BEHAALOTKHA - VZPENJANJE

8:1 – 12:19 בהעלתך

Opozorilo na nivojskost procesa spiritualne preobrazbe. Ker nivoji ne predstavljajo nadgradnje prejšnjih nivojev, se včasih zdi, da je bilo spiritualno delo na prejšnjem nivoju neučinkovito, to pa pomeni nezadovoljstvo in neučakanost, pritoževanje.

ARON IN MENORA

Tudi tokratna paraša je izrazito 'post-šavuotska'. Začenja se z navodilom: ko dviguješ (svetilko) בְּהַעֲלֹֽתְךָ֙. Ne gre za isti glagol dvigovati, ki je dal naslov prejšnji paraša, a vendar je to glagol, ki opisuje dvigovanje, vzpenjanje. Seveda bi bilo pravilno, če bi bilo zapisano: ko boš prižgal svetilko. Kaj pomeni: dvigniti svetilko? Šavuot je praznik srednjega stebra drevesa življenja, kar pomeni, da svojo željo po sprejemanju spremenimo v sprejemanje z namenom dajanja. To je tudi metafora oljčne svetilke, kjer nitka, ki gori, predstavlja upor. Tudi današnje žarnice delujejo na principu upora med plusom in minusom, zato dobimo svetlobo. Če v žarnici ne bi bilo wolframove nitke, ki predstavlja upor, bi prišlo do kratkega stika in žarnica ne bi dajala svetlobe. Dvigniti svetilko pomeni, da s svojimi dejanji, ki so vedno motivirana z željo po sprejemanju, lahko dosežemo spiritualnost, kadar se preobrazimo v delitev - sprejemanje z namenom dajanja.

Smo v sivanu, kjer se v našem malkutu razvijajo nove in nove želje, to je seveda prav. Edino pravilno. Človek, ki ne sprejema, je mrtev. Prvi pogoj za sprejemanje je želja po sprejemanju. Ravno tako pa je obsojen na smrt tisti, ki sprejema egoistično.

Pri branju te paraša se srečamo z nivoji spiritualne preobrazbe. To srečanje je seveda odvisno od nivoja, na katerem smo, in od nalog, ki jih moramo opraviti. Nivojskost lahko čutimo interno ali pa eksterno ob številnih ljudeh, ki jih srečamo in ob katerih začutimo, da tudi oni iščejo odgovore na vprašanja o spiritualnosti. Ker imamo opravka z nivojsko strukturo, bomo srečali ljudi, ki se poslužujejo raznoraznih pseudo-spiritualnosti ali celo pseudo-kabale, vendar po naših kriterijih še niso na spiritualni poti, ampak so le na poti osebnostnega razvoja. Če to postavimo v kontekst sivana, potem bomo lahko razumeli, zakaj gre. Določena spiritualna spoznanja ali pa alternativna znanja lahko prenesemo v naš materialni svet, kjer se moramo najprej razviti, če hočemo, da temu ob svojem času sledi spiritualna preobrazba.

Aronu je naloženo, naj postavlja svečke na svečnik tako, da bodo svetile proti osrednjemu delu svečnika. Menora - svečnik ima sedem ram. Tri na levi predstavljajo sprejemanje, tri na desni dajanje, srednja pa srednji steber, ki je sprejemanje z namenom dajanja. Ko zmoremo združiti levi in desni steber s srednjim, napredujemo. To je osnovno pravilo približevanja h kreatorju, ki seveda poteka postopoma.

Aron je iz plemena Levi. Spomnimo se zaključka prejšnje paraša Naso, ko je vsako pleme prineslo povsem enaka darila za posvetitev tabernaklja. V vsakem od nas je potreba po unikatnosti, kar je tudi naravno dejstvo, hkrati pa si vsakdo vsaj v določenem trenutku želi biti enak s svojim kolektivom. Gre seveda za vprašanje ekvivalence forme, ki jo, ko napredujemo, želimo doseči s kreatorjem. Vemo pa tudi, da enost s kreatorjem dosežemo, ko smo enotni s kolektivom. Lahko si samo predstavljamo, kako se je počutil Aron, ko njegovo pleme ni dobilo enake naloge kot vsa ostala plemena.

