ŠEMINI - OSMI
Doseganju transcendentalnosti, ob čemer pa ne smemo zanemariti naše potrebe po "prizemljenosti". V teoretičnem smislu je poudarek na pomenu razvoja verige spiritualnih struktur, če hočemo dobiti maksimalen kos svetlobe, ki ustreza določenemu parcufu.
Šemini pomeni osmi, mišljeno je osmi dan po tem, ko so so bili v duhovnike posvečeni Aron in njegovi sinovi.
Ogenj je izšel iz kreatorja in požrl daritve na oltarju, tako je kreatorjevo veličanstvo prišlo v svetišče in bilo med ljudmi.
Dva starejša Aronova sinova sta darovala nedovoljen ogenj, kakršnega jima kreator ni zapovedal, zato sta umrla. Aron molče sprejme to tragedijo.
Mojzes in Aron se ne moreta sporazumeti glede nekaterih pravnih vprašanj. Mojzes da prav Aronu.
Kreator da obsežna navodila, kar se tiče hrane, ki je primerna za uživanje, in tiste, ki je prepovedana.
OSEM
Srečamo se z zelo pomembnim številom osem. Sedem je število dni, v katerih je kreator ustvaril naš svet ali naravo in vse, kar je v njej. Poznamo sedem dni v tednu, sedem kontinentov, sedem barv v mavrici… Osem pa pomeni več kot naša narava, pomeni nadnaravno, človekovo nadnaravno povezanost s kreatorjem, trenscendentalnost. Sedem je torej naravno, osem pa nadnaravno. Življenje od nas zahteva, da presežemo svojo naravo. Preseči moramo odtujenost od sočloveka in doseči enotnost, katero zagotovo dosežemo z "osmim dnem". V kreakcijskem smislu je to obdobje, preden je kreator začel ustvarjati, ko je bila zemlja še "kaos in praznina", če naj se navežemo na sedemdnevno kreacijsko zgodbo.
Osem predstavlja izhod iz našega običajnega, naravnega razmišljanja, kjer egoističen človek vidi sebe kot popolnoma samostojen subjekt, nepovezan z ostalimi.
V zgodovinskem smislu se je paraša Šemini zgodila eno leto po izhodu iz Egipta. Pomembno se je spomniti, da so po razodetju na gori Sinaj Izraelci grešili - greh zlatega teleta - zato si morajo svojo spiritualnost zaslužiti znova.
En teden dni pred mlado luno, s katero se začne prvi hebrejski mesec nisan, so začeli postavljati svetišče, katero so s seboj nosil skozi puščavo. Legenda pravi, da so upoštevali navodila Tore, a posameznih delov svetišča le niso mogli sestaviti v celoto. Niso godrnjali, temveč so verjeli, da jim bo enkrat le uspelo. To se je zgodilo osmi dan, ki je bil prvi dan meseca nisana, meseca velikih čudežev.
Kabala uči, da je bil naš "sedemdnevni" svet ustvarjen nepopoln, nad njim pa je popolna kreatorjeva stvaritev. Ni večjega zadovoljstva, kot da se človek prebije skozi svet teme v perfektno nadnaravnost, v predkreacijsko stopnjo.
Življenje je kot svetišče, o katerem govori Tora. Sestavljati moramo potrpežljivo in izbirati pravilne kose. Nikoli, nikoli pa ne smemo obupati! V nas gori plamen zaupanja in znanja, da je vse, kar rabimo, že v nas oz. med nami. Le sestaviti moramo! Pomembno je, da "arhiviramo" stare vtise na neuspehe ter se lotimo novih nalog polni zaupanja in optimizma. Vedno znova in znova!
Vsa negativna čustva moramo zamenjati za ljubezen, ki jo dosežemo, ravno kadar presežemo našo naravo. Kreatorja (osmi dan) se doseže, kadar smo vztrajni. Kreator nam vedno da novo priložnost, da nam uspe sestaviti svet po naših najboljših željah. Enkrat nam bo zagotovo uspelo!
