S paraša Šemot začenjamo brati drugo Mojzesovo knjigo, ki v grškem prevodu nosi ime Eksodos (izhod), kar se nanaša na izhod Izraelcev iz Egipta. V hebrejskem originalu pa je ime te knjige kar Šemot (kar pomeni: imena). Vsaka od petih Mojzesovih knjig je namreč poimenovana po prvi paraša v njej.

Eksodos je razumljivo poimenovanje za besedilo, ki govori o človekovem osvobajanju od egoizma. Egipt je vedno metafora za ego in egoizem. Kabala pa temelji na naši preobrazbi egoizma v altruizem, zato je prav, da vsakič ko v bralnem ciklu Tore pridemo do Šemot, naredimo korak naprej oz. da začnemo znova.

V praktičnem smislu to pomeni, da je z začetkom branja te knjige primerno še bolje strukturirati naše kabalistično izobraževanje. Vse je namreč odvisno od našega izhoda iz Egipta, od naše rešitve od egoizma, kar dosežemo s študijem kabale.

Knjigo Šemot sestavlja enajst parašot. Poleg dramatične pripovedi o izhodu iz Egipta je drugi del knjige izjemnega pravnega pomena, saj Izraelcem posreduje najpomembnejše pravne zakone. Te informacije so seveda ključnega pomena tudi za kabalo, saj je pravilno, večplastno razumevanje norm, ki urejajo medčloveške odnose in odnos človeka do kreatorja, prvi pogoj za uspeh na naši poti spiritualne preobrazbe s kabalo.

Šemot, Exodos, beremo v zadnjih dveh mesecih koledarja, kar pomeni, da s teoretično ponovitvijo procesa zaključimo, kar smo začeli nisana prihodnje leto. Po drugi strani pa knjigo Šemot beremo pred nisanom, ko izkusimo dejanski izhod iz Egipta; tako da gre za teoretične priprave na osvoboditev.

V bistvu imamo 4 priložnosti za osvoboditev: Šovavim, Pesah-Omer-Šavuot, Visoki prazniki v tišreju in vsak dan v koledarju!

V Egiptu pride na oblast novi kralj, ki ni poznal Jožefa. 

Rodi se Mojzes, njegova sestra ga skrije v košaro, jo spusti po Nilu in ji sledi. Faraonova hčer se gre kopat v Nil, najde otroka in ga vzame. Mojzesova sestra se ponudi, da gre po dojiljo za otroka. Pripelje Mojzesovo mamo.

Mojzes odraste na faraonovem dvoru. Neki dan vidi, da Egipčan udarja Hebrejca. Mojzes ubije Egipčana in ga zakoplje v pesek. Ko ugotovi, da ga je eden on njegovih hebrejskih bratov videl, pobegne v puščavo.

V puščavi se sreča z Jitrom, duhovnikom iz Midjana. Poroči se z eno od njegovih hčera. V puščavi vidi "goreče trnje", kjer mu kreator pove, naj se vrne v Egipt k faraonu in k Izraelcem ter naj jim pove, naj ti zapustijo Egipt.

Izraelci se pritožujejo Mojzesu o svojem slabem pložaju. Mojzes se obrne h kreatorju, ta pa mu reče, da bo videl, kako bo s svojo močno roko spravil Izraelce iz Egipta.

Jakob je osrednji lik Berešit in kabalistični ideal. Jakobovi sinovi pa so prototip različnih oblik dajanja, Jakobov produkt. Jožef, Jakobov najljubši sin, je akumulacija vseh lastnosti dajanja, ki jih predstavljajo njegovi bratje.

Ko pridejo Jakob in sinovi v Egipt, pomeni, da se popolnoma egoistični Egipt - ki predstavlja sprejemanje zaradi sprejemanja, kar je prva faza egoizma - razvije v dajanje zaradi sprejemanja, kar je zadnja faza egoizma. V praksi to pomeni, na naš ego ugotovi, da lahko tudi njemu koristi, če začne dajati. To je v resnici situacija današnjega sveta, ko se družba (ego, Egipt) razvija pod vplivom neegoističnih tokov (Jakob in sinovi). V resnici pa je tako stanje vendarle egoistično, saj je namen sprejemanja egoističen. Nekaj časa je taka situacija še vzdržna, saj se menjavajo "leta obilja" in "leta lakote".

Jakob in sinovi v (egoističnem) Egiptu živijo dobro, dokler predstavljajo altruizem, dajanje.

