SUKOT

praznik utic

Sukot je v zaključku velikega vhoda v novo leto, kar je v kabali stopnjevan proces razvoja našega novega keli - posodice za sprejemanje užitka, svetlobe.


Gre za čas re-kreacije, ko v sebi oživimo podobo, po kateri smo slični s kreatorjem! Skrivnost sukot je pomen preprostosti v našem poseganju po korektivni or makif, s katero se po-ustvarimo!


Pri tem prazniku gre za temeljito spremembo vrednot: iz egoističnih v altruistične.


Povezanost nad ločenostjo je bistvo praznika sukot.

 

Tora zapoveduje tri letna romanja v tempelj v Jeruzalemu: pesah, šavuot in sukot. To so "moadim" - določeni datumi, ko mora človek "videti in biti viden pred obličjem kreatorja".

 

V tem času beremo: Lv 22:26 - 23:44.

 


ZAPOVEDANOST


דַּבֵּ֛ר אֶל־בְּנֵ֥י יִשְׂרָאֵ֖ל לֵאמֹ֑ר בַּחֲמִשָּׁ֨ה עָשָׂ֜ר יֹ֗ום לַחֹ֤דֶשׁ הַשְּׁבִיעִי֙ הַזֶּ֔ה חַ֧ג הַסֻּכֹּ֛ות שִׁבְעַ֥ת יָמִ֖ים לַיהֹוָֽה׃ בַּיֹּ֥ום הָרִאשֹׁ֖ון מִקְרָא־קֹ֑דֶשׁ כָּל־מְלֶ֥אכֶת עֲבֹדָ֖ה לֹ֥א תַעֲשֽׂוּ׃שִׁבְעַ֣ת יָמִ֔ים תַּקְרִ֥יבוּ אִשֶּׁ֖ה לַיהוָ֑ה בַּיֹּ֣ום הַשְּׁמִינִ֡י מִקְרָא־קֹדֶשׁ֩ יִהְיֶ֨ה לָכֶ֜ם וְהִקְרַבְתֶּ֨ם אִשֶּׁ֤ה לַֽיהוָה֙ עֲצֶ֣רֶת הִ֔וא כָּל־מְלֶ֥אכֶת עֲבֹדָ֖ה לֹ֥א

תַעֲשֽׂוּ׃


Lv 23:34 - 36 Reci sinovom Izraela, povedujoč: "V petnajstem dnevu tega sedmega meseca je praznik sukot, sedem dni za יהוה. Prvi dan je sveti sklic, nobenih delovnih opravil ne boste delali. Sedem dni boste darovali ognjeno daritev za יהוה. V osmem dnevu bo sveti klic za vas in darovali boste ognjeno daritev za יהוה - zbor je, nobenih delovnih opravil ne boste delali.

 

42 Sedem dni prebivajte v šotorih; vsi, ki so domačini v Izraelu, naj prebivajo v šotorih, 43 da bodo prihodnji rodovi vedeli, da sem dal Izraelovim sinovom, ko sem jih izpeljal iz egiptovske dežele, prebivati v šotorih! Jaz sem gospod, vaš bog.‹«

 

 



PO KREATORJEVI SLIČNOSTI

 

Človek - kreatura - katere ustvarjenje praznujemo z vsemi velikimi prazniki tišreja, je bila ustvarjena po kreatorjevi sličnosti. Kaj to pomeni? V zgornjem trikontiku sefirot imamo keter, hokmo in bino. Keter je nična stopnja polarizacije, hokma prva in bina druga. Hokma daje bini, bina pa sprejema z namenom dajanja. To je spiritualni ideal: sprejemanje z namenom dajanja. Hokma je oče, bina pa mati. Po tej sličnosti je narejen človek v spodnjem stvarstvu, kjer imamo šest sefirot "malega obraza" oz. ženina in pa malkut oziroma nevesto. Nevesta, to smo mi, malkut, mora preobraziti sprejemanje tako, kot je to med "očetom" in "materjo". Zato nas obiščejo ti gosti, da se mi "nevesta" spomnimo, da smo narejeni po kreatorjevi sličnosti; namreš teh sedem gostov predstavlja kreatorjevo sličnost v spodnjih sedmih sefirot. 

 

Hesed – Abraham, Gevura – Izak, Tiferet – Jakob, Netzah – Mojzes, Hod – Aron, Jesod – Jožef, Malkut – David.