Ekvivalenca forme je seveda osnovni zakon, a velja na določenem spiritualnem nivoju. Če hočemo napredovati, moramo pridobiti lastnosti (ekvivalenco forme) nivoja, ki je nad našim trenutnim nivojem. Da gre za idejo ekvivalence forme, kot osnovnega zakona pri spiritualnem napredovanju, je razvidno že iz imena paraša, ki nakazuje na vzpenjanje, in pa tudi iz besednih parov v prvih štirih verzih paraša. Ti pari nakazujejo na sorodnost, na izvor, na ekvivalenco forme. V tem koščku besedila je njihova koncentracija zelo močna, zato vzbudijo pozornost:

הַנֵּרֹ֔ת

sveče

הַמְּנוֹרָ֔ה

svečnik

מַעֲשֵׂ֤ה

opravilo

עָשָׂ֖ה

opravil je

כַּמַּרְאֶ֗ה

kot prikaz

הֶרְאָ֤ה

prikazal je

Darila ostalih plemen so bila mogočna, zato je razumljivo, da se v Aronu pojavi želja, da bi tudi on in z njim vsi Leviti darovali enako kot ostala plemena. Vendar! Za napredovanje na naslednji nivo je potrebna druga želja. Spomnimo se, da je v spiritualnosti vse, kar je, rezultat želja; rezultat posodice - kli, ki predstavlja določen spiritualni nivo. Če dobro razmislimo, se je Aron na nek način pritoževal, ker ni dobil enakih nalog kot vsi ostali, čeprav njegovo pritoževanje ni izraženo oz. je izraženo šele na koncu paraša, ko se pritožujeta skupaj z Mirjam. Gre za zasnovo nekega novega spiritualnega nivoja, ki ga Aron še ne prepozna, ravno tako ne prepozna protisile, ki se razvija ob novem nivoju, ki pa je seveda naš ego. Aronova naloga je v resnici veliko bolj plemenita in učinkovita od enkratnega darila ostalih plemen. Aron dobi nalogo, ki jo mora opravljati vsak dan. To je bistvo spiritualne preobrazbe: vsakodnevno prižiganje sveč - vsakodnevno, postopno približevanje kreatorju.

Da gre za nov spiritualni nivo, razberemo tudi v nadaljevanju besedila, ko beremo o posvečevanju Levijev. Ko so očiščeni greha, jih je potrebno obriti po celem telesu, tako kot smo brali v prejšnji paraša pri nazirski zaobljubi, ki se zaključi z britjem. Gre za simboliko "novega". Na nek način obrita telesa simbolizirajo novorojenčka. 

Način, kako Aron daruje Levije v tabernakelj, je s primikanjem. Tovrstna daritev pomeni postopno približevanje, s primikanjem. Še enkarat nam paraša poudari, kako pomembna je postopnost!

PESAH ŠENI

Pesah šeni smo že obravnavali posebej. Tokrat pa je smiselno, če ga razumemo v kontekstu zgodbe, ki jo prepoznamo ob analiziranju posameznih delov paraša.

Bistveno pri pesah šeni je, da ljudje, ki zaradi različnih vzrokov niso mogli ali niso smeli opraviti pesaha, sedaj sami izrazijo željo po približevanju h kreatorju. Gre seveda za nadaljni razvoj želje po bližini s kreatorjem, ki smo jo prepoznali že pri Aronu.

Mojzes ne ve, kako naj ljudje opravijo nadomestni pesah, zato o tem vpraša kreatorja. Gre za znanje, ki ga na trenutnem nivoju nimamo, saj se tiče naslednjega nivoja. Neposredni stik s kreatorjem (naslednjim nivojem) pa ima le Mojzes.

Smiselno je pasah šeni razumeti tudi kot aktivacijo negativnosti, ki smo jih v prejšnjem nivoju dali na stran, saj še nismo bili zmožni spopasti se z njimi. Tokrat pa nam te negativnosti, ki so sicer ego, predstavljajo material, ki ga bomo lahko preobrazili in se tako približali kreatorju. 

