ŠOFTIM - SODNIKI
Osrednja tema je samokritičnost v procesu tešuva in pa seveda kritičnost v percepciji realnosti.
Šoftim pomeni sodniki. Nanaša pa se na Mojzesovo navodilo izraelskemu ljudstvu, naj v vseh mestih, ki jih bodo osvojili, postavijo sodnike in upravnike. Mojzes zahteva, naj ljudstvo išče pravico. Pravi tudi, da je pravico potrebno deliti brez korupcije in brez dajanja prednosti, kjer bi lahko imeli koristi. Kriminal mora biti skrbno preiskan in najmanj dve kredibilni priči sta potrebni za obsodbo.
Mojzes pravi, da bodo v vsaki generaciji ljudje, ki jim bo zaupana interpretacija in uporaba zakonov Tore. To bodo avtoritete, ki jih je potrebno striktno upoštevati.
Šoftim tudi vključuje zakone o prepovedi čaščenja idolov in o prepovedi čarovništva. Vključuje tudi navodila za izbor kraljev in za njihovo obnašanje. Navodila so dana tudi za azilantska mesta, kamor naj se zatečejo tisti, ki storijo nenamerni uboj.
Dana so tudi pravila, ki se tičejo vojskovanja in osvajanja mest. Tisti, ki so ravnokar zgradili hišo, zasadili vinograd ali se poročili, so oproščeni vojaške službe. Pri napadu na mesta je vedno potrebno najprej ponuditi mir. Nikakor se ne sme uničevati vrednih stvari in ne posekati drevesa, ki dajejo užitne sadeže.
Paraša se zaključi z navodili, kaj mora storiti skupnost, kadar nekoga ubije neznani morilec.
SELEKCIJA INFORMACIJ
Šoftim se bere v elulu, ko imamo opravka z intenzivno tešuvo. Ker gre za sam "vrh" kabale, seveda ne sme manjkati eden najpomembnejših principov, ki je naš odnos do realnosti, katero razumemo kot iluzijo. Kabalist se mora ves čas zavedati, kako subjektiven je svet okoli njega. Kabalistova naloga je, da postane kreator; to seveda pomeni, da naš malkut prevzame lastnosti dajanja od bine. Ko postanemo kreatorji, prevzamemo tudi konkretne naloge ustvarjanja naše realnosti. Ali povedano drugače; šele ko se zavedamo, da lahko spremenimo naš materialni svet, če se upremo informaciji, ki nam jo slikajo čuti, lahko prevzamemo lastnosti dajanja. Namreč; nehamo sprejemati na nivoju čutne zaznave in damo prednost zaupanju.
שֹׁפְטִ֣ים וְשֹֽׁטְרִ֗ים תִּֽתֶּן־לְךָ֙ בְּכָל־שְׁעָרֶ֔יךָ אֲשֶׁ֨ר יְהוָ֧ה אֱלֹהֶ֛יךָ נֹתֵ֥ן לְךָ֖ לִשְׁבָטֶ֑יךָ וְשָׁפְט֥וּ אֶת־הָעָ֖ם מִשְׁפַּט־צֶֽדֶק׃
De 16:18 Sodnike in stražarje si boš dal v vse svoje vhode, katere je dal tebi יהוה elohim po tvojih plemenih! In sodili bodo ljudstvu s pravično sodbo!
Sodniki in stražarji so naš upor na vhodih v mesta (vhod informacij, s katerimi si oblikujemo realnost).
Tešuva ni možna brez pravičnega tehtanja informacij - realnosti okoli nas. Ravno tako ni možna brez moči, ki je potrebna, da se upremo neželjenim podatkom.
PRAVICA
Pravica nikakor ni enostavna stvar in je vedno odvisna od interpretacije Tore oz. od interpretacije spiritualnih zakonov. Ti so sicer vedno isti, a se v vsaki generaciji, v vsaki materialni situaciji kažejo drugače. Kar je prav danes, bo napak jutri. In kar obsojamo danes, bo mogoče nekoč ali vsaj v neki situaciji prava stvar.
Eden večjih izzivov za kabalista je nekoruptivnost in nepristranskost. Zlahka obsojamo in kaznujemo tiste, ki nam niso všeč ali pri katerih nimamo nikakršnih interesov. Biti pošten v osebnih situacijah je težko, a ravno to je prava pot v spiritualnost, prava pot do trajnega užitka.
Tešuve ne moremo izpeljati, dokler ne prevzamemo odgovornosti za vse svoje situacije pa tudi za situacije sveta, v katerem živimo. Samokritičnost se začne pri načinu obravnave podatkov, ki prispejo do nas. Vsakdo od nas je kompleksno bitje, ki ima več vhodov v svoj notranji svet. Pravično bomo odločali, šele takrat ko bomo sebe poznali zares dobro. Ko bomo skozi učenje kabale v sebi prepoznali lastnosti vseh dvanajstih plemen in tako razvili večplastno interpretacijo realnosti - na vsaki od teh plasti pa bomo postavili sodnike in stražarje, ki bodo zagoravljali pravičnost.
V paraša je veliko govora o mestih - v tem primeru so to metafore za iluzorne realnosti, ki se slikajo okoli nas v času vhoda v obljubljeno deželo, v času vrnitve k svetlobi, v procesu tešuva.
צֶ֥דֶק צֶ֖דֶק תִּרְדֹּ֑ף לְמַ֤עַן תִּֽחְיֶה֙ וְיָרַשְׁתָּ֣ אֶת־הָאָ֔רֶץ אֲשֶׁר־יְהוָ֥ה אֱלֹהֶ֖יךָ נֹתֵ֥ן לָֽךְ׃
De 16:20 Za pravičnost, za pravičnost se poganjaj, da boš živel in vzel v last deželo, ki ti jo daje GOSPOD, tvoj Bog.
Prva pravica je tista v duhovnem svetu, kjer smo vedno mi vzrok vsega, kar se nam zgodi. Če delamo skladno s tem, bomo živeli (duhovnost). Druga pravica pa je v našem materialnem svetu, ki ima svoja pravila, katerih se moramo držati tudi zato, da damo drugemu možnost tešuve.
Ti dve pravici pomenita tudi prehod iz puščave v obljubljeno deželo. Zadržimo duhovno in združimo z materialnim. Šoftim se seveda bere v času tešuva-elul, je pa to seveda tudi čas vstopa v obljubljeno deželo.