TZAV - UKAŽI
Ukazu nikoli ne sme biti interpretiran le na en način in nikakor ne vedno enako, če hočemo spiritualno napredovati. V praktičnem smislu pa nam paraša pomaga premagati zunanje faktorje, s katerimi smo zasužnjeni.
Pri tej paraša je prišlo do male razlike, kar se tiče judovskega in krščanskega številčenja verzov. V krščanskih prevodih se začne z Lv 6:1.
Kreator reče Mojzesu, naj ukaže Aronu in njegovim sinovom glede dolžnosti in pravic duhovnikov, ki darujejo korbanot – daritve v svetišču.
Ogenj na oltarju mora goreti ves čas. V ognju so sežgane in v celoti konzumirane »vzpenjajoče« daritve; maščoba mirovne, grešne in kazenske daritve. Tudi del, ki je ločen od jedilne daritve, je darovan v ognju.
Duhovniki (kohanim) jedo meso grešne in kazenske daritve in ostanke jedilne daritve. Mirovno daritev poje tisti, ki jo je prinesel, razen posebne porcije, ki se jo da duhovniku. Posvečeno meso daritev lahko je le obredno čista oseba, v točno določenem prostoru in v omejenem času.
Aron in njegovi sinovi ostanejo znotraj svetišča sedem dni, v tem času jih Mojzes posveti v duhovnike.
PEPEL
Prva jutranja naloga duhovnikov v svetišču je odstranjevanje pepela od prejšnjega dne. To ima velik simbolni pomen. Naša naloga je služiti kreatorju, tako da vsak dan služimo manj svojemu egu, ki ga žrtvujemo, zato da lahko služimo kreatorju. Vsak dan moramo biti boljši, kot smo bili prejšnji dan. Vsak dan si moramo postaviti velike ambicije in ne biti zadovoljni le z malimi spremembami.
Ko odstranimo pepel prejšnjega dne, odstranimo staro podobo o sebi, ki nas ovira na poti do naše najboljše podobe. Pa še en praktičen pomen ima: če najdemo pepel, pomeni, da smo nekaj sežgali. Prepričati se moramo, ali je naša naloga opravljena. Pepel tako postane tudi spodbuda za naše nadaljne spopade z egom.
VEČNI OGENJ
Oltar, o katerem beremo v paraša, je naš lastni oltar v nas samih. Ogenj, ki gori na našem notranjem oltarju, v našem srcu pa je gorečnost, intuzijazem, ki mora biti stalno prisoten, ko žrtvujemo svoj ego. Žrtvovanje ega je sicer težavna in nemalokrat boleča stvar – če pa zmoremo ta proces izpeljati goreče, intuzijastično, smo zmagovalci!
Po drugi strani pa gre za ogenj, ki gori, a nas nikoli ne prežge. To je tako kot pri ognju v gorečem trnju, ko se je kreator pokazal Mojzesu in ogenj ni prežgal trnja.
Za vzdrževanje ognja so zadolženi duhovniki, ki prihajajo iz plemena Levi. Duhovniki so desna stran v drevesu življenja oziroma hesed, Levi pa leva in Izrael srednji steber. Ogenj, o katerem govorimo, je drugačen od egoističnih strasti, katere so v bistvu pogubne in jih moramo žrtvovati v tem ognju. Sicer velja, da ne moremo ognja uničiti z ognjem, a tu je izjema, saj imamo opravka s hesedom, ki zmore vse. Če ta naš notranji večni ogenj razumemo kot gorečnost, ki izvira iz ljubezni, bomo lahko kos nalogam spiritualne preobrazbe.
Naša naloga je najti tiste egoistične strasti, ki jih lahko vključimo v plamene večnega ognja, da bo ta prežgal negativne strasti, ki nas ločijo od kreatorja, od popolnega užitka.
V prvih verzih paraša je veliko besedne igre z: ogenj, kuriti, prižgati, zakuriti, prežagati, zažgati, kar ima pomembno sporočilo, da moramo znati ločiti različne strasti in jih primerno "podžigati".
KOMENTAR
Kot že vemo, je kabala polna paradoksov. Velikokrat sporočila Tore razloži popolnoma nasprotno kot denimo religija. Pa tudi znotraj kabale, glede na doseženi spiritualni nivo, se razlage spreminjajo. Kabalist se bo prej ali slej uprl »ukazom«; ta paraša govori o ukazovanju. Tzav צו pomeni "ukaži". V Sefer Šemot smo brali paraša Tezave, ki pa pomeni "ukazal boš". Vsako dobesedno upoštevanje ukazov pomeni »čaščenje idolov«, »čaščenje drugih elohimov« v nasprotju s »čaščenjem enega, enotnega elohima«. Zakaj je dobesedno upoštevanje ukaza idolatrija oz. zlato tele? Zato ker izhajamo iz vedenja, iz slike o svetu, ki jo dobimo z našimi petimi čuti in s klasičnim načinom razmišljanja. Taka slika je vedno nepopolna. Kot vemo, je ravno ta nepopolnost potrebna, da bi mi lahko dosegli popolni užitek, saj nam nepopolnost daje svobodno voljo. Ukazovanje, o katerem je govora v tej paraša, se nanaša na žgalno daritev, ki je nekako neroden, nepopoln prevod besede "ola" עלה, katera dobesedno pomeni "vzpenjanje". Ola - žgalna daritev ni povezana z nikakršnim grehom, njena funkcija je naše spiritualno vzpenjanje, kar je povezano z večnim ognjem in pepelom, ki sem ju opisal prej. Danes nismo več, kar smo bili včeraj, vzpeli smo se za eno stopničko. Ker smo višje, bomo svet razumeli drugače kot včeraj, tudi zapovedi bodo dobile drugačen pomen.
Kabalist mora najti svojo lastno razlago za vse ukaze! Take razlage ne bodo vedno pravilne, včasih bodo grešne – a ravno to je priložnost, del igre, da človek svoje napake popravi. Bistvo je, da ničemur, niti zapovedim niti Tori, ne damo moči zunanjega faktorja, ki upravlja naša življenja, ki nas podredi, zasužnji. Paraša Tzav se bere pred pesahom, ki je izhod iz Egipta, in služi za naše priprave na osvoboditev od ega.
Spomnimo se, kaj je naša naloga v tem svetu! Dobiti kreatorjevo svetlobo. Zavajujoče je misliti, da je ta svetloba v nas, le aktivirati naj bi jo bili treba. Kreatorjeva svetloba ni "v nas", ampak "med nami". Poudariti hočem, kako pomembni so medčloveški odnosi oz. kako pomembno je odstraniti egoizem, ki nas loči od sočloveka in od svetlobe. Ločitve so kaos, vzrok vsakršnega kaosa; ta pa ima več podob, tako kot ima naš ego več obrazov. Ne obstaja le en vzorec, kako žrtvovati naš ego, kako korigirati medčloveške odnose. Zato v paraša beremo o različnih tipologijah žrtvovanja.