REEH - POGLEJ

Kako slediti kreatorju? Kako vemo, kaj nam sporoča? Ali mu lahko sledimo, ne da bi vedeli, kaj natančno hoče od nas? Kaj sploh pomeni slediti kreatorju?

Reeh pomeni poglejte!, vidite! Nanaša pa se na Mojzesove besede, ko reče Izraelcem, naj pogledajo, ko postavlja prednje blagoslov in prekletstvo. Vse to nanašujoč se na izpolnjevanje oziroma na neizpolnjevanje kreatorjevih zapovedi ob vstopu v obljubljeno deželo.

 

V obljubljeni deželi bo potrebno izgraditi tempelj, kamor bodo ljudje prinašali svoje daritve kreatorju. Prepovedano je darovati kjerkoli drugje. Sme se sicer zaklati živali za prehrambene namene, vendar se ne sme uživati krvi.

 

Lažne preroke ali tiste, ki zapeljejo ljudstvo, da bi častili idole, je potrebno usmrtiti. Mesta, kjer častijo idole, pa je potrebno uničiti.

 

Iz Tretje Mojzesove knjige je ponovljeno, kaj se sme jesti in kaj ne.

 

Desetina vsega pridelka mora biti zavžita v Jeruzalemu ali zamenjana za denar, s katerim se kupi živež, ki se zaužije tam. V določenih letih pa se ta desetina daruje revežem.

 

Prvorojena živina mora biti žrtvovana v templju, meso pa morajo zavžiti duhovniki.

 

Zapoved o miloščini narekuje, da je potrebno pomagati pomoči potrebnim.

 

Na sabatično leto, ki je vsakih sedem let, je potrebno odpustiti vse dolgove bližnjim. Sužnje pa je potrebno pustiti na svobodo po šestem letu službe.

 

Paraša se zaključi z zapovedjo treh praznikov, romanj v tempelj v Jeruzalem: pesah, šavuot in šukot.

 

SLEDITI ŽELJAM


Vedeti moramo, s čim imamo opravka, kaj sploh obstaja - če hočemo odgovoriti na vprašanje, kako slediti kreatorju. Mi smo želja oz. skupek želja, ki pride od kreatorja, ta pa tudi zapolnjuje želje in tako daje užitek, kar je bistvo vsega. Edino, kar mi lahko naredimo, je korekcija naših želja (v bistvu te pridejo od kreatorja) iz egoističnih v altruistične. Korekcijo opravimo z uporom na sprejemanje samo zase! Sledenje željam, pa naj bodo te navidezno še tako napačne, nas prej ali slej pripelje do kreatorja. To pomeni, da bodo obstoječe želje postale altruistične. Pomembno je, da svojih želja ne potlačimo, ampak da verjamemo, da jih bomo z učenjem kabale prej ali slej preobrazili v svojo korist in v korist kolektiva, v katerem delujemo. Z enim stavkom: kreatorju sledimo z vero in ne z vedenjem.

 

Vse je odvisno od naših želja. Kjer je volja, je tudi pot - pravi stari pregovor. Želje morajo biti zadosti močne, v njih mora biti hrepenenje, ki je generator vsega. Če hočemo sprožiti hrepenenje, moramo doseči odsotnost polnjenja te želje. Oz. svetloba mora zapustiti kli, če hočemo, da nastane hrepenenje, ki bo potem pripeljalo do realizacije želje in do popolnejšega užitka.

 

Včasih moramo izkusiti stanje, ki je nasprotno tistemu, kar si želimo, če hočemo sprožiti pravo hrepenenje. Zato nas kreator postavi v situacije, ko navidezno pregorimo na obstoječih željah, ki pa so nasprotne tistemu, kar načrtujemo za naprej.

 

Primer: če smo se odločili, da bomo prehodili zelo dolgo pešpot, razvijemo željo po hoji - ta pa seveda ni kompatibilna z našo drugo željo (pravo, realno življensko željo), ki je urejeno bivanje v določenem kraju. Zato nas kreator "prežge" na želji po pešačenju in tako sproži hrepenenje po urejenem bivanju. Ko hočemo nekaj novega, mora nastati prostor za to. Staro se mora zreducirati. 

