim hodom. Vsakdo od nas mora dobro razviti ti dve sefirot, predvsem pa mora dobro uskladiti njuno delovanje. Naša naloga je, da dosežemo spiritualni nivo Mojzesa in Aarona, ko skupaj štejeta. Naš netzah in hod morata skladno obravnavati in ustvarjati našo materialno realnost.  

Problem sveta, skozi zgodovino in danes, je napačno razumevanje pojmov enotnost in enoličnost. Enotnosti se ne doseže, da smo vsi enolični, ampak da toleriramo in združimo raznoličnost in tako postanemo enotni. Ta paraša je tudi pojasnilo k prvi in najpomembnejši biblijski zapovedi: bodite plodoviti in mnogoteri.

V skupnosti je vsakdo odgovoren za nekaj drugega. V družbi potrebujemo različne ljudi, različna mnenaj. Potrebna je debata. Izziv je, kako povedati nekaj, kar je nasprotno mnenju drugega - to se navezuje na razmišljanje o puščavi in govoru. Spiritualen je tisti, ki je zmožen poslušati različna mnenja in se pri tem ne počuti ogroženega. Ko poslušam druge, lahko dobim boljšo sliko.

"V demokraciji lahko vsakdo govori, kar hoče, a ne more nikogar prisiliti, da bi poslušal!"

Današnja globalna situacija je pred izzivom multikulturalnosti, ki je seveda nuja in dejstvo. Nevarnost bi bila, če bi poskušali doseči enokulturnost. S stališča kabale in seveda tudi iz povsem naravoslovnega in družboslovnega stališča ni pomembno ohranjati svoje identitete, ampak je potrebno skrbeti za različnost. Zdi se, da številni v povsem naravnem in legitimnem prizadevanju po različnosti posegajo po pretirani skrbi za svojo identiteto, ki je seveda legitimna, je pa nenaravna; saj vemo da evolucija temelji na spremembi. Tisti, ki slepo zagovarjajo ohranjanje identitete, se spozabljajo, da ne bi imeli česa zagovarjati, če naši predniki ne bi dovolili spremembe in bi se držali tradicije. Na tak način bi človek ostal pri ognju v jamah ob piščalki iz medvedove kosti.

ŠTIRI ZASTAVE

אִ֣ישׁ עַל־דִּגְלֹ֤ו בְאֹתֹת֙ לְבֵ֣ית אֲבֹתָ֔ם יַחֲנ֖וּ בְּנֵ֣י יִשְׂרָאֵ֑ל מִנֶּ֕גֶד סָבִ֥יב לְאֹֽהֶל־מֹועֵ֖ד יַחֲנֽוּ׃

Nu 2:2 Vsakdo pri svoji zastavi - z znamenji hiše svojih očetov bodo taborili sinovi Izraela. Stran, naokrog shodnega šotora bodo taborili! 

Po opravljenem štetju, je zapovedano, kako se morajo plemena razvrstiti v štiri skupine okoli šotora. Vsaka od štirih skupin ima vodilno pleme tega posameznega tabora.

Lastnosti posameznega plemena so določene že z Jakobovim blagoslovom, o katerem beremo v paraša Vajehi. Sedaj, ko je določeno, kje mora biti kdo; kdo ima koga za soseda, je omogočen vpliv posameznika na druge. To je tisto, kar nam sporoča Bamidbar. Poleg prepoznanja svoje unikatne pomembnosti je potrebno najti še ustrezno pozicijo v kolektivu, če hočemo izpolniti svojo odgovornost, svojo nalogo.
 

Plemena predstavljajo 12 lastnosti, ki jih vsakdo najde v sebi in jih mora ustrezno uskladiti, zato je v življenju pomembno, s kom se bomo družili. Potrebno je doseči primerno strukturo.

Tu imamo jasno izpostavljeno zastave - znamenja hiš očetov. Nedvomno gre za unikaten pomen vsake manjše skupine za celoten kolektiv. Tudi navzven moramo biti prepoznavni. To se morda zdi skregano z mojim razmišljanjem o nepomembnosti identitete, o čemer sem pisal prej. Tora in življenje na sploh temelji na spiritualnosti, zato je potrebno prepoznati, ohraniti in izpostaviti našo spiritualno identiteto. Slednja pa lahko ostane neprepoznavna, če se oklepamo materialno-kulturne identitete.

