VAJIKRA - POKLICAL JE

Naše prilagajanje sočloveku kot nujna lastnost, če želimo stika s spiritualno svetlobo. Hkrati pa je stik s spiritualno svetlobo možen, le kadar prepoznamo svoje posebnosti in se z njimi vključimo v kolektiv.

Mojzes dobi navodilo, naj Izraelcem pove, kaj in kako morajo darovati, če to želijo. Opisane so tudi naloge duhovnikov pri daritvah. Beremo o žgalnih daritvah. Nato o jedilnih daritvah, kjer je vedno treba dodati tudi sol. Sledijo navodila za mirovne daritve. Nato se seznanimo z daritvami za nenamerni greh. Predvidena je tudi daritev, če nenamerno greši cela skupnost. 

 

Nato beremo o posebnih primerih. Med drugim tudi o izmikanju pričevanja in o krivih prisegah. Določeno je, kako naj darujejo reveži, ki nimajo živine. Določene so spravne daritve za nezavedni greh in za prevaro bližnjega.

PONIŽNOST 

 

וַיִּקְרָ֖א אֶל־מֹשֶׁ֑ה וַיְדַבֵּ֤ר יְהוָה֙ אֵלָ֔יו מֵאֹ֥הֶל מֹועֵ֖ד לֵאמֹֽר׃

 

1:1 In poklical je k Mojzesu. In rekel je יהוה k njemu iz shodnega šotora, povedujoč.


V Tori, ki se ročno prepisuje, je zadnja črka א v prvi besedi ויקרא napisana manjša kot ostale. V Bibliji je vsaka od 22-ih črk enkrat pomanjšana in enkrat povečana, kar pomeni še dodatno sporočilo v besedi, kjer srečamo spremenjeno velikost. ויקרא "vajikra" - in poklical je - se nanaša na kreatorja, ki kliče Mojzesa. Zanimivo je, da je osebek - kreator izpuščen iz tega dela povedi. Pričakovali bi: "In poklical je יהוה k Mojzesu." Tako kot imamo v nadaljevanju: "...in rekel je יהוה k njemu..." Pomanjšani א je ta manjkajoči osebek. Alef א, prva črka alefbeta, predstavlja kreatorja. Tudi numerična vrednost א je 1, kar simbolizira enost, celoto. Kompozitivna gematrija א pa je 26, saj ga sestavljata dva י in en ו. Gematrija יהוה je tudi 26; tako je alef א upravičen nadomestek za manjkajoči osebek v povedi. Tu je v resnici opisan Mojzes, ki je "pomanjšan", ponižen kakor vsakdo, ki želi h kreatorju oz. kakor vsakdo, ki si želi spiritualne svetlobe.

 

Kreator bo "klical" le tistega, ki bo ponižen. Seveda moramo ponižnost pravilno razumeti. Vsakdo od nas ima natančno določeno vlogo v kolektivu. Razvoj potencialov je prvi korak k ponižnosti. Druga naloga pa je prilagodljivost, dostopnost, brez katere ni možno povezovanje kolektiva v celoto, v seštevek vseh njenih členov. Z eno besedo: ponižnost je delovati skladno s spiritualnimi zakoni in nikakor ne nek stereotipen vzorec obnašanja.

 

Kreator pokliče Mojzesa, potem pa mu še reče, kar mu pač želi povedati. Tudi ko kreator želi Mojzesu kaj ukazati ali reči, prej uvaja »klicanje«. Gre za vzpostavljanje brezpogojne ljubezni med kreatorjem in Mojzesom, zato kreator najprej »pokliče«, kar pomeni, da se pozanima za njegovo počutje, potem pa mu govori, ga uči itd. Takšen mora biti tudi odnos med ljudmi – vedno začeti z brezpogojnim spoštovanjem, potem šele opravimo nalogo, predamo sporočilo itd. To izhodiščno brezpogojno spoštovanje se kaže tudi v neprisotnosti osebka na začetku konverzacije, kar predstavlja neprisotnost našega ega. To pa mora biti naša naloga, če želimo v odnose pripeljati spiritualno svetlobo.

 

Glagol "poklical je" קרא ima še več skrivnosti. Če upoštevamo zmanjšani končni alef א, potem lahko rečemo, da smo naredili prostor za nekaj novega. Gre za temeljno kabalistično idejo skrčenja - tzimtzum, ko se neskončni kreator skrči, da lahko nastane naše končno stvarstvo, da iz ena nastane dva. Beseda, ki jo sedaj dobimo, ko namesto א vstavimo bet ב, ki je dve, je קרב, kar pa pomeni bližina. In seveda ni naključje, da ravno ta besedni koren izstopa v nadaljevanju besedila in tako določa glavno temo celotne Sefer Vajikra - bližina, zbliževanje s kreatorjem.

