PRIBLIŽATI
Fuzija dveh spiritualnih entitet.
Juda se približa Jožefu in ga prosi, naj izpusti Benjamina, sam pa se ponudi za sužnja faraonu. Ko Jožef spozna, kako zvesti so si bratje drug drugemu, se jim razodene in vpraša, če je njegov oče še živ.
Bratje so osramočeni in obžalujejo, da so pred leti poslali Jožefa v Egipt. On pa jih tolaži, češ da ga je poslal kreator, saj je predvidel, da bo lakota in bo Jožef tako lahko rešil svojo družino in celotno svojo deželo.
Bratje se hitro vrnejo v Kannan in novico posredujejo Jakobu. Ta se spusti v Egipt s svojimi sinovi in njihovimi družinami, skupaj sedemdeset duš. Tako se Jakob po 22-ih letih sreča s svojim ljubljenim sinom Jožefom. Na poti v Egipt Jakoba opogumi kretor, naj se ne boji, saj da bo on z njim na poti. Obljubi pa mu tudi ponovno vrnitev v Kannan.
Jožef zbere vse bogastvo Egipta, medtem ko v času lakote prodaja hrano. Faraon da Jakobovi družini deželo Gošen, kjer se naselijo in uspejo.
Sestavljanje
Proces spiritualne preobrazbe je sestavljanje, združevanje. Vse je odvisno od naše posodice, skozi njo doživljamo svet, skozi njo se nam kažejo želje, skozi njo se identificiramo – namreč; mi smo posodica.
Ne sestavljamo se samo človek s človekom, temveč sestavljamo svoje lastne posodice v eno samo. Tako se včasih zgodi, da za hip zapustimo eno svojo posodico in svet vidimo skozi drugačno predstavo o samem sebi, do sveta se odzovemo skozi drugačne želje. Vendar je to največkrat v službi prepoznanja različnosti znotraj samega sebe, kar se zgodi z namenom sestavljanja.
Tokratna paraša nosi ime “In približal se je”. Človek se mora zavestno približevati svoji celoti, kreator pa pogosto poskrbi, da se najprej oddaljimo, denimo od naših želja, zato da se jim potem lahko približamo z drugo posodico, ki že pripravljena na neskončno sprejemanje.
Smo proti koncu prve Mojzesove knjige Berešit, ki govori o arketipih, s katerimi se potem na različne načine srečuje človek, ko je v procesu spiritualne preobrazbe. Združevanje Jakoba in Jožefa s faraonom v Egiptu je lep prikaz o pomembnosti združevanja materialnih sil s spiritualnimi. Z drugimi besedami: kreatura mora biti vključena v kreatorju in kreator v kreaturi.
Paraša lepo pokaže, kako kreator poskrbi, da je na koncu vse lepo in prav. Ko se spiritualno preobražamo, gremo skozi skušnjave, ki jih nikakor ne razumemo, tako kot Jožefovi bratje niso razumeli Jožefa.
Dejansko se tudi zgodi, da ima posameznik občutek, da so ga najbližji prevarali, a s pomočjo kabale se mu razodene, kako so bila številna nevšečna dejanja vendarle nujna in delo kreatorja, ki je vnaprej načrtoval dober konec z vmesnimi težavami.
Paraša tudi opozarja, kako naš ego stalno raste in kako postajamo njegovi sužnji, razen če nismo kabalisti (Izraleci v zgodbi), ki imamo posebne izkušnje, posebna znanja, s katerimi se izognemo suženjstvu naših apetitov. Zlato pravilo je, da smo se najprej zmožni upreti vsakeršnemu sprejemanju in živeti "na minimalcu", potem pa postopoma sprejemati, nadzorovati sprejemanje in se tako počutiti svobodne.
Fuzija
V strokovnem, sefirotskem jeziku gre za zlitje malkuta in jesoda, kar pomeni, da v malkut pride svetloba. Seveda je to spoznanje, ki ga ima izkušen kabalist. Učenec pa se na ta dogodek lahko kakovostno pripravi, če se posveti paraša, kolikor se pač lahko in koliko ga ta privlači.
Zlitje dveh spiritualnih entitet pomeni zlitje dveh različnih spiritualnih lastnosti; to sta sprejemanje (malkut) in dajanje (jesod). Vemo, da v spiritualnosti, kakor sicer v naravi, deluje zakon ekvivalence forme. Malkut mora v sebi prepoznati in razviti lastnosti dajanja, če hoče sprejeti svetlobo od jesoda, če se hoče zliti z njim.
וַיִּגַּ֨שׁ אֵלָ֜יו יְהוּדָ֗ה וַיֹּאמֶר֮ בִּ֣י אֲדֹנִי֒ יְדַבֶּר־נָ֨א עַבְדְּךָ֤ דָבָר֙ בְּאָזְנֵ֣י אֲדֹנִ֔י וְאַל־יִ֥חַר אַפְּךָ֖ בְּעַבְדֶּ֑ךָ כִּ֥י כָמֹ֖וךָ כְּפַרְעֹֽה
Gn 44:18 In približal se mu je Juda in rekel: "V meni, gospod moj! Naj reče, prosim, tvoj služabnik reč v ušesa mojega gospoda. In naj se ne vname tvoja jeza proti tvojemu služabniku, saj si ti kakor faraon.
Ključno je, da Juda, ki je sedaj v fukciji malkuta, kateri hoče svetlobo, podzavestno čuti "v sebi" del Jožefa, ki je seveda jesod. To mu da pogajalsko moč, če naj se vrnemo na literarni nivo zgodbe. Juda ima na nek način dosti napetosti, ki jo doživlja zaradi situacije, v katero postavlja njega in brate Jožef. Prevzame odgovornost nase, kar se vidi v besedilu, ko iz množine preide v ednino.
Vprašanje je, kaj moramo storiti v vsakdanjem življenju, če hočemo, da pride do take spiritualne fuzije! Približati se moramo sočloveku ali kolektivu oz. približati, sestaviti dva dela v sebi. V drugem moramo prepoznati del sebe in vedeti, da ko komuniciramo z drugim, komuniciramo tudi s sabo. Tu ne smemo biti trivialni in računati, da se bo približevanje zgodilo vedno na enak način. Predpostavka je, da smo oddaljeni, česar se ne zavedamo, a nas to poganja, da najdemo skupno točko. Približevanje se lahko zgodi le tam, kjer obstaja oddaljenost; ta pa je ponavadi posledica raznoraznih konfliktov med ljudmi ali v nas samih.
Plodovitost in mnogoterost
Paraša se zaključi z opisom, da so bili Izraelci plodoviti in mnogoteri. To je seveda prva Torina zapoved, ki jo beremo v Berešit in sicer šesti dan sedemdnevne zgodbe, ki pripada jesodu. Sedaj lahko boljo razumemo, kaj pomeni plodovitost in tudi pomen mnogoterosti pri fuziji. Zbliževanje moramo opraviti s svobodno voljo, če hočemo dobiti užitek. V drugem videti sebe in v sebi drugega, med obema pa kreatorja; to je pravilno razumevanje plodovitosti in mnogoterosti.
Bistveno je vedeti, da se dve stvari zbližata zaradi podobnosti in ne zaradi različnosti. Zunanja različnost, neprepoznavnost enakotosti, pa je v službi svobodne izbire, ki mora biti vedno prisotna.