Elohim govori z Mojzesom in mu reče, da se je pokazal Abrahamu, Izaku in Jakobu, a po imenu יהוה se jim ni razodel. Reče, da bo z velikimi sodbami storil, da bo njegovo ljudstvo rešeno težke tlake v Egiptu. Mojzesu reče, naj gre k faraonu, da odpusti sinove Izraelove. Mojzes je rekel elohimu, da ga ljudstvo ni poslušalo, ker je torpega jezika. Elohim je govoril z Mojzesom in Aronom in jima dal ukaze za ljudstvo in za faraona, da bi ljudstvo izšlo iz Egipta.

Elohim reče Mojzesu, da ga bo dal za elohima faraonu. Mojzes bo govoril vse, kar mu ukaže, Aron pa bo govoril s faraonom. Elohim bo zakrknil faraonovo srce in pomnožil svoja znamenja in čudeže v deželi. Z velkimi sodbami bo elohim izvedel svoje ljudstvo iz Egipta.

Mojzes in Aron prideta k faraonu. Aron vrže palico, ki se spremeni v kačo. Faraon pokliče svoje modrece, čarodeje in pismouke. Tudi oni vržejo svoje palice, ki se spremenijo v kače. Faraonovo srce se otrdi in ne izpusti ljudstva. Mojzes in Aron se vrneta k faraonu in s palico udari Aron po reki in vseh vodah, ki se spremenijo v kri. Enako storijo faraonovi pismouki. Naslednja nadloga so žabe. Enako storijo tudi faraonovi pismouki. Naslednja nadloga so komarji. Tokrat faraonovi pismouki ne zmorejo iste čarovnije in se zgovarjajo, da je to prst elohimov. Faraonovo srce zopet otrdi. Sedijo pasje muhe. Faraon pokliče Mojzesa in Arona in jima dovoli, da s svojim ljudstvom darujeta elohimu. Onadva hočeta odpeljati ljudstvo tri dni hoda v puščavo, da ne bodo darovali gnusobe egiptovske. Elohim napove kugo, če faraon ne bi izpustil ljudstva. Pride kuga, pomori vso faraonovo živino, Izraelcev ne prizadene. Faraon to vidi, a spet ne spusti ljudstva. Naslednja nadloga pride iz prahu, nastalo je ugnidje. Naslednja napovedana nadloga je toča. Kdor se je bal napovedi, je spravil na varno svoje ljudi in živino, kdor pa ne, pa jih je pustil na polju.

Pomembno je opozoriti na razliko med elohim in adonai. Elohim je bolj lastnost sodbe, omejitve - gevura, adonai pa je brezpogojna ljubezen, milost - hesed. Pri reševanju iz Egipta je protagist adonai, יהוה.

Tetragramaton ali štiričrkovni zapis, kakor bi lahko prevedli ta tehniči izraz, se nanaša na štiti stopnje diferenciacije med kreatorjem in kreaturo.

 י - jod takó predstavlja ničto stopnjo (keter) kot prvo stopnjo (hokma), saj je v jodu tudi začetna pikica '. Prvi hei ה predstavlja drugo stopnjo (bina), drugi hei pa je četrta stopnja - naš svet (malkut). Vmesni vav ו - tretja stopnja (tiferet), je kar moramo doseči, če hočemo biti povezani s svetlbo.

Svoboda, o kateri je toliko govora v teh parašot, je posameznikovo doseganje zmožnosti, da vse vidi kot kreatorjevo ljubezen. Mojzesu je to uspelo. Poglejmo, kako se je pri njem razvil model sočutja, zaradi katerega se mu je lahko razodel יהוה. Seveda bomo šli od "spodaj navzgor"

ה - egoistični malkut

To je Mojzesovo izhodiščno stanje, v katerega je rojen. Značilnost je, da navzven delujemo sočutno, v bistvu pa gre za naš lastni interes. To se kaže s faraonovo hčerjo, kateri se Mojzes smili, zato ga reši. To je sebično, saj faraonova hčer deluje zato, da se sama počuti dobro. Vedela je, da je Mojzes Hebrejec, zato bi ga lahko vrnila svojim ljudem, če bi bila dejansko sočutna.

ו - atruistični ZA - tiferet

Ko Mojzes vidi, da Egipčan tepe Hebrejca, prvega ubije. To pomeni, da iz situacije odstrani vse, kar je nesočutno. Na tak način se lahko poveže s svetobo.

ה - korektivna bina

Ker je Mojzes začel dobivati svetlobo, ga ta koregira. Pride do situacije, ko se tepeta dva Hebrejca. Mojzes se nauči biti sočuten tako do žrtve kot do storilca. Postane popolnoma nediskriminatoren, kar ga dokončno oddaji od svojega okolja (Egipta).

י - modrostna hokma

Zaradi nediskriminatornosti lahko Mojzes dobi modrost, kar se kaže v lahkoti, s katero reši Jitrove hčere pred nagajivimi pastirji.

SPOZNATI KREATORJA

 7 Vzamem vas za svoje ljudstvo in bom vaš Bog in spoznali boste, da sem jaz, GOSPOD, vaš Bog; izpeljem vas izpod tlake Egipčanov.

Vprašanje je, kako lahko govorimo, da se bo kreator sedaj pokazal kot adonai (lastnost heseda) in ne kot elohim (lastnost sodbe), a vendar imamo opravka z nadlogami, ki so sodba?

Šteje, kar pride na koncu - slovo od Egipta, in vedeti, da so bile nadloge nujne. Na koncu kabalist nadlog ne doživlja kot trpljenje, ampak veliko priložnost za učenje. Dokončni izhod iz Egipta se ne zgodi brez prejšnjih priprav!

Razlika med dajanjem in sprejemanjem, med kreatorjem in kreaturo, mora postati ekstremna, saj tako stanje potem generira hrepenenje po (ponovnem) stiku. Namreč; nekaj si lahko želiš, če si to predtem že imel, sedaj pa tega nimaš (več). V primeru našega hrepenenja po kreatorju si želimo nekaj, kar že obstaja, kar vedno obstaja v spiritualni realnosti, le v iluziji materialnosti tega stika ne zaznamo. Tako stanje je ekvivalentno: “prej imeti nekaj, sedaj pa tega ne imeti več in si ga želeti”.

Če hočemo razumeti tokratno paraša, se moramo spomniti bistvenih dogodkov iz prejšnje. Mojzes je zapustil Egipt in štirideset let bival pri svojem tastu v puščavi. Tam se mu je pokazal kreator, ki mu je rekel, naj se vrne v Egipt. Človek se zave svojega egoizma in škode, ki mu jo egoizme dela, zato se od njega loči (Mojzesov beg iz Egipta). Potem pa človek spozna, da kreator od njega zahteva soočenje z egoizmom in korekcijo v altruizem (Mojzesova vrnitev v Egipt). V boj s svojim egoizmom ali z novim paketom egoizma gre človek pripravljen (Mojzesovo učenje pri svojem tastu, duhovniku Jitru).

Faraon, naš egoizem, se hitro uči delati čudeže, ki jih sicer dela kreator in noče in noče popustiti. To je lepo prikazano z Aronovo palico, ki se spremeni v kačo. Enako se zgodi, ko faraon pokliče svoje modrece in pismouke. Kaj to pomeni? Za vsakim čudežem, ki ga naredi kreator, obstajajo določeni zakoni, ki jih človek ne razume, a se analitični ego hitro potrudi ugotoviti, kako take čudeže ponoviti. Taka razlaga ima smisel, sploh kadar vemo, da je vse enost in da vse služi svojemu namenu in da tudi za našim egoističnim zlom stoji kreator.

V metafori o palici kabalist prepozna konfliktno razmerje med znanjem (ego, sprejemanje), ki je vrhunec egoizma, in zaupanjem (kreator, dajanje). Sledi, da Aronova palica požre palice egipčanskih pismoukov. V kabali tako stanje opišemo: postavljanje zaupanja nad vedenje.

V kabali govorimo o desetih sefirot, to je deset stopenj ali deset kreatorjevih kakovosti, ki ločijo egoistično stanje od altruističnega. Ko se človek preobraža, se na vsakem nivoju srečuje z desetimi sefirot, katere so predstavljene kot deset nadlog v Egiptu. V tej paraša se srečamo s sedmimi nadlogami, ki predstavljajo sedem spodnjih sefirot.

Ko beremo to paraša, moramo sebe razumeti v faraonovi vlogi. To je za nas, za naš ego temačno obdobje, čas preizkušenj in sodb, kar je nuja, če hočemo spiritualno napredovati. Seveda je to temačno obdobje z učenjem kabale minimalno. Ko beremo o nadlogah, je zelo težko ločiti, kje nastopa kreator, kje ego. Čeprav se ta drama odvija v nas samih, pa jo vendarle projiciramo navzven. V medčloveških odnosih se kaže, kako se ta proces odvija v nas samih in kako težko ga razumemo in nadziramo.