NADAV IN AVIHU
וַיִּקְח֣וּ בְנֵֽי־אַ֠הֲרֹן נָדָ֨ב וַאֲבִיה֜וּא אִ֣ישׁ מַחְתָּתֹ֗ו וַיִּתְּנ֤וּ בָהֵן֙ אֵ֔שׁ וַיָּשִׂ֥ימוּ עָלֶ֖יהָ קְטֹ֑רֶת וַיַּקְרִ֜בוּ לִפְנֵ֤י יְהוָה֙ אֵ֣שׁ זָרָ֔ה אֲשֶׁ֧ר לֹ֦א צִוָּ֖ה אֹתָֽם׃
LV 10:1 In vzela sta sinova Aronova, Nadav in Avihu, vsak svojo ponev in dala sta vanju ogenj in postavila nanj kadilo. In darovala sta pred obličjem יהוה tuj ogenj, katerega jima ni ukazal.
Nadava in Avihuja je požrl kreatorjev ogenj zaradi te njune neobičajne, nezapovedane daritve. Sporočilo opozarja na nevarnosti pretirane gorečnosti po kreatorju, po transcendentalnem, ki nas prežge, kadar zanemarimo »tuzemeljske« obveznosti. Kako vemo, da je govora o pomenu prizemljitve? Paraša je potrebno dojeti kot celoto in iz nje izluščiti idejo. Če beremo samo del besedila in ga ne analiziramo v kontekstu, lahko zlahka spregledamo širšo sliko. V transcendentalnem stanju je vse dobro in vse lepo in vse prav, paraša pa daje jasna navodila, da moramo ločiti med svetim in profanim, nato pa še posreduje jasne zakone, kar se tiče uživanja hrane, kjer je opisano, kaj je čisto in kaj je nečisto. Kreacije, ki temelji na ločevanju, ne more biti brez naše prizemljene materialnosti. Zato je v tej paraša tudi zapovedano, da duhovniki ne smejo opravljati svoje službe pijani ali kako drugače intoksinirani. Vse to je seveda potrebno razumeti širše: kreatorju lahko služimo, le kadar smo se zmožni prizemljiti; to je, kadar delujemo skladno z razumevanjem, da je idealno transcendentalno stanje le en del v strukturi realnosti.
Že imeni bratov nama povesta veliko. Nadav pomeni »želeti«, Avihu pa »oče je on«. V kabali obravnavamo želje. Tokrat »željo po očetu«, željo po kreatorju, kar se nenazadnje pokaže tudi pri daritvi. Dovolj bi bilo, če bi bila v neprimerno darovanje vključena le ena oseba. Ker sta dve, nas to opozori, da tvorita par, ki ni primeren, zato kreator ta par s svojim ognjem prežge. Primeren par bi bil moški in ženska, kar bi seveda simboliziralo sprejemanje (moški) in dajanje naprej (moški daje ženski). Ker se to ni zgodilo, je sprejemanje Nadava in Avihuja postalo egoistično kljub gorečnosti po kreatorju. Spomnimo se, da v kabali vedno šteje namen sprejemanja; doseči moramo sprejemanje z namenom dajanja. Pri bratih pa je prišlo do dajanja (daritev kadila) z namenom sprejemanja. Tako sprejemanje se je končalo, je bilo konzumirano, kar je simbolizirano s ponvama, ki sta premali posodici za spiritualno sprejemanje. Vzrok za smrt bratov je neprimerna posodica - kli!
Naloga učenca kabale je, da sam najde odgovore za Torine zgodbice. Glede na stopnjo spiritualnega napredovanja bodo razlage vedno nekoliko drugačne, vse do popolne razlage, ki bo vključevala tudi transcendentalni pogled, kjer bo smrt bratov razumljena tudi kot metafora za nekaj dobrega. V kabali je govora o smrti ega!