 

Vsak večer nas obišče šest tzadikim in kralj David. Vendar je vsak večer eden od gostov tisti, ki vabi ostale.

 

V praktičnem smislu lahko v času praznika sukot naredimo največ, če smo preprosti in sprejmemo obiskovalce v svoj dom z odprtim srcem.

 

POMOČ REVEŽEM

 

Tradicionalno je veljalo, da se v suko sprejema reveže, ki se jim ponudi hrano. Seveda je prav, da kabalisti počenemo tudi to, če le imamo priložnost. To ni isto kot odpeljati hrano na dobrodelno organizacijo. Ideja je družiti se z ljudmi, ki imajo manj kot mi. Seveda to ne pomeni le v materialnem smislu, lahko damo tudi intelektualno, čustveno. Spustiti se moramo na nivo tistega, ki potrebuje.

 

PREPROSTOST


Razumljivo in pravilno je, da človek napreduje. Ob tem pa pozablja, kaj je pomen preprostosti. Bivanje v preprostih, začasnih sukot je simbol za začasnost našega materialnega bivanja, začasnost tudi našega telesa.

 

Sukot so tudi opozorilo, da je naše začasno življensko okolje iluzija. Vedno je treba opozoriti, da začasnost ne pomeni, da gremo potem "kam drugam", ampak da je to stanje iluzorno, zato ga lahko spremenimo upoštevajoč to dejstvo.

 

Sukot je kumulacija procesa, ki se je začel v elulu. Za sukot je še posebej zapovedana radost. Radost pa je vedeti, kakšno življenje hočem!

 

 

ŠTIRI STVARI


וּלְקַחְתֶּ֨ם לָכֶ֜ם בַּיֹּ֣ום הָרִאשֹׁ֗ון פְּרִ֨י עֵ֤ץ הָדָר֙ כַּפֹּ֣ת תְּמָרִ֔ים וַעֲנַ֥ף עֵץ־עָבֹ֖ת וְעַרְבֵי־נָ֑חַל וּשְׂמַחְתֶּ֗ם לִפְנֵ֛י יְהוָ֥ה אֱלֹהֵיכֶ֖ם שִׁבְעַ֥ת יָמִֽים׃

 

Lv 23:40 In prvi dan si vzemite sadja žlahtnih dreves, palmovih mladik, vej gostolistnatega drevja in potočnega vrbja in se sedem dni veselite pred gospodom, svojim bogom!  

 

 

Odnos s kolektivom:

 

Etrog ima dober okus in prijetenj vonj. Predstavlja modro osebo, ki dela dobra dela.

 

Mirta ima prijeten vonj, a ni užitna. Predstavlja osebo, ki dela dobra dela, a ni modra.

 

Palma je užitna, a nima vonja. Predstavlja modro osebo, ampak brez dobrih del.

 

Vrbovje nima ne vonja ne okusa. Gre za osebo, ki ni ne modra ne dela dobrih del.

 

Zvežemo vse štiri rastline skupaj in jih stresamo. Ideja je naša pozicija v kolektivu, naš odnos do bližnjega - ne smemo izključevati ljudi, ki nam niso všeč. Človeštvo je nedeljiva enota. Ko se zavedamo, da smo vsi med seboj povezani, lahko postanemo bolj potrpežljivi. Etrog se da blizu vrbovja; kdor ima največ, naj bo blizu tistega z najmanj.

 

Odnos s samim sabo:

 

Etrog = srce, čustva.

Mirta = oko, perspektiva.

Palma = hrbtenica, od koder izvirajo naše akcije.

Vrbovje = naše ustnice, od koder gre govor.

 

Doseči moramo enotnost vse svoje biti. Naš pogled na svet mora biti skladen s tem, kar čutimo, govorimo in počnemo.

 

 

Odnos s kreatorjem:

 

Tudi tu je ideja enost, povezanost. Vrbovje, mirta, palma in etrog predstavljajo יהוה. Življenske situacije se nam lahko zdijo dobre ali slabe, a potrebno se je zavedati, da vse prihaja od kreatorja.

 

HAŠANA RABA


V aramejščini הוֹשַׁעְנָא רַבָּא pomeni "velika prošnja". To je zadnji dan sukot, 21. tišrej. Hkrati pa je to tudi zadnji dan sodbe, ki se začne z roš hašana. Na hašana raba se zapečati naša usodo za tekoče leto. Ta dan je še zadnja priložnost za korekcijo.