 

ZBLIŽEVANJE

 

Bistvo spiritualnosti, ki jo do popolnosti lahko razumemo le s kabalo, je človekovo zbliževanje s kreatorjem, z virom neskončnega užitka; upoštevajoč, da je sprejemanje užitka bistvo našega obstoja. Zbliževanje s kreatorjem je možno le ob vzpostavljanju pravilnih medčloveških odnosov. Vsakdo od nas ima v sebi spiritualni potencial oz. zasnovo za altruizem, hkrati pa ima vsakdo od nas tudi "živalsko dušo", kar so naše egoistične lastnosti, katere moramo preobraziti, če hočemo do popolnega, neskončnega užitka. Žrtvovati, zažgali moramo žival, ki jo prepoznamo v sebi - to energijo moramo uporabiti za gradnjo mostov s sočlovekom in kolektivom kot celoto.

 

Beseda za žrtvovanje je »korban« קרבן. Ista beseda je tudi za žrtev. Enako pa se zapiše tudi bližina: קרב. Z istim besednim korenom pa se zapiše tudi drobovje, notranji organi. Zanimivo je, da se beseda vojna zapiše z istimi črkami: קרב. Če paraša beremo v hebrejščini, ne moremo spregledati pogostosti pojavljanja teh besed.

 

Ko žrtvujemo svoj ego, se preobražamo iz sprejemanja v sprejemanje z namenom dajanja. Proces spiritualne preobrazbe je vojna, ki jo bijemo s svojim egom! Vojna tudi pomeni, da se moramo z vso močjo boriti za stvari, ki nam veliko pomenijo v življenju. Najbolj se zbližamo s kreatorejm, kadar se borimo biti to, kar v resnici smo! Ta boj pa mora potekati z radostjo.

 

Ena od praktičnih nalog v povezavi s ponižnostjo, s katero dobimo svetlobo, je preverjanje, ali smo dovolj prilagodljivi. Vsakdo od nas ima posebno nalogo v življenju kolektiva. Tudi vsak narod ima svojo vlogo v svetovnem merilu. Velikokrat se tega niti ne zavedamo. Velikokrat imamo priviligiran položaj v povsem neznatnih, navzven nepomembnih situacijah, ki pa lahko sprožijo velike premike. V takih okoliščinah imamo lahko vplivno vlogo, že ker vemo nekaj, kar drugi ne ve. Tako kot se mora učitelj prilagoditi učencu, in ne obratno, tako se moramo mi prilagoditi sočloveku v situaciji, kjer hočemo razviti spiritualno svetlobo.

 

Spiritualno svetlobo lahko prejme tisti, ki svojo prednost, domačnost v določeni situaciji, žrtvuje v dobro sočloveka! Prednost ga namreč povzdiguje nad bližnjega. Ker nista na istem nivoju, ker nista prilagojena, sinhronizirana, svetloba med njima ne steče.

 

V najglobljem kabalističnem smislu je približevanje, o katerem govorimo v tej paraša, približevanje desetih sefirot v eno celovito realnost. 

 

BLIŽINA Z ODDALJEVANJEM


Bližina s kreatorjem je razmerje, ki mora odsevati v naših medčloveških odnosih. Kadar nas nekdo privlači, pa razmerje škripa, je seveda lahko več vzrokov. Ko pa smo se enkrat že veliko naučili in preobrazili, pa se nam zdi "nepravično", da nas življenje postavlja ob bok ljudjem, ki nam postavljajo hude izzive. Včasih je odnos takšen, da bi nas vsakdo poslal na terapijo k psihologu, mi pa kar silimo naprej, kljub bogatim kabalističnim izkušnjam ali pa mogoče ravno zaradi kabalističnih izkušenj.

 

Paraša Vajikra z začetnimi besedami "in poklical je" se nanaša na našo vlogo, na "poklic", na klicanje, da opravimo svojo dolžnost v kolektivu. Sprašujemo se "kaj hočem od življenja", namesto da bi se spraševali "kaj življenje hoče od mene". Ko to miselnost preslikamo na osebni odnos, nam je pomembneje, "kaj dobivam" od partnerja kot pa "kaj je moja vloga" v tem partnerstvu.