Če se navežem na, kar sem povedal v prejšnjem poglavju, je sedaj očitno, da se s povečano željo po kreatorju povečuje tudi ego.

SLEDITI OBLAKU

Na eni strani imamo datume in koledarske strukture, na katere se opiramo pri naši spiritualni preobrazbi, na drugi strani pa nas kreator vodi skozi puščavo, skozi proces spiritualne preobrazbe brez našega popolnega razumevanja. Zato je potrebno slediti oblaku, ki nima nekega stalno določenega ritma, koliko dni bo nad prebivališčem; torej koliko dni Izraelci ne bodo potovali.

Na nek način gre za izničenje časovne strukture, na katero smo bili navajeni od pesaha, preko omerja do šavuot. V resnici pa gre za združevanje dveh časovnih konceptov; linearnega in cikličnega časa, ki nam potem da spiralni čas, ki pa ga naš um sprva ne more prepoznati, zato se nam zdi, da se nam stvari nizajo brez kakšnega ritma ali smisla. Da gre za sintezo linernega časa s cikličnim v spiralni čas, je možno razumeti tudi pri Aronu. Ponavljanje enakih daril, ki jih prinašajo plemena v paraša Naso, predstavlja krog, oni sami pa predstavljajo linijo, saj pridejo drug za drugim. Aron pa se dvigne nad ta krog, zato tudi ne daruje, kot to počno ostala plemena.

Ker smo sedaj ostali brez razumljive strukture, smo v puščavi, in to pomeni, da lahko dajemo zaupanje pred znanje, kar je neizogibno pri spiritualnem napredovanju. Pomembno je poudariti: struktura je, le mi je sprva ne prepoznamo.

Oblak predstavlja zakritje. Naša celotna pot skozi puščavo temelji na zakritju. Ostanemo brez znanja, na nek način slepo sledimo kreatorju. To se zdi skorajda nemogoče; v našem običajnem materialnem življenju ni ničesar primerljivega tovrstni motivaciji, ki je posledica aktivirane in razvijajoče se želje po kreatorju na določenem spiritualnem nivoju. Sedaj je ta želja tako močna, da premaga vsakršno racionalnost, s katero smo sicer motivnirani. Dejansko gre za zakritje, če želimo priti na nov nivo. Ta je vedno drugačen od prejšnjeha nivoja. V bistvu moramo zakriti znanje, ki ga imamo na trenutnem nivoju, in pa tudi predstavo-vedenje o prihodnjem nivoju. 

PRITOŽEVANJE

Bolj ko sledimo zakritosti, večja je naša želja po kreatorju. Hkrati pa se poveča tudi ego, kar se sedaj v besedilu kaže skozi pritoževanje po poznanih užitkih Egipta. 

Oblak je v hebrejščini anan עָנָן, pritoževati se pa je tudi anan, le da je zapisano z alefom namesto ajn: אָנַן.

Kdaj se pritožujemo? En odgovor je, ko nimamo znanja, s katerim bi lahko zapolnili svoje želje. Drugi odgovor pa se ravno tako veže na znanje, na prepričanje, na predstavo o našem nivoju, o naših željah. Ta predstava je sedaj kontaminirana z znanjem, ki ga prispeva ego. In ker se nam zdi, da ne dobivamo tistega, kar bi morali oz. kar naj bi nam pripadalo, se pritožujemo. Pritoževanje v bistvu nastopi, ker se ne zmoremo upreti znanju, vedenju - materialni predstavi, ki nam jo slika pet čutov.

Ta paraša govori o prehodu iz enega spiritualnega nivoja na naslednjega. Novega znanja še nimamo, staro pa nam nagaja na način, da se pritožujemo. V tem primeru je pritoževanje manifestacija ega, hkrati pa je tudi indikator, da smo v tranzicijskem obdobju, kar je sicer pomen puščave.