Začetek novega leta simbolizira nastanek, rojstvo kreature – človeka. To je edino, kar je bilo ustvarjeno. Človek, Adam! Beseda adam izvira iz besede »podobno«. Človek je torej podoben kreatorju. Vendar ta podobnost velja samo za višje spiritualne svetove. Ker je človek podoben kreatorju, lahko opazujemo, kako deluje zakon »ekvivalence forme«, kjer človek – kreatura dobiva užitek od kreatorja. To je ideja kreacije: človekovo sprejemanje užitka od kreatorja. Želja po sprejemenju užitka se imenuje tudi duša ali posodica. Užitek, ki ga posodica čuti, pa svetloba.

 

Pomembno je tudi vedeti, da kadar je človek – adam podoben kreatorju, prevzema partnersko vlogo s kreatorjem in postaja so-kreator sveta. Začetek novega leta je tudi lepa priložnost, da se spomnimo, da svet nastane v vsakem trenutku na novo. Vendar to ni odvisno več od kreatorja, temveč od človekovega postopnega približevanja kreatorju. Z vsakim koščkom spiritualne preobrazbe spremenimo košček sveta.

Notranja svetloba

OR PNIMI

Jom kipur je 10. tišreja, naslednji praznik sukot pa se začne 15. tišreja. Pet dni, ki povezujejo praznika, je tudi zelo pomembnih, še posebej za učence, ki se že nekaj let učijo kabale in ki lahko že ločijo določene lastnosti.

V tem času v naši novo-izgrajeni posodici čutimo notranjo svetlobo, to je rezultat naših prejšnjih prizadevanj, naše korekcije v mesecu elulu in ob desetih dneh tešuve in nasploh rezultat korekcije.


Notranja svetloba vstopa v posodico postopoma, v petih stopnjah, med 11. in 15. tišrejem.

 

Notranja svetloba je lahko vstopila v posodico zaradi našega masaha, to je torej preobraženi del. Ko smo odbili direktno svetlobo (ohr jašar), smo dobili odbito svetlobo (ohr hozer) in notranjo svetlobo (ohr pnimi).


V praksi se notranja svetloba pokaže skozi izzive, ki so nas pestili v preteklosti, a smo jih že presegli, zato nam sedaj ne predstavljajo velikih težav. Proces nam govori, kako drugačen bo naš novi kli.


ZAKAJ PRIDE DO NOTRANJE SVETLOBE (2022)


Prvih deset dni leta se zaključi z yom kippur, to je dan, ko se izoblikuje naša želja, naša nova posodica, a je ta v domeni končega stvarstva (leva stran), zato jo je potrebno sedaj oplemenititi, ji dodati desno stran (neskončnost), da potem na koncu dosežemo preoblikovanje končnosti v neskončnost oz. začnemo sprejemati (končno) z namenom dajanja (neskončno), tako naše sprejemanje postane neskončno (srednji steber, ravnovesje).


Notranja svetloba, rezultat minulih korekcij, je lahko pokazatelj, da je potrebno še razširiti leto stran. Torej proces se ni zaključil z jom kippurjem.


Z yom kippur naredimo popravek svoje želje, ki je bila majhna, omejena na naše izkušnje, frustracije itd. Prišli smo v bino in videli, kako velik je naš potencial ter prepoznali ovire, ki nas sločijo od njega. V kočni fazi oz. v abstraktnem smislu je ovira naše prepričanje, da si tega izobilja ne zaslužimo, kar se potem največkrat kaže skozi dramatičen odnos do življenja, ko z nadzorom v osebnih in drugih odnosih reguliramo, da ne bi dobili svetlobe, saj bi nas ta zaradi nepripravljenosti prežgala.


Ob zaključku yom kippurja imamo torej željo, kar pa se kaže v pomanjkanju tistega, kar si želimo. To je v bistvu pravilno, saj želje ne more biti, če je zapolnjena. Za hip se zgodi, da se bo prazna želja začela polniti z neučakanostjo in frustracijami ali drugimi oblikami "kratkega stika", zato se temu upremo - odbijemo svetlobo in v sebi začnemo sprejemati notranjo svetlobo, ki je rezultat našega ravnovesja doseženega v preteklosti.