400 LET KASNEJE

Na pripovedni ravni so Izraelci sprva v priviligeranem položaju, štiristo let kasneje pa so sužnji. Natančnega opisa, kako je prišlo do preobrata, nimamo. In ravno v tem je pomembnost tokratne paraša. Ko človek ali družba deluje v stopnji dajanje zaradi sprejemanja, je najprej prepričan, da se je znebil ega oz. da je njegov boj z egom edini pravi. V resnici pa ego raste, a rastejo tudi Jakobovi potomci. Beremo, da je Egipt dobil novega faraona, ki ni poznal Jožefa. To pomeni, da se je ego povečal do maksimalne mere, ki mu je na razpolago v našem končnem stvarstvu. Izgubljen je stik s svetlobo, zato faraon ne pozna Jožefa, ki je pot do svetlobe - akumulator vseh oblik dajanja. Z drugimi besedami: sprejemanje se je popolnoma postavilo nad dajanje, pokazal se je pravi namen za prejšnjim dajanjem, t.j. sprejemanje - egoizem.

Egoizem se zaključi z dajanjem zaradi sprejemanja, ki tudi pomeni konec, smrt. Sedaj je potrebna spiritualna preobrazba s kabalo, ki končni tip užitka preobrazi v neskončnega.

POIMENOVANJE

Paraša se začne: "To so imena sinov...". Ne beremo: "To so sinovi..." Če bi šlo za navadno, zgodovinsko knjigo, bi nas zanimal le seznam Izraelovih sinov, ne pa podatek, da so to njihova imena. Če hočemo razumeti težo "imen" Izraelovih sinov, moramo razumeti, da je poimenovanje vedno opis določenega pojava, ki ga zaznamo. V kabali lahko poleg svoje želje po sprejemanju prepoznamo samo še kreatorja, saj je to edino, kar obstaja poleg nas. Kreator je dajanje, mi pa smo sprejemanje. Če bomo hoteli v sebi razviti lastnosti dajanja, bo to možno, le kadar bomo sprejemali z namenom dajanja, takrat bomo dobili lastnost dajanja - tako kot je to dosegel Jakob s svojimi sinovi. Različne oblike dajanja poimenujemo z imeni Jakobovih sinov; seveda, če jih prepoznamo.

IZGINE DAJANJE

Situacija, ko dajemo z namenom sprejemanja, je za nas pogubna, saj je egoizem obsojen na konec; egoizem je namreč atribut končnega stvarstva, neskončnost pa se doseže z altruizmom. V takšnem stanju, tik pred koncem, ugotovimo, kako nas je naš egoizem, naša želja po sprejemanju premagala in pripeljala na rob konca - zato z imeni Izraelovih sinov ne moremo več poimenovati svojih lastnosti dajanja, saj so te lastnosti preprosto izginile.

Izraelova plemena, potomci Jakobovi sinov, ostanejo Izraelovi sinov, a se z njimi ne more več poimenovati lastnosti dajanja, saj so postali sužnji sprejemanja. Torej, sedaj je potreben izhod iz Egipta, rešitev pred egoizmom, rešitev pred koncem, smrtjo.

Ta teden ocenjujmo, kako se je povečal naš ego (Egipt, malkut) in kako ni več stika (Jožef, jesod) z dajanjem (Jakob, tiferet), čeprav se je tudi dajanje množilo - problem je le stik. Prepoznati moramo razhajanje med egom in dušo. Tako stanje se odvija stalno, na vsakem spiritualnem nivoju. Ta teden imamo priložnost, da ta del procesa spiritualne preobrazbe identificiramo in poskušamo pravilno razumeti. Izkušnjo bomo lahko uporabili na vseh svojih mikro in makro nivojih, ko bo čas za to.

Situacija, kot jo opisuje tokratna paraša, je v bistvu opis stanja, ko se v našem življenju pojavi kabala. Vse, kar smo dosedaj počeli misleč, da je dobro, dobi še neko globljo plast (namen za našimi dejanji), ki pa nas prepriča, da ni dobra, da nas pogublja. To pa nikakor ne pomeni, da smo prej v resnici delali slabo. Ne, ne gre za to. Naravna-spiritualna struktura stvarstva je taka, da mora dajanje postati suženj v službi sprejemanja. Če bi se zasužnjili samo s sprejemanjem, če ne bi bilo v igri še dajanja, ne bi imeli česa osvoboditi.

V teoretičnem smislu gre za aktiviranje spomina, v nadaljevanju verza imamo preteklik:...imena sinov, ki prihajajo z Jakobom; vsakdo in njegova hiša so prišli...V preteklosti so prišli Izraelci v Egipt, o tem smo brali v zadnji paraša knjige Berešit, kjer smo kot glavno idejo izpostavili formacijo spiritualnega spomina.