PREROŠTVO

Ogovarjanje ali govoriti grdo o drugih, kar se nanaša na Miramino ogovarjanje Mojzesa, pa tudi pomeni, da damo prednost tistemu, kar vidimo, in ne dopuščamo, da obstaja tudi nevidni del realnosti, kjer je kot celota vse dobro. Sivan je dvojček, ki je materialno in spiritualno. Ogovarjanje je v neposredni povezavi z nivoji, skozi katere gremo mi in tisti, ki nas obkrožajo. Kadar nismo na istem nivoju, se odzovemo z ogovarjanjem, ki je vedno posledica primerjav, slednje pa so možne, če smo na različnih nivojih ali če imamo v sebi različne nivoje, ki se kažejo v različnih ljudeh in situacijah, ki jih izkušamo v tem času.

Ogovarjanje je seveda stopnja ega, ki sledi pritoževanju. Ni naključje, da se paraša zaključi z Aronom in Mirjam. Arona smo srečali že na začetku paraša, ko smo ugotovili, da gre za razvoj novega spiritualnega nivoja, ki seveda temelji na želji po priblaževanju h kreatorju. Skozi celotno zgodbo smo opazovali, kako z novim nivojem raste tudi ego. Na koncu razvojne poti naraste do nedopustne meje. Mirjam je v tem primeru Aronov malkut, ki sprejema egoistično, zato ga je potrebno za nekaj časa odstraniti, da se preobrazi, potem pa lahko spet napredujemo.

Celotna vsebina paraša govori o strukturi, nivojih; vse osebe in skupine nakazujejo na medsebojno prepletenost nivojev in soodvisnost. Kreator govori z Mojzesom "peh le peh" - usta na usta, kar lahko razumemo, le kadar se vključimo v nivojskost in v sebi najdemo Mojzesa, ki od kreatorja dobiva razumljiva navodila.

Preroštvo pomeni nasprotje od zakritja, ki ga predstavlja oblak. Na nek način je preroštvo prva "nagrada", ki nam jo da kreator. Beremo pa tudi, da obstajajo različne stopnje preroštva - kar seveda nakazuje na različne stopnje v spiritualni preobrazbi.

Paraša Behaalotkha ima v sebi korektivno svetlobo, ki nam pomaga, da svoja pritoževanja in pritoževanja ljudi okoli sebe povežemo z nivojskostjo spiritualne preobrazbe.

OBRNJENI NUN

Črka nun נ se v tem delu besedila pojavi v obrnjeni obliki, tako kot vidimo zgoraj. In sicer imamo dva obrnjena nuna. Prvega pred verzom: 10:35, drugega pa pred 10:36. Na sliki vidimo, kako taka nuna nastopata v originalnem besedilu, zapisanemu na ročno pisanih zvitkih Tore: 

35 Kadar se je skrinja odpravljala na pot, je Mojzes govoril:

»Vzdigni se, GOSPOD, in razkrope naj se tvoji sovražniki; tisti, ki te sovražijo, naj zbeže izpred tvojega obličja!« 36 In kadar se je ustavila, je govoril: »Vrni se, GOSPOD, k množici Izraelovih tisočnij!«

Ni povsem jasno, kaj predstavljata obrnjena nuna. To je edini primer, ko imamo tovrstno pravopisno znamenje v besedilo. Verjetno gre za besedilni vložek, ki je vzet od drugod. Ker ima nun numerično vrednost 50, nekateri mislijo, da bi morala biti ta verza 50 verzov prej. Seveda je to, kakor tudi vse ostalo v Tori, stvar interpretacije, ki se spreminja glede na naše spiritualno napredovanje.

Nekateri komentatorji dajo zelo velik pomen tema verzoma, obravnavajo ju celo kot samostojno Mojzesovo knjigo. Tako naj bi bilo Mojzesovih knjig sedem, ne pet. Saj knjigo Bamidbar razdelijo v tri knjige: Bamidbar do teh verzov, ta verza, od teh verzov pa do konca Bamidbar. 

Kakorkoli že, gotovo gre za neznanko, s čimer je še dodatno poudarjen pomen zakritosti, kateri moramo slediti na poti skozi puščavo do obljubljene dežele. Tudi učenec kabale mora slediti zakritostim, če želi, da se mu ob pravem času Tora razodene.