V tem postopku sproščanja notranje svetlobe izhajamo iz vere in znanja, ki smo ju akumulirali do sedaj. Torej ne gre le za neko slepo prepričanje, ampak za izkušnje. Ob tem procesu se želja še vedno ne izpolnjuje, a čutimo, da se postopoma gradi desna stran, ki jo bomo potem združili z levo.


Bistvena je naša drža, prepričanje, ki izvira iz izkušnje, da za vsem stoji kreator, ter, da je vse postavljeno z najboljšim namenom za nas.


V praktičnem smislu se torej pojavijo negativnosti, ki jih bomo zagotovo odbili, saj že iz preteklosti vemo, kako nam škodijo. V bistvu pa ne gre le za odboj negativnosti, ampak gre za odboj pritoka svetlobe v kli (željo), kar bi bil kratkotrajni užitek, saj desna stran še ni izgrajena.


Na nek način se pri gradnji desnega stebra razkriva ali pa dograjuje tudi levi del. Končni rezultat bo ravnovesje, torej združenje enako velike leve in desne - zato je sedanje delo, ki sledi yom kippurju v bistvu še bolj pomembno.


OBILJE IN RESTRIKCIJA


V teoretičnem smislu pa se ves čas zavedamo, da je naša naloga postati kot kreator. Ta pa ima dve bistveni lastnosti: izobilje (hesed) in restrikcija (gevura), od tu potem nastanejo vse ostale sefire in seveda kočni malkut, brez katerega ni nič. Z restrikcijo obstoječe omejenosti pridemo do neomejene bine, a se potem z restrikcijo spet vrnemo na svoje mesto; korigirani in pripravljeni za sprejem vse svetlobe, ki je na razpolago na določenem nivoju.


Pet nivojev notranje svetlobe


Svetloba vstopa v inverznem vrstnem redu in predstavlja že dosežena ravnovesja na petih nivojih duše (kli, sprejemnik).


Več sledi ...

Obdajajoča svetloba

OHR MAKIF

Naslednjih sedem dni, od 15. – 21. tišreja, je praznik sukot, ki pa predstavlja desni steber drevesa življena ali dajanje oziroma hesed ali povedano drugače: zunanjo svetlobo, ohr makif – ki je zunaj egoistične posodice in postopoma vstopa v posodico ter jo korigira iz egoizma v altruizem.


Končnost preobraža v neskončnost. Prav je, da vemo, da se odvija ta proces in da ga podbiramo, da mine čimbolj umirjeno.


Želja ima vedno sorazmeren odnos z svojim virom, saj je nastala iz njega. Ker je končna želja omejena s končnim (poznanim in nadzorovanim) virom zapolnjevanja, je potreba opustiti dosedanje vire zapolnjevanja in počakati (zaupati = dajanje, hesed), da nam svetloba sama pokaže nove vire zapolnjevanja.

Sukot je množina od suka, kar pomeni »utica, koča«. Gre za simbolično obeleževanje 40-letnega potovanja Izraelcev skozi puščavo, takrat so sicer prebivali v šotorih, a suka – utica vendarle ustrezno simbolizira preprostost, skromnost in pa stalno kreatorjevo prisotnost, kar je zunanja svetloba – ohr makif, ki je preobražala Izraelce, preden so smeli vstopiti v obljubljeno deželo.

 

Sukot so »dnevi milosti«, saj v tem času poteka »olajšanje, sladkanje« naše sodbe, ki smo jo prejeli prve dni v letu.  

 

Zunanja svetloba je za vsakega od nas drugačna, odvisno od nalog tikuna, ki čakajo vsakega posameznika. Dva aspekta ima zunanja svetloba: intenzivnost in kakovost. Določa pa motivacijo in vizijo, ki jo bo imel posameznik v tem novem letu.

 

Beseda suka izvira iz besednega korena, ki pomeni ščit, zaščita – to pa se nanaša na kreatorjevo zaščito Izraelcev, ko so bili v puščavi. Prvi dan sukot, 15. tišrej je najpomembnejši, saj je ta dan vhod heseda v posodico največji. Hkrati pa je to tudi zadnji dan manifestacije notranje svetlobe.

 

Nujno je vedeti, da ohr makif (zunanje ali obdajajoče svetlobe) ne najdemo v naravi, ampak med ljudmi. Toliko bolj je ohr makif prisotna v skupini, ki se uči kabale.