Sedaj se nam torej "prebujajo spomini" na altruistična stanja. Sedanji faraon ni poznal Jožefa - to seveda pomeni, da v delu naše biti spomini še niso aktivirani. Ne gre za stanja, kjer smo mi že bili, ampak za spiritualni spomin na stanja, kjer v spiritualni dimenziji že smo. Sedaj pa je to potrebno aktivirati še v materialni dimenziji in jo preobraziti.

MOJZESOVO ROJSTVO

Tik preden nastopijo nevzdržne razmere, ko ego popolnoma zasužnji našo dušo, kar je drugi opis za stanje, ko je dajanje v službi sprejemanja, se v nas rodi sila, ki jo poimenujemo Mojzes. S pomočjo te sile se vsakdo od nas in celoten kolektiv postopoma osvobodi suženjstva našemu egu.

וַיֵּ֥לֶךְ אִ֖ישׁ מִבֵּ֣ית לֵוִ֑י וַיִּקַּ֖ח אֶת־בַּת־לֵוִֽי׃

Mojzesovo rojstvo je velika grožnja za naš ego, ki ga predstavlja faraon. Po drugi strani pa je nastanek in razvoj te sile v nas odraz lepote duše, kar se kaže v lepoti jezika, s katerim je opisano rojstvo. Mojzesovo rojstvo je v bistvu naš pravi začetek, začetek naše poti v neskončnost, kar se zgodi s spiritualno preobrazbo. Vse, kar je bilo pred Mojzseom, nosi opis "sprva", kar je pomen Berešit, knjige ki je pred Šemot.  

וַתַּ֥הַר הָאִשָּׁ֖ה וַתֵּ֣לֶד בֵּ֑ן וַתֵּ֤רֶא אֹתֹו֙ כִּי־טֹ֣וב ה֔וּא וַֽתִּצְפְּנֵ֖הוּ שְׁלֹשָׁ֥ה יְרָחִֽים׃

Mojzesovo rojsto je opisano z besedami, ki jih srečamo že pri sedemdnevni zgodbi, ko kreator ustvarja in vidi "da je dobro", kar je ustvaril. Nato srečamo besede, ki smo jih spoznali že pri Noetu in pri Babilonskem stolpu. Košara, v katero je položen Mojzes, ima isti izraz kot Noetova barka, imamo pa drugačno besedo za smolo, srečamo tudi besedi za bitumen in za zidake.

וַתֵּ֤רֶד בַּת־פַּרְעֹה֙ לִרְחֹ֣ץ עַל־הַיְאֹ֔ר וְנַעֲרֹתֶ֥יהָ הֹלְכֹ֖ת עַל־יַ֣ד הַיְאֹ֑ר וַתֵּ֤רֶא אֶת־הַתֵּבָה֙ בְּתֹ֣וךְ הַסּ֔וּף וַתִּשְׁלַ֥ח אֶת־אֲמָתָ֖הּ וַתִּקָּחֶֽהָ ׃

Zanimiva je tudi beseda za trstičje, na katerem najdejo košaro (barčico) z Mojzesom, sorodna je z besedo Jožef, kar nam jasno govori, kaj je Mojzesovo poslanstvo: vspostaviti stik z jesodom (Jožef), kar je seveda možno, le če se preobrazimo.

OGENJ V TRNJU

וַ֠יֵּרָא מַלְאַ֨ךְ יְהֹוָ֥ה אֵלָ֛יו בְּלַבַּת־אֵ֖שׁ מִתֹּ֣וךְ הַסְּנֶ֑ה וַיַּ֗רְא וְהִנֵּ֤ה הַסְּנֶה֙ בֹּעֵ֣ר בָּאֵ֔שׁ וְהַסְּנֶ֖ה אֵינֶ֥נּוּ אֻכָּֽל׃

Ex 3:2 In prikazal se mu je angel יהוה v plamenih ognja sredi trnja. In pogledal je. In glej! Trnje gori v ognju, in trnja ne požre!

Običajno se zgodbo ognja v trnju prevede "goreči grm", kar pa je huda napaka, saj je daleč od avtorjevega sporočila. Dejansko gre za trnje. Pomembna je tudi beseda plameni (ognja) לַבַּת־אֵ֖שׁ, saj je podobna besedi srce (lev).

Naše srce, naša čustva, so trnje, v katerih se pojavi plamen - to je tista "točka v srcu", o kateri govori kabala. Točka iz katere se bo razvil altruizem. V tem začetnem stanju je vse še le potencial, zato ogenj ne požre trnja.

KAKO TI JE IME

וַיֹּ֤אמֶר אֱלֹהִים֙ אֶל־מֹשֶׁ֔ה אֶֽהְיֶ֖ה אֲשֶׁ֣ר אֶֽהְיֶ֑ה וַיֹּ֗אמֶר כֹּ֤ה תֹאמַר֙ לִבְנֵ֣י יִשְׂרָאֵ֔ל אֶֽהְיֶ֖ה שְׁלָחַ֥נִי אֲלֵיכֶֽם׃

Ex 3:14 In je povedal elohim Mojzesu: "BOM, KI BOM!" In je povedal: "Tako boš povedal sinovom Izraela: 'BOM me je poslal k vam!'"

S problemom poimenovanja se ne srečamo le na začetku paraša, ampak tudi sedaj, ko se človek sreča s silo, ki je dosedaj ni poznal. To je, ko človek v sebi začuti delovanje kreatorja.

Vse to se seveda odvija v posamezniku, ki mora skozi proces spiritualne preobrazbe. Človek se sreča z zasnovo dajanja - točka v srcu - ki pa je še ne razume, zato ne ve, kako bi jo poimenoval. Hkrati pa ta zasnova altruizma naleti na odpor dosedanjega egoizma. To čutimo kot konflikt med željami. Kreator, točka v srcu, mora pokazati vso svojo velečino, če naj nas prepriča o nujnosti spiritualne preobrazbe.

Kljub temu, da se proces odvija v vsakem od nas, pa je vendarle pomembno, da v kolektivu prevzamemo "vodilno" vlogo - tako kot je to storil Mojzes. Ne gre sicer za dobesedno razumevanje vodenja, ampak za vpliv, ki ga moramo doseči v svoji sredini. Mojzesa v sebi lahko aktiviramo in razvijemo, če kabalistično znanje prakticiramo v medčloveških odnosih. Sámo učenje brez aktivnosti v družbi ne da nikakršnih rezultatov.

Spiritualna preobrazba je preobrazba ega, ta pa je vedno definiran v odnosu z drugim (so)človekom.

V teoretičnem smislu je pomembno zavedanje, da se rojstvo Mojzesa v nas - pojav altruistične sile - začne veliko prej, kot mi to zaznamo! Nekaj časa traja, preden to silo dobro spoznamo in z njo proaktivno sodelujemo v procesu spiritualne preobrazbe. Kreator je sila ali bolje rečeno lastnost stvarstva, ki poveže vsak najmanjši del stvarstva v soodvisno enost. Avtor Tore kreatorja označi kot edino realnost – bo, kar bo. S stališča človeka, ki ima sprva občutek, da je ločen od kreatorja, je kreatorjeva lastnost prepoznavna skozi tri temeljne manifestacije: dajanje (elohim Abrahama), sprejemaje (elohim Izaka) in sprejemanje z namenom dajanja (elohim Jakoba).

Ločenost od kreatorja je le navidezna, a je potrebna, saj človeku daje svobodno voljo v povezovanju s kreatorjem, ki človeku daje užitek. Popoln užitek pa ni možen brez svobodne volje. Drugo ime za ločenst od kreatorja je egoizem, ki je v tej paraša, kot je to sicer občajno, personficiran z Egiptom in faraonom.

Ko govorimo o Mojzesu, lastnosti, s katero se bomo lahko spiritualno preobrazili, je potrebno to lastnost prepoznati in z njo proaktivno sodelovati. V paraša beremo o številnih osebah, ki sodelujejo pri rojstvu in vzgoji Mojzesa. Vsakdo mora v sebi najti te sile, ki skupaj tvorijo potencial za spiritualno preobrazbo. Mojzesove "sodelavce" najdemo v ljudeh, ki nas obkrožajo. Poleg iskanja Mojzesa v sebi ga je potrebno najti tudi v kolektvu. Enako pomembno pa je, da sebe prepoznamo tudi kot Mojzesove "sodelavce" v življenju sočloveka in kolektiva. Namreč; vse osebe, ki jih opisuje Tora, so stopnje v spiritualnem razvoju, skozi katere mora vsakdo od nas.

Potrebno se je vprašati, ali podpiram sile, ki sodelujejo pri razvoju mojega osebnega Mojzesa, Mojzesa v kolektvu in Mojzesa pri mojem bližnjem.