Nikakor ne mislim, da je naša kulturna identiteta nepomembna. Ravno nasprotno; skozi njo se izraža naša spiritualna identiteta. Obe identiteti sta stvar evolucije. Spiritualna identiteta je sicer determinirana, a se ravno skozi kulturno evolucijo lahko manifestira, kar bi pomenilo: zastave - znamenja hiš očetov.

ŠTETI-IMENOVATI

Pravega sporočila te paraša, kot Tore sicer, ni mogoče prepoznati v prevodih, zato je pomembno pogledati, katere besede oz. fraze so v hebrejščini, ki jih mi ponavadi prevedemo kot štetje:

שְׂא֗וּ אֶת־רֹאשׁ֙ כָּל־עֲדַ֣ת בְּנֵֽי־יִשְׂרָאֵ֔ל לְמִשְׁפְּחֹתָ֖ם לְבֵ֣ית אֲבֹתָ֑ם בְּמִסְפַּ֣ר שֵׁמֹ֔ות כָּל־זָכָ֖ר לְגֻלְגְּלֹתָֽם׃

Nu 1:2 Dvigni glavo vse skupnosti sinov Izraela, po njihovih družinah, po hiši njihovih očetov, v številu imen vsakega moškega, po njihovih glavah.

Dvigovati glavo שְׂא֗וּ אֶת־רֹאשׁ֙ se prevede "preštej". Potem imamo besedo "v številu" בְּמִסְפַּ֣ר, ki je v hebrejščini najbolj pogosta za štetje, pomeni pa tudi pripovedovanje, naštevanje - iz istega besednega korena je beseda "knjiga". Tako bi lahko prevedli v številu imen "v zapisu imen", "v knjigi imen". 

Nadalje v besedilu srečamo: njihovih preštetih , tu nastopa glagol פָּקַד , ki pomeni prisostvovati, obiskati, določiti. 

Ko dobro poznamo te besede in njihovo rabo, lahko prepoznamo idejo, ki jo skriva ta paraša. Tako razumemo, da je štetje v bistvu prepoznavanje individualnosti in ne obratno. Zato se štejejo imena. In če sedaj uporabimo sinonime za štetje, potem bomo razumeli, da gre za prisotnost, določitev imen.

LEVI

וַתַּ֣הַר עֹוד֮ וַתֵּ֣לֶד בֵּן֒ וַתֹּ֗אמֶר עַתָּ֤ה הַפַּ֙עַם֙ יִלָּוֶ֤ה אִישִׁי֙ אֵלַ֔י כִּֽי־יָלַ֥דְתִּי לֹ֖ו שְׁלֹשָׁ֣ה בָנִ֑ים עַל־כֵּ֥ן קָרָֽא־שְׁמֹ֖ו לֵוִֽי׃

Gn 29:34 In še je zanosila in rodila sina in povedala je: "Tokrat se bo združil moj mož z mano, kajti rodila sem mu tri sinove!" Zato je klicala njegovo ime Levi.

Lea je Jakobu rodila Levija. Glagol združiti se, na katerega se nanaša prvi verz, je: לוה, lava. Iz njega izvira ime Levi לוי, ki pomeni "združen z mano".

Standardni prevod: Gn 49: 5 Simeon in Levi sta brata; njuna meča sta orodje nasilja. 6 Moja duša naj ne hodi v njuno družbo, naj se moja čast ne druži z njunim občestvom; kajti v jezi sta pobila može, podivjana pohabila bike. 7 Prekleta bodi njuna jeza, ker je silna, in njuna togota, ker je okrutna! Razdelil ju bom v Jakobu in ju razkropil v Izraelu.

Iz opisa je razvidno, da je Levi na strani gevure. Kako to, da je potem njim zaupana priviligirana naloga v templju? Gre za disciplino, ki je potrebna pri tako zahtevni nalogi. Vsakdo od nas mora doseči tudi stopnjo Levija. To je glavno sporočilo, zakaj se Leviti ne štejejo skupaj z ostalimi plemeni. Vsakdo od nas mora veščas prepoznavati in razvijati svoje unikatne posebnosti v materialnem svetu (12 plemen), tako bo v istem trenutku opravljal tudi nalogo Levitov, ki služijo v templju.

Rodovi znotraj Levitov opravljajo delo v tabernaklju: