USTALITEV

VAJEŠEV 37:1 - 40:23 וישב

Jakob se s svojimi dvanajstimi sinovi ustalil v Hebronu. Najrajši ima najmlajšega Jožefa. Bratje so nanj ljubosumni, ta pa jim pove dvoje svojih sanj, iz katerih je razvidno, da bo vladal nad brati. To še poveča zavist in sovraštvo. Simon in Levi načrtujeta Jožefovo smrt. Ruben pa ju prepriča, naj ga raje vržejo v vodnjak. Nato ga Juda proda karavani mimoidočih Išmaelcev. Bratje namočijo Jožefov plašč v kozjo kri in plašč pokažejo očetu ter ga prepričajo, da je Jožefa raztrgala divija zver.

Juda se poroči in ima tri sinove. Najstarejši sin Er se poroči s Tamar, nimata otrok. Er umre, Tamar pa oženi njegov brat Onan. Tudi Onan umre mlad, ker je grešil; namreč razlil je svoje seme po zemlji. Juda noče, da bi se njegov najmlajši sin poročil s Tamar, saj se boji, da bi umrl tudi on. Tamar je odločna imeti otroka z Judino družino, zato se preobleče v prostitutko in zapelje Judo, ne da bi ta vedel, kdo je ona. Ta ji obljubi plačilo, ona pa v zastavo zahteva njegove osebne stvari. Tamar zanosi z Judo. Juda kasneje prizna, da je on oče otroka, saj mu Tamar predloži zastavljene predmete.

Jožef je odpeljan v Egipt in prodan Potifarju, faraonovemu ministru. Kreator ga blagoslovi v vsem in kmalu mu je zaupano upravljanje z gospodarjevim premoženjem. Je postaven in lep mladenič. Potifarjeva žena ga poskuša zapeljati, a on jo zavrne. Ona se mu majščuje in možu pove, da jo je Jožef hotel zlorabiti. Poslan je v zapor, kjer si pridobi upravnikovo naklonjenost, ki ga postavi za administratorja. Tu sreča faraonovega glavnega vinarja in glavnega peka. Razloži jima sanje; pek bo obešen, vinar pa rešen. Vinarja še prosi, naj pri faraonu posreduje zanj, a vinar na to pozabi.

JOŽEF JESOD

Pri kabali gre za spiritualne nivoje in podnivoje. Nek nivo se lahko odvija več let. V praksi to pomeni, da so vsebine parašot uporabne vedno, ne le ko jih beremo. Denimo; prehod iz Jakoba (načrt) v Jožefa (izvedba) se lahko odvija več let, če gre za temeljno spremembo, ali več mesecev če gre za pomemben dodatek k temeljni spremembi.

Ker je Jožef realizacija Jakoba, zajema vse tri sefire spodnje triade: netzah, hod in jesod. Jesod je kopulacija, njeno doseganje pa je možno, kadar zmoremo uporabiti netzah in  hod. Vztrajanje in ponižnost.

REALIZACIJA

Tema tega tedna je izvedba našega načrta. Če smo pri Jakobu govorili o načrtovanju in odločitvi, je sedaj čas, da se soočimo z realnostjo sveta, ki je veliko bolj kompleksna kot sanjavo načrtovanje. Jožef, ki bo odslej glavni lik, je tudi lik srednjega stebra; predstavlja sefiro jesod, ki je akumulacija vsega. Če smo, ko smo bili v tiferetu (Jakob), sprejemali odločitve pod vplivom kreatorja, je sedaj čas, da se soočimo z vsem, kar smo si dosedaj napravili v naši materialni realnosti, pa tudi z vsemi prejšnjimi načrti, ki jih bo potrebno sedaj izbrisati ali pa preložiti.

Ni naključje, da Jožef, ki ga bratje imenjujejo sanjača, nastopa ravno v kislevu, ki je mesec spanja in sanj. Sanje so metafora za nov spiritualni nivo, tako kot pri Jakobu. Kislev nam s svojo magičnostjo omogoča, da se pred nami nizajo dobre in slabe misli, mi pa med njimi izbiramo. Naše slabosti, naš ego omaga pred mogočnostjo duše.