MOJZESOVA MATI IN SESTRA

Čeprav je kreator tisti, ki poskrbi za vse, pa mora človek aktivno sodelovati pri razvoju Mojzesa v sebi. Mojzesova mati in sestra ne prepustita ničesar naključju." Kdor si pomaga sam, mu pomaga tudi kreator!"

PORODNIŠKI BABICI

Neupoštevanje ukazov oblasti pomeni upor impulzom, ki nam jih daje naš ego z razumom, logiko kot najmočnejšim orodjem ega. Kreator je babicama zgradil hiši, kar govori o poplačilu, ki ga dobi posameznik z uporom egu. Vendar, če preberemo pozrono:

1:20 Bog je storil babicama dobro. Ljudstvo pa se je množilo in postalo silno močno. 21 Ker sta se babici bali Boga, jima je naredil hiši.

- ugotovimo, da je bilo tisto dobro za babici, da se je ljudstvo namnožilo in postalo silno močno. Babici sta delovali altruistično; ne da bi hoteli kaj zase; no, kasneje pa sta vendarle dobili (hiši) tudi nekaj zase. Gre za dve stopnji altruizma: dajanje zaradi dajanja in sprejemanje zaradi dajanja. Ne moremo preskočiti prve stopnje.

FARAONOVA HČER

Čeprav je egoizem ločenost od kreatorja, pa ima vsakdo od nas v sebi zasnovo za preobrazbo in stik s kreatorjem. To je prikazano s faraonovo hčerjo. Vsak ego se prej ali slej sreča s potrebo po preobrazbi. Avtor paraša je zelo jasno izpostavil, kdaj nastopi trenutek preorazbe: s sočutjem. "Ko je faraonova hčer našla dojenčka, se ji je zasmilil - in vedela je, da je hebrejski." Ko v svojem egoistčnem pogledu na svet prepoznamo sočutje do drugih, vemo, da bo sledila preorazba.

MOJZES UBIJE EGIPČANA

Edino, kar lahko naredi posameznk na poti spiritualne preobrazbe, je izbira okolja. Ko Mojzes ubije Egipčana, je metafora za naše slovo od egoizma, ki ga prepoznamo v sebi. Moramo se obkrožiti z ljudmi, ki nam bodo pri tem pomagali. Zapustimo egoistično okolje, tako kot je Mojzes moral zapustiti Egipt. Potem pa se vrnemo, kot je to storil Mojzes, po tem ko je bival in se učil pri svojem tastu.

DVOM

Zelo pomebno je prepoznati vse oblike dvoma v proces. Z dvom lahko proaktivno sodelujemo, če vemo, da so se z njim srečevali vsi, ki so šli skozi proces preobrazbe. Pomembno pa je pobrskati tudi po našem spominu, ko smo se z dvomom spopadali že v preteklosti in ga uspešno premagali.

Emuna in bitahon

Kabala temelji na veri ali emuna אמונה. A ne gre za slepo vero temveč na vero, ki izira iz spoznanja, iz osebnega spoznanja, da svetu vlada kreator - sila, ki stoji prav za vsem, kar se odvija v tem našem svetu. Kabalist verjame: 1) da za vsem stoji kreator, 2.) da je vse namenjeno za dobro in 3.) da ima vse tudi neko skrito sporočilo. Vendar ta vera ni dovolj, potrebno jo je začeti prakticirati in zaupati, da bo kreator za nas naredil, kar je pač potrebno. Temu produktu vere pravimo zaupanje ali bitahon בטחון. 

Emuna bi lahko opisali z drevesom, bitahon pa s sadeži. Človek ima lahko emuna, nima pa bitahon. Drevo je lahko brez sadežev, sadeži pa ne morejo biti brez drevesa.

Bitahon (zaupanje) je internalizacija naše emuna (vere). Pri človeku, ki je na poti duhovne preoprazbe, se velikokrat zatakne ravno, ko je potrebno razviti sadeže - popolno zaupanje v kreatorja ali bitahon. Faron v paraša Šemot ima emuna. Človek ima vero, a si velikokrat ne dopusti, da bi ta prešla v popolno zaupanje v kreatorja, saj bi človek (faraon, ego) pri tem izgubil nadzor. Bitahon - zaupanje v kreatorja - pomeni, da dopustimo, da bo da naredil, kar je za nas najbolje, mi pa bomo pri tem procesu opustili svoj nadzor; zanemarili bomo logiko, ki je glavno orožje ega, kateri izvaja nadzor.

Mojzes je tista lastnost v nas, ki razvija bitahon - tako bo mogoča osvoboditev iz Egipta, odrešitev od ega, ki se mora zgoditi s kreatorjevo intervencijo.