 

Ohr makif je korektivna svetloba, ki sije na nas, saj izvira iz višjega spiritualnega nivoja. Te svetlobe ne čutimo, a deluje na nas.

 

Ko se učimo kabale, opisujemo spiritualne nivoje, ki so nad našim trenutnim nivojem – opisujemo lastnosti kreatorja. Ko ta bodoča stanja primerjamo z našimi trenutnimi stanji, sprožimo hrepenenje po teh bodočih stanjih, po kreatorju. In ravno hrepenenje po kreatorju omogoča korektivni svetlobi, obdajajoči svetlobi, da deluje na nas.


MANJ JE VEČ


Če hočemo, da se končna želja preobrazi v neskončno, moramo precej ohlapno definirati poti in načine zapolnjevanja. Neka osnovna definicija pa mora biti, saj če ni ničesar, je verjetnost, da želja ni dovolj jasna.


Uspizin

GOSTJE


Ko smo praznovali roš hašana, ki obeležuje stvaritev človeka - želje po sprejemanju užitka, smo se spraševali, zakaj ta datum ne sovpada z branjem paraša Berešit, ki podrobno obravnava ta "dogodek". Nastanek želje po sprejemanju ni ravno dogodek, ampak je proces, ki ima svoje nujne faze. Saj je res, da se vse lahko zgodi v hipu, vendar je začetek leta tisti čas, ko je ta proces namenoma nekoliko raztegnjen, zato da ga lahko bolje razumemo. Na nek način je potem paraša Berešit "zapisnik" tistega, kar smo doživljali v tem temeljnem kabalističnem procesu.

 

Uspizin je aramejska beseda za goste. Vsake toliko se je dobro spomniti nekaterih zgodovinskih dejstev kabale. Aramejščina je semitski jezik, ki so ga poleg hebrejščine govorili judje na Bližnjem vzhodu. Pred približno dva tisoč leti je verjetno nastala knjiga Zohar, ki je kabalistična interpretacija Tore. V Zoharju je opisana metafora sedmih gostov, ki nas obiščejo v času sukot.

 

Ko si izgradimo vrtno utico, v kateri preživimo največ časa naslednjih sedem dni, dobimo na obisk sedem biblijskih osebnosti, ki predstavljajo zunanjo svetlobo – korektivno svetlobo za vsako od spodnjih sedem sefirot. Zgornje tri sefirot ni potrebno korigirati.

 


Abraham - hesed

Itzak - gevura

Jakob - tiferet

Mojzes - netzah

Aron - hod

Jožef - jesod

Kralj David - malkut

HOŠANA RABA


Zadnji dan sukot, ki je nekakšen mini jom kimpur, ko smo zopet sojeni, ali smo opravili vse potrebno. Še zadnje slovo od egoizma.


Noč zapečatenja! Prvo pečatenje je bilo na jom kipur, drugo, ko se pošlje dekret, pa je sedaj.


Hošana so molitve, ki se berejo ta dan.


Gre za izkušnjo sodbe, ko čutiš nekakšen prezir do stvari, ki jih nočeš več početi, a hkrati ločiš, da ta prezir ni namenjen ljudem, ki si jih povezoval s stvarmi, od katerih se sedaj oddaljuješ.


Ideja hošana raba - zaključka transformacije je ustaviti cikel zla, tako da v vsem, kar se nam je zgodilo, vidimo svetlobo in se temu primerno odzovemo. Tako napredujemo mi in tudi tisti, ki so nam povzročali težave (ki jih sedaj prepoznamo kot svetlobo).


Gre torej za zadnje dejanje desnega stebra, ki je popolno zaupanje v kretaorja. Hkrati pa je tu dodana še lastnost suverenosti malkuta iz sedmih dni sukot, kar pomeni, da bomo uravnoteženo zaustavili negativnosti.


Z drugimi besedami: gre za ugotovitev, da so bili izzivi, skozi katere smo šli pri ustvarjanju tega nivoja, naše notranje bitke - projicirane na svet zunaj nas.


Spomnimo se, da je smisel celotnega procesa v tišreju - poustvarjanje po kreatorjevi sličnosti. Dajanje svetlobe (in sprejemanje) = sprejemanje z namenom dajanja.