ŽIVETI
Formacija spiritualnih spominov.
Jakob živi zadnjih 17 let svojega življenja v Egiptu. Pred smrtjo prosi Jožefa, naj mu zapriseže, da ga bo pokopal v Kenaanu. Jakob blagoslovi Jožefova sinova Menašeja in Efraima. Njun status je sedaj kot bi bila njegova sinova, začetnika dveh Izraelovih plemen.
Jakob želi razkriti konec svojih dni svojim sinovom, vendar mu je to onemogočeno.
Jakob blagoslovi svoje sinove, vsakemu določi vlogo plemena v skupnosti Izraela.
Velika pogrebna procesija Jakobovih naslednikov in Egipčanov pospremi Jakobov pogreb v Hebron, kjer je Jakob pokopan v jami Makpeli.
Tudi Jožef umre, star 110 let. Tudi on je prosil, naj se njegove kosti pokopljejo v Kenaanu, vendar se bo to zgodilo šele kasneje z izhodom Hebrejcec iz Egipta. Pred svojo smrtjo Jožef opogumi svoje rojake, naj v težavnih časih verujejo, da jih bo kretor zagotovo pripeljal v obljubljeno deželo.
Jakob v Egiptu malkut
Zadnja paraša knjige Berešit je manifestacija celotne knjige.
Bistvo "življenja" v duhovnem smislu je polno, preobraženo uživanje naših želja oz. potreb, ki smo jih preobrazili iz končnih v neskončne.
Rešimot
Kljub temu, da je zadnjih nekaj tednov govora o Jožefu, pa je vendarle celotna zgodba o Jakobu, o tiferetu, o naši zmožnosti, da pokombiniramo v sebi hesed in gevuro, dajanje in sprejemanje. Jakobovi sinovi so produkt tega nesebičnega dajanja, ki se ga nauči Jakob. Jožef pa je akumulacija vseh teh lastnosti.
Jakobovo potovanje v Egipt pomeni srečanje naših lastnosti dajanja (Jakob) z našim egom, ki pa predstavlja faraon. Vse to se odvija še vedno na nivoju sprejemanja, saj ego ugotovi, kako je tudi zanj boljše, da daje, zato da bo lahko sprejemal. V teoretičnem smislu je to »dajanje zaradi sprejemanja«, ki se konča kot vrhunec egoizma, zato bo potreben izhod iz Egipta, slovo od sprejemanja, ki ga bomo srečali v Eksodusu. Pa vendar smo se sedaj naučili arketipskega vzorca dajanja, le namen sprejemanja moramo spremeniti v "sprejemanje z namenom dajanja".
Ključno vlogo igra Jakobova in Jožefova smrt, njuno balzamiranje in pokop kosti v Kennanu. Balzamiranje predstavlja zaključek procesa formacije spiritualnih spominov - rešimot. O tem nam sporoča paraša že od samega začetka, ko beremo o blagoslovu Menašeja in Efraima. Menaše izvira iz besede "pozabiti", Efraim pa povezujemo s "plodovidostjo". Menjavanje Jakobovih rok nad njunima glavama govori o zahtevnosti in netransparentnosti formiranja rešimot. Gre za spiritualne vsebine, ki jih moram izločiti iz materialne, iluzurne realnosti. Pozabiti moramo vse tisto, kar ne vodi do plodovitosti - plodovitost je enost, povezanost z drevesom življenja, z neskončnostjo.
Blagoslov
Blagoslavljanje Jakobvih sinov deluje na nek način profetično. To je razumljivo, saj se človeku, ki ima za sabo izzive, kot jih je imel Jakob, razvijejo preroške sposobnosti. V bistvu pa gre za enega temeljnih kabalističnih zakonov vljučenosti, ko se ob zaključku enega nivoja zavedamo, kaj vse nas čaka na naslednjem.
