Netzavim pomeni stoječi, »vi, ki ste danes stoječi«. Gre za Mojzesov nagovor vsem stoječim pred kreatorjem. To so voditelji, plemenski poglavarji, starešine, uradniki, vsi možje, otroci, žene in tujci, ki prebivajo z Izaelci.

Mojzes svari, da bo prišlo izgnanstvo in opustošenje zemlje, če bi se Izraelci oddaljil od kreatorjevih zakonov. Vendar takoj pove, da ne glede na to, če bi zašli s prave poti, da jih bo kreator vrnil in pripeljal v obljubljeno deželo.

Zapoved, ki jo danes poslušajo Izraelci, ni daleč stran od njih, ni v nebesih, ni preko morja, je blizu njih, v njihovih ustih in srcih, zato da jo lahko izpolnijo.

Mojzes še pravi, da je pred Izraelce postavil življenje in dobrohotnost, smrti in zlo. Ta dan jim ukazuje, naj ljubijo kreatorja, naj hodijo po njegovi poti in naj spoštujejo njegove zapovedi. Pravi: »Življenje in smrt sem postavil pred vas. Izbrali boste življenje!«

V praktičnem smislu se mora kabalist zavedati, da je sinhronizacija želja s kolektivom možna le ob ustrezni hierarhiji presečnih množic, kjer se prekrivajo interesi. Ne moremo deliti vseh svojih interesov z vsemi, lahko pa izoblikujemo strukturo, kjer bomo vsi pro-aktivno povezani v strpen organizem.

Paraša nas opozarja in opogumlja, da kreatorjeve naloge vendarle niso pretežke: 

כִּ֚י הַמִּצְוָ֣ה הַזֹּ֔את אֲשֶׁ֛ר אָנֹכִ֥י מְצַוְּךָ֖ הַיֹּ֑ום לֹֽא־נִפְלֵ֥את הִוא֙ מִמְּךָ֔

וְלֹ֥א רְחֹקָ֖ה הִֽוא׃

De 30:11 Kajti prav ta zapoved, katero jaz zapovedujem tebi danes, ni prezahtevna zate in ona ni oddaljena.

Poudarek je na oddaljenosti - vedno moramo delovati v interesu svoje bližnje okolice!

Tu imamo lep primer, kako se temeljno kabalistično načelo plodovitosti in mnogoterosti zapiše z drugačnimi besedami. Plodovitost - enost je predstavljena z besedo danes: היום. Ta dan, danes, je v bistvu roš hašana, saj se ta paraša bere tik pred praznikom novega leta. Pozorni moramo biti tudi načrko mem sofit ם, ki je v tem verzu zelo pogosta in simbolizira transformativno svetlobo, ki jo bomo deležni na začetku leta.

Tokratna paraša govori o pomenu enotnosti vsega ljudstva pred vstopanjem v obljubljeno deželo. Spiritualnost ni le stvar posameznika, ta mora doseči, da se preobraža celoten kolektiv ali vsaj kritična masa.

Na individualni ravni pa je kompleksnost našega bitja, skupek vseh želja, tisti vidik, brez katerega ne moremo napredovati na višji spiritualni nivo oz. vstopiti v obljubljeno deželo.

ובחרת בחיים - De 30:19; Izbral boš življenje,  דרך עץ החיים - Gn 3:34 Pot drevesa življenja.

רְאֵ֨ה נָתַ֤תִּי לְפָנֶ֙יךָ֙ הַיֹּ֔ום אֶת־הַֽחַיִּ֖ים וְאֶת־הַטֹּ֑וב וְאֶת־הַמָּ֖וֶת וְאֶת־הָרָֽע׃

וּבָֽחַרְתָּ֙ בַּֽחַיִּ֔ים לְמַ֥עַן תִּחְיֶ֖ה אַתָּ֥ה וְזַרְעֶֽךָ׃.....

De 30:15 Glej; Dajem pred tebe danes življenje in dobro in smrt in zlo!

De 30:19 ...in izbral boš v življenju, zato da boš živel ti in tvoj zarod!

Proces spiritualne preobrazbe je naravno dejstvo. Tudi če zaideš s poti, boš prej ali slej prišel na pravo pot. Kljub tej determiniranosti pa ima človek svobodno voljo in lahko prosto izbira.

Izbrati življenje pomeni izbrati trajni užitek, ki se ga doseže s spiritualno preobrazbo, za katero je potrebno izpolnjevati kreatorjeve zapovedi.

Zopet srečamo besedo danes, ki se nanaša na roš hašana.

Življene seveda pomeni spiritualnost, zadnjo stopnjo altruizma. Tu pa ne moremo biti brez svobodne izbire. Če izbiramo med dobrim in slabim, ne bo to svobodna izbira, saj če vemo, kaj je dobro, bomo izbrali dobro; to seveda ne bi bil svoboden izbor. Izbrati življenje je veliko bolj komplicirano, kot se zdi na prvi hip. Po drugi strani pa, če pri izbiranju izključimo vedenje, kaj je dobro ali slabo, ne gre za izbor, ampak za naključje. Kaj je potem "izbrati življenje"? Gre za problem "drevesa spoznanja o dobrem in zlu" in za "drevo življenja". V praktičnem smislu, kar je zelo težko razumeti, dokler ne prideš do stanja, ko si pred vhodom v obljubljeno deželo: je potrebno pri iziranju znanju dodati dvom - vendar mora biti ta dvom tako razdelan z dvomov v dvom, da se spremeni v popolno gotovost oz. v vero.

וֶהֱבִֽיאֲךָ֞ יְהוָ֣ה אֱלֹהֶ֗יךָ אֶל־הָאָ֛רֶץ אֲשֶׁר־יָרְשׁ֥וּ אֲבֹתֶ֖יךָ וִֽירִשְׁתָּ֑הּ וְהֵיטִֽבְךָ֥ וְהִרְבְּךָ֖ מֵאֲבֹתֶֽיךָ׃

De 30:5 GOSPOD, tvoj Bog, te bo pripeljal v deželo, ki so jo imeli v lasti tvoji očetje, in jo boš vzel v last; naredil te bo srečnejšega in številnejšega od tvojih očetov.

Tukaj je poudarjeno, zakaj so Izraelci sploh šli iz Kennana v Egipt, kjer so potem postali sužnji. Vemo, da je bila v Kennanu lakota. Ko so šli v Egipt, so potešili lakoto, so pa zato lahko razvili tudi druge želje - ego se je povečal in postal bolj pester. Spomimo se, da je smisel kreacije sprejemanje užitka. Spiritualni užitek je neskončni, ki ga lahko dosežmo, kadar ga delimo z vsemi. Več ko nas je in bolj pestri ko smo, večji je lahko užitek; seveda ga je potrebno preobraziti iz končenga (egoizem, Egipt) v neskončnega (altruizem; puščava in obljubljena dežela).

Gre za ustvarjanje novih želja oz. dosegan je (po)polnosti, kar je potem v naslednji paraša Vajeleh.

Ustvarjanje želje je praviloma vsaj malo boleče, saj se mora užitek (lahko samo imaginarni oz. potencialni) umakniti, zato da lahko nastane želja - mi pa jo potem sinhroniziramo z okolico oz. z bližnjimi, zato da iz končne postane neskončna. Pri sinhronizaciji seveda ne gre brez kreatorjevega posredovanja.