Če zmoremo toliko discipline, da za vse, kar se nam dogaja, pa naj bo še tako logično-objektivno krivda drugega, iščemo vzrok v sebi, smo na dobri poti proaktivnega sodelovanja s kreatorjem, ki nas hoče spraviti iz vsakršne omejenosti, ki nam jo postavlja naš ego, s katerim smo se zasužnjili.

V smislu teoretčnih struktur je sedaj razvidno, kako se dejanskih pet stopenj diferenciacije pokaže kot deset sefirot v našem materialnem svetu. Prva nadoga, kri, predstavlja malkut v malkutu, druga (žabe) pa jesod v malkutu. Tu naš ego lahk manipuira, dlje pa ne seže.

Bistvo egiptovskih nadlog je manipulacija naše fizične realnosti do te mere, da ostanemo brez znanja, kako naj se iz situacije rešimo. Samo z zaupanjem, ki ga postavimo nad znanje, se lahko osvobodimo.

Brezpogojno, nediskriminatorno sočutje je na nek način postavljanje zaupanja nad vedenje. Vedeti moramo, da se je za tako lastnost potrebno pripraviti. Preverite v besedilu, koliko let se je Mojzes učil!

Človek je ustvarjen kot popoln sebičnež, a hkrati mu je dana Tora, s katero se lahko korigira v altruista.

בֹּ֣א דַבֵּ֔ר אֶל־פַּרְעֹ֖ה מֶ֣לֶךְ מִצְרָ֑יִם וִֽישַׁלַּ֥ח אֶת־בְּנֵֽי־יִשְׂרָאֵ֖ל

מֵאַרְצֹֽו׃

6.11 »Pojdi, govôri egiptovskemu kralju faraonu, da odpusti Izraelove sinove iz svoje dežele!«

Tukaj imamo spet en lep primer napačnega prevoda. Pravilno je: "Pridi...." in ne "Pojdi....". Kreator je namreč tam, kjer je faraon. Krator hoče, da se človek sreča z egom. Ego, zlo je postavil kreator.

ESER MAKOT MITZRAIM

Pri egiptovskih nadlogah se mi zdi ustrezna primerjava s 3. Newtonovim zakonom: Če prvo telo deluje na drugo z neko silo, potem tudi drugo telo deluje na prvo z nasprotno enako silo. Prvo telo je v tem primeru naš ego, naša želja po sprejemanju užitka, ki deluje na vir užitka tako, da slednji odgovri z nasprotno silo, ki preprečuje, da bi ego sprejel užitek. Na tak način se naša želja, naš ego, naše bistvo obvaruje izničenja - ego pa dobi priložnost, da se preobrazi. Sila, ki deluje v egu, je sprejemanje. Ko pa ego spremeni svoj namen iz sprejemanja v dajanje, bo to vplivalo tudi na nasprotno silo, ki prihaja od vira užitka. Ta se bo sedaj srečeval z dajanjem in bo odgovoril tako, da bo od ega zahteval sprejemanja. Rezultat bo: ego sprejema z namenom dajanja, zato ego sedaj ni več ego, temveč je duša.

Stališče, s katerega doživljamo nadloge:

- ego (Faraon) = trpljenje, stališče posledice

- duša (Mojzes) = učenje, stališče vzroka

- kombinacija = izkušamo različne realnosti; spoznamo, da je svet iluzija

Definicija nadloge:

Ego (Faraon): ovira, ki preprečuje, da bi sprejemal užitek.

Duša (Mojzes): ovira, ki preprečuje, da bi sprejel kratkotrajni užitek, zato me spodbuja k spiritualni preobrazbi, ki me vodi do neskončnega užitka.

Stopnje spiritualne preobrazbe:

• pred Egptom (razvoj dajanja)
• Egipt (dajanje se korumpira v dajanje z namenom sprejemanja)
• puščava (reaktiviranje dajanja z namenom dajanja, korekcija)
• obljubljena dežela (sprejemanje z namenom dajanja)

Pomembno je poudariti, da se vse stopnje odvijajo istočasno!

Še en drugačen pogled imamo lahko na nadloge

prve tri:

DA BOSTE VEDELI, DA SEM JAZ KREATOR (obstajam)

druge tri:

DA BOSTE VEDELI, DA SEM JAZ KREATOR NA ZEMLJI (posredujem)

tretje tri:

SAMO JAZ SEM KREATOR (ekskluzivnost)

deseta:

REŠITEV IZ EGIPTA