USTALITEV

Vajašev וישב dobesedno pomeni “in sedel je“. Nanaša se na Jakobovo bivanje v Hebronu, zato v prevodih beremo “in prebival je”. Prej smo o Jakobu, ko je sanjal, brali, da “je ležal”. Gre za stopnje, ki jih opisuje Tora in se nanašajo na spiritualno napredovanje: ležati, sedeti in stati. Jakob doseže prvi dve, potem pa se ustavi; na sceno mora priti Jožef.

Zakaj se Jakob ustavi? Dosegel je stopnjo, kjer je spoznal svoje potenciale. Na vzorčnih primerih se je naučil sestavljati levi in desni steber v srednjega, a to je le teoretično, le na neznatnem delu svoje biti. Sedaj pa mora vse to znanje spraviti v prakso, kar pa je naloga sama zase. Jakobova ustalitev torej pomeni dokočanje načrta; sledi izvedba z Jožefom!

Tokratna paraša je najbolj “kabalistična” od vseh, saj pokaže, zakaj je kabala tako nerazumljiva in celo, zakaj so bili kabalisti, in morda so še, osovraženi zaradi svojega navzven nerazumljivega početja.

Jakob predstavlja stopnjo “dajanje zaradi dajanja”, to je absolutna nesebičnost. Tudi njegovi sinovi predstavljajo to lastnost. Jakob, kot lik, ni ekskluzivno kabalistični prototip, saj se nesebično “dajanje zaradi dajanja” lahko doseže tudi s filozofijo oz. z religijo ali kakšnimi drugimi pseudo-spiritualnimi šolami.

Jožef ni neka nova lastnost, ampak akumulacija lastnosti vseh svojih bratov. Novost pri Jožefu pa je znanje, kako te lastnosti dajanja, ki jih predstavljajo njegovi bratje, združiti z lastnostjo sprejemanja. Zato gre Jožef v Egipt; no, beremo, da ga prodajo. Egipt vedno predstavlja našo željo po sprejemanju, naš nekorigiran malkut. Jožef pa je jesod, ki bo znal sprejemanje malkuta preobraziti v dajanje.

Tu je največja skrivnost kabale, saj se velikokrat navzven zdi, da se kabalist obnaša sila egoistično, nekorektno, samovoljno – a tako služi kreatorju; tako s svojimi prej pridobljenimi lastnostmi dajanja (Jožefovi bratje) korigira svoj malkut (Jožefovo znanje).

Konflikt med Jožefom in njegovimi brati seveda človek čuti v sebi. Ko posameznik doseže nesebično stopnjo dajanja zaradi dajanja, ne bo kar zlahka spet šel v svoj osebni Egipt, a bo moral; če ne, bo čutil pritisk – mogoče še težjo nalogo, kot je bila prva, ko se je moral posloviti od egoizma; od “dajanja zaradi sprejemanja”.

V pripoved je spretno dodana pripoved o Tamar, ki predstavlja identično spiritualno vsebino, vendar z druge perspektive. Juda, Jakobov sin, in Judini sinovi niso zmožni zadnje stopnje altruističnega razvoja, zato malkut (Tamar) sam poskrbi, da pride do kopulacije. Tamar opravi Jožefovo nalogo, bi lahko rekli. Ali pa še bolje: Tamar pripravi teren za Jožefa, če združimo obe pripovedi, kar je seveda smiselno.

V praktičnem življenju se Tamarino posredovanje zdi kot vračanje situacij, ki so povezana z našim uspešnim obdobjem, od katerega smo zbežali, saj se je na koncu uspešnosti začelo lomiti. Zato je v tem kontekstu čutiti tudi nekakšen odpor do ponovnega uspeha, saj se je naš prejšnji uspeh dramatično zaključil (smrti Judovih sinov).

Takšna vrnitev v čas prejšnjega uspeha se nam na duhovni poti zgodi večkrat, vsakič, ko zaključimo nek duhovni nivo - kar pomeni, da znamo nekdanji potencial sedaj uporabiti altruistično. Na koncu preobrazbe pa se bomo na tak način povezali s celotnim potencialom.