 

 

KOMENTAR

 

To je teden, ko kabalisti razpolagamo z veliko modrosti, saj deluje sefira hokma. V kabali pravimo, da obstajata dve vrsti svetlobe: direktna svetloba in odbita svetloba. Direktna svetloba, ki je na razpolago v tem tednu, nas lahko prežge, opeče - spomnimo se na nevarnost meseca ava. Če pa direktno svetlobo uspemo spremeniti v odbito svetlobo, pa lahko sprejmemo modrost. To pa je možno samo takrat, kadar sprejemamo z namenom dajanja. To je rezultat spiritualne preobrazbe. Glej!, vidi! - kar je naslov paraša, pomeni videti preko prvega vtisa. To je v bistvu modrost; ko doživljamo nek proces, ki ga lahko razumemo ali pa ne, pomembno je, da gledamo še globlje. Zato pravimo, da odbijemo svetlobo - odbijemo spoznanje ob prvem vtisu in počakamo na modrost.

 

Hrana, o kateri govori ta paraša, je metafora za svetlobo ali povedano drugače: govori nam, kako naj obravnavamo realnost, ki jo vidimo. Od našega odnosa do iluzije je odvisno, ali bomo v življenju dobivali blagoslove ali prekletstva. V neki točki bodo prekletstva blagoslovi in blagoslovi ne bodo več tako dobri, kot se je zdelo ob prvem vtisu. 

 

To je teden, ko se moramo potruditi biti bolj tolerantni do drugače mislečih in v sebi iskati lažnega preroka, v sebi prepoznati tiste sile trenutnega udobja, ki nas poskušajo zapeljati v vero, da je naša sedanja resnica edina prava in dokončna.

 

Odpuščanje dolgov bližnjim je v povezavi z ljubi svojega bližnjega kot sebe. To je velika priložnost za redefiniranje samega sebe in za začetek nečesa novega.

 

Velik poudarek v paraša je na idolatriji - čaščenju "drugih" elohimov. Ko izhajamo iz Egipta in ko potujemo skozi puščavo, se soočamo z egoizmom. Povsem normalno je, da si ustvarjamo nove vrednote (nove želje), za katere menimo, da so primerne za vstop v obljubljeno deželo, saj so nasprotne trenutnemu egoizmu. Tako v sebi ustvarjamo idole, nove elohime. Pri vstopu v obljubljeno deželo jih bomo morali uničiti in razumeti kreatorja kot eno, kot vse dobro. Problem idolatrije je v bistvu eden najpomembnejših, ki nas spremlja na vsakem koraku spiritualne preobrazbe: v Egiptu častimo druge elohime, v puščavi si ustvarimo zlato tele in v obljubljeno deželo projiciramo idole.

 

Modrost, ki jo prejmemo s to paraša, je zelo pomembna za mesec elul, ki sledi takoj po Reeh. V tem času se formira hrepenenje po altruizmu, s katerim bomo operirali v elulu pa vse do roš hošana.


POMEN MATERIALNEGA


V bistvu gre pri tej paraša za navodilo, da moramo gledati s svojim duhovnim aparatom "masah" - zavračati prvo informacijo, potem pa vendarle upotvevati časovno-materialno dimenzijo, ki ljub svoji iluzornosti ni naključna in je edino področje, kjer mi lahko delujemo. Trije prazniki nas opozorijo na "objektivnost" v materialnem svetu oz. na strukturo, po kateri se odvija naša pot v obljubljeno deželo.


Pogledu sledijo besede, s katerimi ustvarjamo obljubljeno deželo.


KAKO VIDETI PREHOJENO POT PREOBRAZBE


O svoji poti v prvi osebi pripovedujemo drugim, učitelj učencu. Težave moramo predstaviti v pozitivni luči.