BINA IN HOKMA, DAAT
Šemini lahko razložimo tudi s pomočjo sefirotskega jezika. Transcendentalnost je, kadar malkut doseže bino. To je korekcijsko obdobje, ko malkut, ki ima lastnosti sprejemanja, stopi v bino, ki pa ima poleg sprejemanja tudi lastnost dajanja – to je perfektno, transcendentalno stanje. Bina je v neposredni bližini kreatorja, bina je osma sefira od spodaj navzgor. Dvig malkuta v bino služi za korekcijo egoističnega malkuta. To je podobno kot pripravništvo v kakšnem poklicu, ko gre vajenec na šolanje k mojstru. Na makro ravni ima dvig malkuta v bino vzporednico pri dvigu spodnjih svetov: asija, jecira in beria v azilut, kjer poteka korekcija.
Kadar je malkut v bini, del svetlobe ostane zunaj parcufa (spiritualni obraz). Svetloba namreč vstopa v inverznem vrstnem redu. Nefeš, ki ustreza malkutu, najprej vstopi v keter, nato se nefeš premakne v hokmo, v keter pa vstopi ruah. Nato gre nefeš v bino, v hokmo ruah, v keter pa nešama. Zunaj parcufa pa ostaneta svetlobi haja in jehida. Sedaj smo v stanju, ko je malkut v bini in se mora vrniti na svoje mesto, da lahko vstopita še preostali dve svetlobi. Vajenec mora sedaj zapustiti mojstra in začeti delati na svoje, če hoče dobiti polno plačilo namesto minimalne pripravniške nagrade, ki jo je dobival med pripravništvom (korekcija). Ko bo malkut na svojem mestu, bo vsa svetloba v parcufu, na svojih mestih: nefeš v malkutu, ruah v ZA-tiferetu, nešama v bini, haja v hokmi in jehida v ketru.
Iz prej napisanega si je treba zapomniti, da mora malkut na korekcijo v bino, mora pa se tudi vrniti na svoje mesto, če hoče, da se parcuf napolni z vso svetlobo, ki mu pripada.
Seveda lahko problematiko transcendentalnosti (dvig malkuta v bino) in prizemljitve (spust malkuta na svoje mesto) opišemo na nekoliko bolj praktičen način, vendar sprva ne bo dosti bolj razumljivo, saj učenec kabale še nima tako močne izkušnje, ki bi mu omogočala primerjavo s svojim spiritualnim procesom. Ko je kabalist v azilutu (malkut v bini) je v stanju transcendentalnosti, perfektnosti, čiste ideje, ki ga obdaja in korigira. Denimo, da imamo opravka z načrtovanjem nekega poslovnega projekta, ki se v azilutu zdi že kar realen. Kabalistu se zdi, kot da je že vse narejeno, kot da je že vse perfektno, vendar pravih poslovnih rezultatov pa še ne dosega. Zakaj? Potrebna je prizemljitev (spust malkuta na svoje mesto), vajenec mora zapustiti mojstra, kar v primeru svetov pomeni: razvoj spiritualne strukture od zgoraj navzdol. Ta postopek smo obravnavali pri ustvarjalnem procesu, ko smo azilut opisali kot stanje ideje, volje oz. zagona, sledila je beria, kjer smo morali svoj načrt intelektualno razdelati, v jeciri je sledil podrobnejši plan z izbiro izvajalcev za naš projekt in čustvenim angažiranjem, asija pa je bila realizacija našega projekta. V bistvu se vsakodnevno srečujemo s takim štiri-stopenjskim procesom, ki idejo (azilut) popelje (preko berie in jecire) v realizacijo (asia).