Balzamiranje se zdi kot zelo potentna skrivost te paraša. V spiritualnem smisu gre seveda za metaforo o zaključku formacije spominov. Ti se sedaj preselijo v bino. Malkut gre v bino in tam pusti spomine. To je jama Makpela, kjer so pokopani patriarhi. Te spomini nam bodo sužili na kocu spiritualne preobrazbe. To je bilo mišljeno za Jakoba, ki predstavlja sefiro tiferet, zato tudi beremo, da so ga balzamirali zdravniki - הרפאים - ta beseda je koren za tiferet. Da so ga balzamrali zdravniki, je poudarjeno!
Tudi Jožef umre in tudi njega balzamirajo, a tokrat ni posebej napisano, da to storijo zdravniki. Jožef predstavlja sefiro jesod. Rešimot, spomini, ki ostanejo po Jožefu, bodo Izraelce v prihodosti popeljai iz Egipta v puščavo, Jakobove rešimot pa v obljubljeno deželo.
Smiselno je da Jakobovo in Jožefovo balzamranje razumemo kot zaključek "sanjaštva" oz. doseganje materialne realNosti po našem okusu. Metaforo balzamiranja bomo razumeli tudi v kontekstu pomena upoštevanja lokalnih, materialnih zakonov pri našem lastnem pozicioniranju v materialni realnosti.
Gre za eno najpomembnejših paraša, saj lahko z znanjem, ki se nam razodene v tem času, učinkovito projiciramo tako v svojo spiritualno kot materialno prihodnost.
V Egiptu
Ko imamo opravka s spiritualno preobrazbo, ne smemo nikoli pozabiti, da se ta odvija po nivojih. Čeprav ima z našega materialnega stališča vsak nivo svoje zakonitosti, saj se moramo prebiti skozi iluzijo, kjer moramo vedno postavljati zaupanje pred vedenje, pa vendarle iz prejšnjih nivojev prenesemo določena spoznanja, ki nam bodo prišla prav v nadaljevanju preobrazbe.
Ker s to paraša končamo prvo Mojzesovo knjigo, je normalno, da se postavlja vprašanje: »Kaj pa sedaj?« Normalno je tudi, da si naredimo inventuro in se vprašamo, ali smo se česa naučili. Tako vprašanje je še toliko bolj smiselno, ker je v pripovedni kronologiji med Jožefom, s katerim se zaključi Genesis, in Mojzesom, ki nastopi v Eksodosu, 400 let razlike. Zato se logično zdi, da je s koncem Genesis zaključeno neko pomembno »izobraževalno« obdobje. Ne smemo biti obremenjeni z znanjem, bolj pomembno je, da smo prišli do razumevanja, kako veliko bolj pomebno je verejti in upati.
Če smo začutili, da obstaja nek sistem, ki ga ne razumemo še najboljše, je to veliko boljše, kot pa da si delamo neke zaključke, kako ta sistem funkcionira. Sicer pa tako ali tako ne moremo pretentati kreatorja; prej ali slej se bomo morali sprijazniti, da je vsaka realnost, ki si jo slikamo s petimi čuti, iluzija.
Ena od zanimivosti te paraša je, da se v originalnih Torinih zvitkih ne loči od prejšnje, nima svojega uvodnega razmika. Vajehi pomeni "in živel je", zato je prav razumeti, da je življenje izpolnjevanje "plodovitosti in mnogoterosti", s katero se zakčljuči prejšnja Vajigaš.
Po drugi strani pa v tej paraša beremo o smrti Jakoba in Jožefa, zato je "in živel je" potrebno razumeti kot smrt egoizma oz. kot zaljuček enega spiritualnega nivoja, kar je pogoj, če se želimo vključiti v neskončno življenje.
Menjava rok pri blagoslovu
Grde za menjavo hokme in bine. Pozabiti (Menaše) na stare koncepte in omogočiti plodovitost (Efraim) novemu konceptu iz hokme. Zdi se, da je to nujen postopek, če hočemo napredovati.