PRAVIČNOST

Jožef je imenovan pravičnež. Ta kakovost je določena le še Noetu. Razumljivo je, da bo kabalista v tem času gnala neka sila, ki se bo manifestirala kot potreba po pravičnosti. Potreba po upoštevanju pravil! Velikokrat bomo v drugih ali pa v družbi kot celoti prepoznali neupoštevanje pravil sobivanja. Največkrat gre za opozorilo na naše lastno neupoštevanje spiritualnih zakonov, ko moramo začeti sprejemati z namenom dajanja. Tega še ne poznamo, zato je ta proces tako težaven.

Jožef je imel celo vrsto težav, ki pa jih je vse sprejel pokončno in s prepričanjem, da je za vsem kreator, ki pa od vsakega od nas hoče najboljše.

Zelo pomembno se je zavedati, da je Jožefova pravičnost predvsem zaradi realizacije njegovih potencialov. To je njegovoa unikatna lastnost, s katero je drugačen od Jakoba.

Spomnite se, da smo pri Noetu pravičneža definirali tistega, ki si želi užitek. Noetova generacija je maksimalno oddaljena od rajskega užitka; pravično je, da se prebudi hrepenenje po rajskem užitku in da se človek zaveda, da bo za to moral opraviti korekcijo, kar stori Noe. Jožef potrdi to definicijo - zna sprejemati, zato je pravičen, saj upošteva zakon stvarstva, da kreatura sprejema užitek od kreatorja!

NARCISIZEM

Pri Jožetu bi lahko opazili simptome osebe z narcisitično motnjo: sanjavost, grandioznost, samovšečnost, zapeljivost in na nek način notranjo praznino, če podrobneje razumemo njegovo vlogo, ki je akumulacija vseh lastnosti njegovih bratov in sprememba namena.

Vsekakor pa je Jožetova zgodba zelo travmatična, zato je njegov narcisizem psihološki obrambni mehanizem.

Psihologija pozna toksično, soodvisno, razmerje med empatom in narcistom, ki sta dva pola enega spektra. To lahko uporabimo tudi za pojasnitev odnosa med Jakobom in sinovi na eni strani in Jožefom na drugi strani. Jakob je uspel zdužiti hesed (Abraham) in gevuro (Izak) v tiferet - lepoto, ki je sočutje s sočlovekom oz. skladnost s kreatorjevim načrtom; to je seveda empatija ali sočutje. Kabalist mora doseči to stanje. Tako kot se je iz Abrahama v skrajnosti razvil Izak, tako bodo sedaj v skrajnosti Jakobovi sinovi, ki so dajanje zaradi dajanja, morali razviti še sprejemanje zaradi dajanja.

Všečnost in zapeljivost, ki ju prepoznamo pri Jožetu, je najmanj, kar se mora zgoditi, da pride do kopulacije med ZA-tiferet in malkutom. Všečnost je sprejemanje. Ker vemo, da gre tu za realizacijo načrta, v praktičnem smislu, ne smemo pozabiti, da moramo biti "všečni" tistim, s katerimi se želimo zdužiti v naš projekt. 

Največkrat se ustavimo pri načrtu in ne izvedemo njegove realizacije ali jo odložimo, ker je zelo težko iz empatičnega dajanja preklopiti v navidez narcisistično sprejemanje, kjer ni empatije. Jasno je, da bratje izkazujejo sovraštvo in odsotnost empatije, kot se zdi pri dobesednem branju. Če pa se postavimo v Jožefovo vlogo, potem gre za zrcaljenje odsotnosti empatije pri Jožefu, ki svoje brate provocira.

POSTOPNOST

Jožef ima sanjav načrt, ki je ustrezno vodilo v velikopotezno realnost, ki se mu obeta v malkutu, a do tja motra priti postopoma. Sanjava grandioznost je nujna.

V vodnjaku: to je omejitev, iz katere izzide z novimi željami, saj se znajde v karavani, ki prodaja dišave in začimbe. To je odsev Jakobove želje po Raheli. Ko je zavrnil telesni užitek s Portifarjevo ženo, se je dvignil v inelektualno bino, Lea. Ko je v zaporu, razvije sposobnosti interpretacije sanj, kar je zrcaljenje Jakobove kopulacije z Leo.

Funkcija jesoda (Jožef) je kopulacija z malkutom (faraon), zato je ta njegova zadnja restrikcija (zapor) priprava semena, s katerim bo oplodil malkut. To je sorodno s kopulacijo med hokmo, ki je abstraktno seme, ki oplodi bino in se razvije znanje oz. daat.