Sedaj pa želim biti še nekoliko bolj praktičen. Velikokrat živimo v »transcendentalnem svetu idej«, ki pa ga moramo prizemljiti. V procesu spuščanja postanejo ideje vse bolj izvedljive in potem na kocu procesa realizirane. Ključno vprašanje je, kako naj poteka prizemljitev! Odgovor dobimo z razumevanjem problematike Nadava in Avihuja, ki nista upoštevala, da mora za vsako sprejemanje obstajati tudi dajanje, če hočemo imeti trajno pozicijo na spiritualni strukturi realnosti. Nadav in Avihu nista bila produktivna, zato sta pogorela. Na literarni ravni gre seveda za biološko produktivnost, ker sta oba moška. Vendar metafora nikakor ne govori o temu. Iz pomena njunih imen lahko rečemo, da sta želela biti kot njun oče Aron. Vajenec ne sme ostati na nivoju svojega mojstra. Ko se iz bine spusti nazaj v malkut, mora biti produktiven, mora materialni svet ustvariti po svoje. Pomembna je struktura, veriga: vrhnji nivo mora najti stik s spodnjim nivojem, to omogoči prenos svetlobe. Nihče med nami ni enak drugemu, Nadav in Avihu sta zanemarila prizadevanje za diferenciranje med njima. To se lepo vidi tudi v verzu, ko prideta vsak s svojo ponvijo, potem pa je govora o enem ognju in enem kadilu. Pretok svetlobe je možen kadar obstajajo razlike; seveda te ne smejo biti prevelike, saj vendarle svet deluje po zakonu ekvivalence forme, vendar; če ni razlik, ne more biti procesa: "dam, sprejmeš". In če ne morem dati, tudi ne morem sprejeti od nivoja nad sabo (od kreatorja).
Odgovor na dinamiko spiritualnega spuščanja oz. prizemljtve nam da Aron, ki "obmolkne, obstane" ob tragični smrti njegovih sinov. Tu pa je naloga vsakega od nas, da s potrpežljivosti pride do ustreznega razodetja, ki mu bo pomagalo sodelovati s procesom prizemljitve.
Sedaj lahko tudi bolje razumemo prvo biblijsko zapoved: »bodite plodoviti in mnogoteri«! Priti moramo v korekcijsko bino, kjer je vse eno, tam pa moramo znati ločevati, diferencirati (biti plodovit) – kar je bistvo kreiranja – tako postopoma dosežemo popoln razvoj spiritualne strukture (biti mnogoter).
Prizemljitev je torej naša obveznost po diferencijaciji, če želimo imeti partnersko vlogo s kreatorjem pri konstantnem kreiranju sveta.
V strokovnem jeziku pa problem bratov, ki sta bila v bini, da sta se ločila od hokme (ki je na desnem stebru in predstavlja dajanje). Tu je paradoks: spustiš se tako, da greš naprej, ne da greš nazaj. Perfektna bina nam da neko razumevanje, ki ga pomotoma ločimo od modrostne hokme. Spust se lahko zgodi, če dosežemo stik s hokmo, ki v sebi nosi idejo kreacije z veliko energije, ki nas potem spusti, postavi na ustrezno mesto, kakor je predvidel kreator.
Bina pomeni razumevanje. Naloga kabalista pa je, da vedno postavi vero pred znanje, torej da zavrne obstoječe razumevanje, to ga v konkretnem primeru postavi v hokmo, ki je modrost - osnovna ideja (brez razumevanja), hokma te potem postavi nazaj v bino, kjer dobiš novo razumevanje, nato pa sledi postavitev v pseudo-sefiro daat, ki pomeni znanje. Ko smo dobili znanje, naše unikatno znanje, ki je drugačno od učiteljevega, se lahko prizemljimo.
Ključno je, da v ustvarjalnem procesu razumemo proces: hokma-bina-daat. Moramo priti v hokmo, pa znova v bino in nato v daat. Daat je torej znanje o novi realnosti, ki jo ustvarjamo.
Transcendentalnost lahko dosežemo z unikatnostjo (nezapovedanim ognjem), vendar moramo iz doseženega znanja (daat) abstrahirati pravila in jih projicirati v norme skupnosti, če želimo s svojim specifičnim znanjem prispevati k skupnosti.